Jedro

Tožnik je zaprosil za dodelitev BPP zaradi vložitve pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče tožnikov predlog za podaljšanje roka za vložitev pritožbe zavrnilo.

Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno presodila, da tožnik, ki želi tovrstno BPP, s svojo prošnjo ni izkazal verjetnosti izgleda za uspeh in jo je zato nerazumno sprožiti, kar posledično pomeni, da ni zakonske osnove za odobritev BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo št. Bpp 99/2020-4 z dne 8. 6. 2020, zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS, oddelka v Celju št. IV U 208/2019-13 z dne 14. 5. 2020. 2. Pojasnila je, da je prosilec 28. 5. 2020 pri Okrožnem sodišču v Celju vložil prošnjo za dodelitev BPP zoper sklep Upravnega sodišča RS, oddelka v Celju št. IV U 208/2019-13 z dne 14. 5. 2020, ki jo je Okrožno sodišče v Celju zaradi stvarne nepristojnosti, na podlagi 3. alinee prvega odstavka 31. a člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) z dopisom z dne 28. 5. 2020, odstopilo v reševanje organu za BPP Upravnega sodišča v Ljubljani.

3. Uvodoma je tožena stranka pojasnila pravne podlage za odločanje o prošnji za dodelitev BPP in navedla, da se v postopku odločanja ugotavlja finančni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP), pri čemer se po izrecni določbi drugega odstavka 12. člena ZBPP finančni položaj prosilca v postopku dodelitve BPP ne ugotavlja, če je ta prejemnik denarne socialne pomoči. Ker je prosilec v prošnji za BPP navedel, da je prejemnik denarne socialne pomoči, je bila njegova prošnja obravnavana kot prošnja za dodelitev izredne BPP in se njegov finančni položaj v tem postopku ni ugotavljal. 4. V okviru ugotavljanja izpolnjevanja pogojev v skladu s 24. členom ZBPP je tožena stranka vpogledala v sklep opr. št. IV U 208/2019-11, iz katerega izhaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na 22. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter na 110. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zavrnilo prosilčev predlog za podaljšanje roka za vložitev pritožbe.

5. Ker je rok za vložitev pritožbe zakonsko določen in zato ni podaljšljiv, je po mnenju tožene stranke že na prvi pogled jasno, da prosilec s pritožbo nima verjetnega izgleda za uspeh, zato organ za BPP ugotavlja, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi s pritožbo zoper sklep opr. št. IV U 208/2019-11. Prosilčevo prošnjo je zato, ker morata biti za dodelitev BPP izpolnjena tako finančni kot objektivni pogoj, tožena stranka po določbi prvega odstavka 24. člena, v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP, zavrnila kot neutemeljeno že iz razloga, ker prosilec ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP.

6. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka in pojasnjuje, da se z njo ne strinja, da je zadeva, ki jo že 4 leta daje v obravnavo tako tožilstvu, kot Upravnemu sodišču RS razumna in je za njegov osebni, socialni in življenjski položaj bistvena. Postopek, ki ga zahteva na tožilstvu in sodišču, zaradi nevestnega delovanja celjske okrožne sodnice, je v skladu z načeli pravičnosti in morale, saj gre za pregon v zadevi izločitve (prikrivanja) materialnih dokazov.

7. Glede na obrazložitev izpodbijane zavrnilne odločbe v točkah 6, 7 in 8, kjer se namiguje in navaja neizgled njegovega uspeha in neopravičenost do podaljšanja ugovornega roka, ki ga terja kot logično posledico dosedanjih krivičnih zavrnilnih odločb, meni, da je tovrstna obrazložitev v bistvenem nasprotju z načelom pravičnosti in morale.

8. Kar zadeva več let trajajočo in proti njemu uperjeno (do leta 2016 proti njegovi mami) nepravičnost, pa mu izpodbijana odločitev preprečuje predložitev dokazov nevestnega in zanj kriminalnega početja okrožne sodnice v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS in Ustavnim sodiščem RS, do katerega lahko dostopa samo preko kvalificiranega pravnega zastopnika. Njegova pritožba je na osnovi navedenega in dovolj obsežnega sodnega gradiva, ki ga sodišče verjetno ni dobilo na vpogled, upravičena, zato sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi.

9. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni podala.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po pregledu izpodbijane odločbe in priloženega spisa sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ter dodatno navaja:

12. V obravnavani zadevi izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da prosilec ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Ker je za ugodno rešitev vloge za dodelitev BPP treba izpolnjevati tako subjektivni, kot objektivni kriterij, je v obravnavani zadevi za zavrnitev tožnikove prošnje zadoščala že ugotovitev, da tožnikova vloga ne izpolnjuje pogoja iz 24. člena ZBPP.

13. Sodišče pojasnjuje, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP zaradi vložitve pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS št. IV U 208/2019-13 z dne 14. 5. 2020, s katerim je sodišče tožnikov predlog za podaljšanje roka za vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. IV U 208/2019-11 z dne 17. 2. 2020 zavrnilo in odločitev oprlo na ugotovitev, da se po prvem odstavku 22. člena ZPP v upravnem sporu uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, kolikor ZUS-1 ne določa drugače. Pojasnilo je tudi, da v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZPP sodišče določa roke glede na okoliščine primera, če ti roki niso določeni z zakonom. Ker je, v skladu s tretjim odstavkom 73. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1, pritožbo treba vložiti v 15 dneh od vročitve sodne odločbe, je torej rok za vložitev pritožbe določen z zakonom in ga, ob upoštevanju prvega odstavka 110. člena ZPP, ni mogoče podaljšati.

14. Ob upoštevanju zgoraj navedenega sodišče ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev zakaj ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP ustrezno obrazložila. Gre namreč za pogoj, ki predstavlja določeno verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet BPP, imelo končni uspeh. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP, kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj, oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi drugega odstavka tega člena ZBPP se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Na navedeni pravni podlagi je tožena stranka po presoji sodišča pravilno presodila, da tožnik, ki želi BPP za vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS št. IV U 208/2019-13 z dne 14. 5. 2020, s svojo prošnjo ni izkazal verjetnosti izgleda za uspeh in jo je zato nerazumno sprožiti, kar posledično pomeni, da ni zakonske osnove za odobritev BPP.

15. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.