Jedro

Ker toženec ne zatrjuje, da bi mu bilo onemogočeno, da prebere pogodbo, ki jo je podpisal, se na slabo seznanjenost z vsebino pogodbe ne more uspešno sklicevati. Vsaka poslovno sposobna fizična oseba je odgovorna za svoje ravnanje in nosi riziko svojega ravnanja. Toženčev zaupljiv odnos do zeta tožeči stranki ne more škoditi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je v veljavi vzdržan sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 22205/2011 z dne 24.2.2011, s katerim je tožencu naložena obveznost, da tožeči stranki plača 12.123,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26.11.2010 dalje do plačila in izvršilnih stroškov 173,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2011 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 1.419,20 EUR.

Pritožuje se tožena stranka. Kot pritožbeni razlog navaja bistveno kršitev postopka iz petnajste točke drugega dostavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da bi sodišče moralo ugotavljati, ali je tožeča stranka dne 6.1.2010 toženi stranki poslala izjavo o razvezi pogodbe in ali je tožena stranka to prejela. Trdi, da iz listin v spisu izhaja, da izjava o razvezi pogodbe toženi stranki ni bila poslana, kajti toženec na naslovu I. 44, …., kamor je bila pošiljka poslana, nikoli ni živel. Opozarja na svojo trditev, da pisanja toženec ni prejel. Trdi, da so bila pisanja poslana S. G., ki jih je brez toženčevega pooblastila prejemal. Meni, da bi sodišče dejstvo, ali je toženec vedel, kaj podpisuje, lahko ugotovilo, če bi izvedlo dokaz s toženčevim zaslišanjem in druge predlagane dokaze. Graja, da sodišče konkretnih okoliščin sklenjenega posla z zaslišanjem S.G. ni ugotavljalo. Trdi, da se kot ugotovljena in dokazana dejstva navajajo dejstva, ki jih sodišče ni ugotavljalo. Opozarja, da toženec ni bil obveščen o prodaji vozila. Kot bistveno označuje okoliščino, kje in pred kom je toženec pogodbo podpisal. Navaja, da toženec v podpis pogodbe res ni bil fizično prisiljen, vendar je bil prevaran s strani zeta S. G.. Prevaro s podpisom pogodbe v stanovanju toženca in s podpisom bianco prevzemnega zapisnika označuje za kaznivo dejanje goljufije. Navaja, da toženec s težavo govori slovenski jezik, še teže pa bere pisanja v slovenskem jeziku. Navaja, da toženec ni imel možnosti od pogodbe odstopiti ali zahtevati izpolnitve, saj mu je sokontrahent podpisano pogodbo enostavno odnesel, nato pa formalnosti izpolnjeval sam, brez toženčevega pooblastila. Opozarja, da tožeča stranka ni predložila pooblastila, s katerim bi toženec S. G. za to in za sprejemanje pisanj pooblastil. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Povzema svoje in toženčeve navedbe v zvezi z razvezo pogodbe. Pritrjuje, da jo je toženec seznanil, da predmet leasinga uporablja S. G.. Trdi, da razmerje med S. G. in tožencem na obravnavno razmerje nima vpliva. Opozarja, da je bila pogodba sklenjena s tožencem, ki je 19.10.2009 nanjo naslovil tudi zahtevo za spremembo pogodbe o leasingu. Navaja, da s tožencem pri prodaji vozila ni bila dolžna sodelovati. Bi pa toženec pri tem lahko sodeloval, ker je v pogodbi navedeno, da se bo vozilo po odvzemu prodalo. Sklicuje se na ugodno prodajo, saj je bilo vozilo prodana za vrednost, večjo od ocenjene. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Dne 21.6.2013 priporočeno na pošti oddane dopolnitve pritožbe ni mogoče upoštevati, ker ni bila vložena v pritožbenem roku (drugi odstavek 343. čl. ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

