Jedro

Slovensko sodišče kot sodišče države izvršiteljice je na pravnomočne odločbe tujih organov vezano, zato trditve o tem, kdo je dejansko storil prekršek 30. 8. 2019, ne morejo privesti do drugačne odločitve v predmetnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se odločba prekrškovnega organa v A. B. z dne 10. 6. 2020, ki je postala pravnomočna 5. 8. 2020, s katero je bilo storilcu A. K. zaradi prekrška po prvem odstavku 134. člena Zakona o motornih vozilih naloženo plačilo globe v višini 80,00 EUR, prizna in izvrši ter da je storilec dolžan plačati navedeni znesek po priloženem plačilnem nalogu v 15 dneh od pravnomočnosti tega sklepa, ter da lahko po poteku roka za plačilo pri Finančni upravi ... predlaga obročno plačilo, v kolikor pa globe v roku ne bo plačal, bo izterjana prisilno.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilec, ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). V pritožbi navaja, da prekrška 30. 8. 2019 ni storil on, saj je avto tega dne vozila L. V., državljanka S., sam pa do prejema izpodbijanega sklepa s tem prekrškom ni bil seznanjen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopku priznanja in izvršitve odločbe, s katero je storilcu v drugi državi članici EU izrečena denarna kazen v kazenskem ali prekrškovnem postopku, domače sodišče v skladu s prvim odstavkom 190.člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami EU (ZSKZDČEU-1) o priznanju odloča na podlagi odločbe, s katero je bila izrečena denarna sankcija, ki jo je treba izvršiti, ter obrazca iz priloge 10 tega zakona, ki ga je izpolnil in potrdil pristojni organ države izdaje. V skladu z osmim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1 z izjemo ugotavljanja morebitne nedopustnosti izvrševanja, domače sodišče prizna odločbo brez posebnega obravnavanja in brez odlašanja ukrene vse, kar je potrebno za njeno izvršitev. Pri tem je vezano na načelo vzajemnega priznavanja, ki je določeno v 3. členu ZSKZDČEU-1, v skladu s katerim pristojni organi v Republiki Sloveniji izvršujejo odločbe pristojnih organov drugih držav članice na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri odločanju ob upoštevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa ta zakon.

5. V predmetnem postopku odločanja o priznanju in izvršitvi odločbe tujega prekrškovnega organa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določb ZSKZDČEU-1 ugotovilo, da ni podana nobena od predpostavk nedopustnosti izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje, ki jih določa 186. člen ZSKZDČEU-1, zaradi česar je odločilo, da se odločba prizna in izvrši. Pri tem pa je v 7. točki obrazložitve pojasnilo, da je storilcu bila izrečena denarna kazen zaradi kršitve določila drugega odstavka 103. člena Zakona o motornih vozilih, ker kot imetnik prometnega dovoljenja v roku dveh tednov od vročitve poziva ni odgovoril, kdo je 30. 8. 2019 ob 9.32 uri vozil motorno vozilo z reg. št. ... (SLO) na območju F., na A2, cestni kilometer 182,80, smer W., A. 6. Storilcu se torej ne očita, da naj bi on vozil motorno vozilo 30. 8. 2019 na območju F., kot zmotno razume storilec, temveč da pristojnemu organu ni pravočasno sporočil, kdo je vozil to vozilo, s katerim je bil storjen prekršek. Navedba osebe, ki naj bi storila prekršek 30. 8. 2019 v predmetni pritožbi, je neupoštevna. To bi moral storilec narediti v roku dveh tednov od prejema poziva pristojnega organa države izdaje. Ker tega ni storil, mu je bila izdana odločba o prekršku, ki je po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah pravnomočna. Slovensko sodišče kot sodišče države izvršiteljice je na pravnomočne odločbe tujih organov vezano, zato trditve o tem, kdo je dejansko storil prekršek 30. 8. 2019, ne morejo privesti do drugačne odločitve v predmetnem postopku. V okviru odločanja o priznanju in izvršitvi odločbe pristojnega organa države izdaje se namreč sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more spuščati v pravilnost in zakonitost odločbe pristojnega organa države izdaje. Ne glede na to, ali so te navedbe pravilne in resnične, v okviru predmetnega postopka odločitve prekrškovnega organa druge države članice EU ni mogoče spremeniti in ni mogoče slediti trditvam storilca, da ni storil očitanega prekrška.

7. Neutemeljeni pa so tudi smiselno uveljavljani pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka o prekršku, ko storilec v pritožbi navaja, da s predmetnim prekrškom ni bil seznanjen. Iz spisovnega gradiva, ki ga je pristojni organ države izdaje predložil sodišču, namreč jasno izhaja, da je bila odločba o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je predmet tega postopka, storilcu vročena osebno 21. 7. 2020 na njegovem naslovu za vročanje, kot izhaja iz fotokopije vročilnice na l. št. 9 spisa. Tako je bil z odločbo o prekršku seznanjen že takrat in bi lahko uporabil pravna sredstva, o katerih je bil poučen v odločbi o prekršku.

8. Glede na navedeno in ker tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu s 159. členom ZP-1 pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).