Jedro

Izjava o odpovedi denarnemu zahtevku (regresu za letni dopust), ki je nastala tako, da je delavec podpisal prazen list papirja, na katerega je delodajalec naknadno vpisal besedilo o odpovedi vsem pravicam delavca do delodajalca, je nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožnika za plačilo 5/6 regresa za letni dopust za leto 1996 v višini 70.550,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1997 dalje do plačila in za plačilo regresa za letni dopust za leto 1997 v višini 84.660,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 1997 dalje do plačila. Hkrati je toženi stranki naložilo povračilo tožnikovih stroškov postopka v znesku 107.346,50 SIT. Pri tem je verjelo tožniku, da je v stiski podpisal prazen list papirja, na katerega je bila naknadno vpisana izjava, iz katere naj bi po stališču tožene stranke izhajalo, da se je tožnik plačilu regresa odpovedal. Prav tako pa je ocenilo, da takšna izjava sploh ne more pomeniti odpovedi pravici do plačila regresa, saj gre le za pavšalno izjavo, da tožnik nima več zahtev do tožene stranke. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje povsem neupravičeno verjelo tožniku, da je podpisal prazen list papirja. Priča C.C. je namreč vseskozi izpovedovala konsistentno, v izjavah tožnika pa so neskladja. Tožnik je podpis razlagal z obljubo direktorja, da mu bo izročil delavsko knjižico in plačal nekaj regresa. Pri tem je najprej izpovedoval, da se je ponovno zaposlil šele v novembru, ker prej ni dobil delavske knjižice, šele po opozorilu na neskladje v izjavah pa je dejal, da jo je dobil konec septembra ali v začetku oktobra, lahko tudi 19. 9. 1997. Če bi mu direktor tega dne karkoli obljubil, bi moral to tudi izpolniti, ker tožnik prav dobro ve, kako uveljavljati svoje pravice. Dejansko tako tožnik delavske knjižice dne 19. 9. ni dobil. Sicer pa je izjava tožnika z dne 19. 9. 1997 povsem jasna in nedvoumna in iz nje točno izhaja, čemu se tožnik odpoveduje. Pritožba ni utemeljena. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik podpisal prazen list papirja, na katerega je delavka tožene stranke C.C. šele kasneje zapisala sporno izjavo (B1), predstavlja po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem sporu. V izogib ponavljanju pri tem pritožbeno sodišče ne navaja razlogov za utemeljenost takšne odločitve, saj ima prepričljive in zadostne razloge o tem že prvostopenjska sodba. Dodatno pa v zvezi s tem pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožbe, da je sodišče prve stopnje neopravičeno verjelo tožniku, saj so v njegovi izpovedi neskladja. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je tožnik dejansko spreminjal svojo izpoved glede datuma prejema delovne knjižice (na listih št. 41 - 43), vendar pa to po oceni pritožbenega sodišča ni zadosten razlog za dvom v siceršnjo resničnost njegovih izjav. Tožnik je po opozorilu o neskladjih namreč pojasnil, da točnega datuma ne more navesti (na listu št. 43), tej njegovi izjavi pa je zaradi relativne oddaljenosti dogodkov (zaslišanje dne 23. 10. 1998, podpis sporne izjave dne 19. 9. 1997) povsem upravičeno mogoče verjeti. Ob ugotovitvi, da je tožnik podpisal le prazen list papirja, pa je povsem pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik pravici do izplačila regresov za letni dopust ni odpovedal in mu je zato tožena stranka dolžna izplačati še neplačane zneske regresov za letni dopust za leti 1996 in 1997. V zvezi s tem je sicer utemeljena navedba pritožbe, da iz vsebine izjave povsem jasno izhaja, čemu se tožnik odpoveduje (z dikcijo "nimam nobenih zahtev" so tudi po oceni pritožbenega sodišča obsežena tudi izplačila regresov), vendar pa to na odločitev v zadevi ne vpliva. Sporna izjava je namreč nična, kot nična pa ne more predstavljati veljavne odpovedi pravici do izplačila regresa za letni dopust. Način nastanka te izjave (delavec je podpisal prazen list papirja, s strani delodajalca pa je bilo naknadno vpisano besedilo o odpovedi vsem pravicam delavca do delodajalca) namreč nasprotuje vsebini ustavnega načela o pravni državi (2. čl. Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91 - 66/2000), določbe, ki nasprotujejo ustavnim načelom, pa so po 1. odst. 103. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 88/99) nične. Ker je torej prvostopenjsko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ni pri tem storilo nobene absolutne procesne kršitve, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90). Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odst. 166. čl. ZPP/77 v zvezi z določilom 1. odst. 154. čl. ZPP/77. Tožena stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.