V vlogi z dne 10.11.2012 je toženec zatrdil sledeče okoliščine sklepanja pogodbe o leasingu: da je vse urejal zet S. G.; da je on (toženec) pogodbo podpisal ob zetovi navzočnosti v svojem stanovanju, misleč, da podpisuje jamstvo za zetove obveznosti. Na podlagi teh trditev je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je izkrivljeno dojemanje vsebine pogodbe, ki ga toženec zatrjuje, zgolj posledica njegove neskrbnosti. Ni zatrjeval, da bi mu bilo onemogočeno, da pogodbo pred podpisom prebere, da bi ga glede vsebine pogodbe kdo zavajal, da bi ga kdo silil k podpisu, mu grozil ali da vsebine pogodbe zaradi svojih psihofizičnih sposobnosti ne bi bil sposoben razumeti. Okoliščin, ki bi kazale na ničnost pogodbe, torej toženec ni zatrjeval (1). Ker toženec ne zatrjuje, da bi mu bilo onemogočeno, da prebere pogodbo, ki jo je podpisal, je pravilen prvostopenjski zaključek, da se na slabo seznanjenost z vsebino pogodbe ne more uspešno sklicevati. Vsaka poslovno sposobna fizična oseba je odgovorna za svoje ravnanje in nosi riziko svojega ravnanja. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da toženčev zaupljiv odnos do zeta tožeči stranki ne more škoditi. Da je bil žrtev zetove goljufije, da slabo govori ter bere slovenščino in da je podpisal bianko prevzemni zapisnik, toženec zatrjuje šele v pritožbenem postopku. Zaradi prepovedi novot v pritožbenem postopku (prvi odstavek 337. čl. ZPP) teh trditev ni mogoče upoštevati. Sicer pa tudi v pritožbi toženec ne navede dejstev, ki bi izkazovale zetovo goljufivo ravnanje oz. dejstev, s katerimi bi bilo njegov zaključek o goljufiji mogoče preizkusiti. Goljufija je namreč pravni standard, zgornja premisa sodniškega silogizma, ki mora biti utemeljena s po stranki zatrjevanimi in dokazanimi dejanskimi okoliščinami.

Kraj sklenitve pogodbe in navzočnost zeta ob sklepanju pogodbe bi bila lahko pomembna, če bi toženec zatrjeval dejstva, ki bi kazala na ničnost pogodbe. Samo po sebi pa dejstvo, da je bila pogodba sklenjena v toženčevem stanovanju, ob navzočnosti S. G., ni pravno pomembno dejstvo. Ni namreč nujno, da pogodbenika pogodbo podpišeta sočasno in skupaj. Tega dejstva sodišču prve stopnje zato ni bilo treba ugotavljati. Druge okoliščine sklepanja pogodbe niso bile zatrjevane in niso bile sporne, zato jih sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati. Dokaz s toženčevim zaslišanjem kot tudi dokaz z zaslišanjem priče S. G. je bil zato utemeljeno zavrnjen. Ker nobena od strank ni zatrjevala, da bi G. nastopal po toženčevem pooblastilu, tudi o tem niti toženca niti G. ni bilo potrebno zasliševati.

V vlogi z dne 1.10.2012 toženec tako sklenitev pogodbe o leasingu dne 22.4.2008, koti njeno razvezo dne 22.1.2010, označuje za nesporno dejstvo. Pravno nepomembno zato je, da je v vlogi z dne 10.11.2012 toženec zanikal, da bi tožničino izjavo o razvezi pogodbe in poziv za plačilo neplačanih obrokov prejel. Ker toženec razvezo pogodbe dne 22.1.2010 priznava, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati s problemom notifikacije razveze pogodbe. Dejstvi, ali je bila tožencu poslana toženkina izjava o razvezi pogodbe in kje je toženec v tistem času živel, bi bilo treba ugotavljati, če toženec razveze in časa razveze pogodbe ne bi priznal kot nespornih dejstev. Trditve o neseznanjenosti toženca z obravnavanim obligacijskim razmerjem niso prepričljive, saj je toženec sam predložil dokaz, da je že dne 19.10.2009 na toženo stranko naslovil zahtevek za spremembo pogodbe o finančnem leasingu (dokaz B1).

Sodelovanje leasingojemalca pri prodaji vozila ni predvideno (XVI. točka splošnega dela pogodbe o finančnem leasingu). S cenitvenim poročilom in računom je tožeča stranka izkazala, da je vozilo prodala nad ocenjeno vrednostjo.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Prvi odstavek 86. čl. Obligacijskega zakonika določa: Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kašno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.