Jedro

Tožnik ni pravočasno reagiral v smislu 1. odstavka 286.b člena ZPP (niti po prejemu ugovora s prilogo v tujem jeziku zaradi nevročenega prevoda te priloge, niti po prejemu prevoda te priloge zaradi tega, ker mu ni bil dan nov rok za odgovor), zato je njegov očitek o bistvenih kršitvah določb postopka po 8. in 9. točki 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljen že iz tega razloga.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovor zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru toženke in sklep prvega sodišča o začasni odredbi z dne 19. 11. 2014 spremenilo tako, da je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Hkrati je pridržalo odločitev o stroških postopka o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi za končno odločitev v tej zadevi.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavi in mu vrne zadevo v novo odločanje. Navaja, da je prvo sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s prodajo in izročitvijo spornega avtomobila v posest in last tretje osebe. Sporno vozilo še ni bilo prodano, predložena kupoprodajna pogodba pa prodaje in izročitve vozila ne dokazuje in po vsebini tudi ne more biti prodajna pogodba, saj manjka cena kot bistvena sestavina pogodbe. Predložena listina ni izvirnik, podpisi na njej niso overjeni, poleg tega pa je ne spremljajo potrebni spremni dokumenti za prodajo vozila v tujino. Tožnik meni, da je toženka izročila vozilo v komisijsko prodajo, ki pa verjetno še ni bila realizirana. Zato ne gre za takšno prodajo, ki bi imela učinke prenosa posesti ali lastninske pravice na tretjo osebo. Če bi bila prodaja vozila realizirana bi bila na pogodbi navedena cena vozila, podpisi bi bili overjeni, plačan bi bil davek na promet z vozilom, v uradnih evidencah Slovenije in Avstrije pa bi bile izvedene ustrezne spremembe. Toženka ni zatrjevala ničesar od tega, poleg tega pa okoliščin prodaje in izročitve spornega vozila ni niti opisala ali zatrjevala. Predloženi dokument ni prodajna pogodba v smislu OZ, saj v listini manjka prodajna cena kot bistvena sestavina prodajne pogodbe. Če cena ni dogovorjena prodajna pogodba ni sklenjena. Tega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Neobstoječa prodajna pogodba ne more imeti učinkov prenosa lastninske pravice. Prvo sodišče je storilo kršitev določb postopka. Tožniku je vročilo ugovor z listino v tujem jeziku ter mu dodelilo 8-dnevni rok za odgovor, prevod listine pa je bil tožniku vročen šele 23. 3. 2015, ko je rok za odgovor že minil. Sodišče ni omogočilo tožniku roka za odgovor. S tem je storilo kršitvi določb postopka po 8. in 9. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik ni pravočasno reagiral v smislu prvega odstavka 286.b člena ZPP (niti po prejemu ugovora s prilogo v tujem jeziku zaradi nevročenega prevoda te priloge, niti po prejemu prevoda te priloge zaradi tega, ker mu ni bil dan nov rok za odgovor), zato je njegov očitek o bistvenih kršitvah določb postopka po 8. in 9. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen že iz tega razloga. Čeprav tožnik ni odgovoril na ugovor, ni podlage za uporabo prvega in tretjega odstavka 58. člena ZIZ, ker tožnik ni bil opozorjen na pravne posledice v smislu prvega odstavka 57. člena ZIZ.

6. Prvo sodišče je materialnopravno zmotno presodilo, da je toženka verjetno izkazala, da je obravnavano vozilo (za katerega med pravdnima strankama ni sporno, da je bilo pridobljeno kot njuno skupno premoženje) odtujila pred vložitvijo tožbe in predloga za začasno odredbo. Toženkine trditve v ugovoru so bile nejasne oziroma pomanjkljive. Ni podala nobenih konkretiziranih trditev, da je vozilo prodala, kdaj, komu, za kakšno ceno ter kdaj in komu je vozilo izročila v last in posest. Okoliščina, da je bilo vozilo odjavljeno, še ne pomeni, da je bilo prodano. Sklicevanje na dokazne listine ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Razen tega iz kupoprodajne pogodbe z dne 27. 8. 2014 v prilogi B3 oziroma B5 (s prevodom), ki jo je toženka predložila v fotokopiji (brez izkaza zatrjevane upravne overitve podpisov), ne izhaja, da bi ta listina za verjetno dokazovala sklenitev prodajne pogodbe (v listini tudi ni podatka o ceni vozila kot bistveni sestavini prodajne pogodbe). Toženka tudi ni izkazala, da bi bilo vozilo izbrisano iz evidence registra na območju Republike Slovenije. Tožnik utemeljeno izpostavlja, da bi bile v primeru prodaje vozila izvedene ustrezne spremembe v uradnih evidencah vozil, česar pa toženka ni zatrjevala in dokazala.

7. Ker toženka ni izkazala prodaje vozila (niti pred vložitvijo predloga za začasno odredbo niti pozneje), ki je evidentirano kot njena last, je bilo to vozilo lahko predmet zavarovanja z izdano začasno odredbo.

8. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo tožnikovi pritožbi ter spremenilo sklep sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka (3. točka 365. člena ZPP). V zavrnitvi ugovora je zajeta tudi odločitev, da toženka krije svoje stroške ugovornega postopka (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).