Jedro

Pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila ves čas toženka, saj formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je tako sprejelo pravilno stališče, da med tožnikom in toženko obstaja delovno razmerje za čas od prenehanja delovnega razmerja tožnika z družbo A. d. o. o. do njegove zaposlitve pri novem delodajalcu (C. d. o. o.). Kljub temu je pritožbeno sodišče odločitev o obstoju delovnega razmerja razveljavilo, saj obstajajo pomanjkljivosti, zaradi katerih sodbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: - razveljavi v celoti v I., II. in V. točki izreka, v IV. točki izreka v delu, ki se nanaša na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo v višini 1.800,00 EUR, s potnimi stroški, malicami, vsakokratnimi regresi za letni dopust, trinajstimi plačami ter prijavo v obvezna zavarovanja ter dodatna pokojninska zavarovanja, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, za obdobje od 20. 5. 2015 do 9. 10. 2019, in v VII. točki izreka v delu, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - razveljavi v III. točki izreka v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti vseh pogodb o zaposlitvi med tožečo stranko in družbo A. d. o. o. od 20. 5. 2015 dalje.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni del sodne odločbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama od 9. 10. 2019 do 25. 10. 2019, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da je za navedeno obdobje dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja, od tega razliko med prejetim nadomestilom za čas brezposelnosti in plačo, ki bi jo prejel pri toženki, v višini 448,25 EUR (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbene zahtevke za poziv nazaj na delo, na ugotovitev ničnosti vseh pogodb o zaposlitvi med tožnikom in družbo A. d. o. o. od 20. 5. 2015 dalje, na ugotovitev, da med strankama od 20. 5. 2015 obstoji pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu LTD za nedoločen čas in polni delovni čas, z osnovno bruto postavko 9 EUR/uro, povečano za dodatke po toženkini kolektivni pogodbi (III. točka izreka); da je toženka dolžna tožniku za obdobje od 20. 5. 2015 do 9. 10. 2019 in od 25. 10. 2019 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo v višini 1.800,00 EUR,1 potnimi stroški, malicami, regresi za letni dopust, trinajstimi plačami, prijavo v obvezna zavarovanja ter dodatna pokojninska zavarovanja in vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ (IV. točka izreka); za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja med strankama 3. 10. 2019 (V. točka izreka). V delu, ki se nanaša na izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in za polni delovni čas za opravljanje dela na delovnem mestu LTD, z osnovno bruto postavko 9 EUR/uro, povečano za dodatke po toženkini kolektivni pogodbi, je tožbo zavrglo (VI. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

2. Zoper prvostopenjsko sodbo (v VI. točki izreka gre za sklep, kar je sodišče prve stopnje pri oblikovanju uvoda sodne odločbe spregledalo) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Izpodbija stališče, da mu delovnega razmerja pri toženki ni mogoče priznati za čas, ko je bil zaposlen pri družbi A. d. o. o. Vsi elementi delovnega razmerja so bili izraženi v razmerju med tožnikom in toženko, ki je bila njegov dejanski delodajalec. Delovno razmerje pri družbi A. d. o. o. je bilo navidezno oziroma nično. Podjemne pogodbe, ki sta jih sklenili toženka in družba A. d. o. o., so prikrivale pogodbe o zagotavljanju dela delavcev uporabniku ter so nične zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi in moralo. Zaradi očitno nedopustne podlage so nične tudi pogodbe o zaposlitvi, ki jih je tožnik sklenil z družbo A. d. o. o. Toženka mu je dolžna vzpostaviti delovno razmerje od prvega dne nastopa dela zanjo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Še naprej želi delati pri toženki.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Zoper ugodilni in stroškovni del prvostopenjske sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je pogodba o zaposlitvi med tožnikom in družbo A. d. o. o. zakonito prenehala veljati, zato ni podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku za čas po tem prenehanju. Pogodbe o zaposlitvi in podjemne pogodbe nimajo znakov neveljavnosti. Namen toženke in družbe A. d. o. o. ni bil izogniti se kogentnim določbam ZDR-1 glede posredovanja delovne sile. Tudi sicer bi bila odgovornost toženke na podlagi 61. člena ZDR-1 zgolj subsidiarna in tožnik pravic zoper njo ne more uveljavljati neposredno. Toženka ni bila tožnikov dejanski delodajalec. Ni bilo podlage za zaključek sodišča o obstoju elementov delovnega razmerja med tožnikom in toženko. Glede višine vtoževanih terjatev tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage bi moralo sodišče zavrniti dokaz z naložitvijo izračuna plače toženki. Eventualno bi moralo odločati le na podlagi dokazov, ki jih je predložil tožnik, le za obdobja, za katera je predložil plačilne liste ter podatke o delovnem času, in na podlagi izvedenskega mnenja. Odločitev je nepravilna, ker temelji na povprečni vrednosti izplačil na delovnem mestu LTD, pri čemer tožnik ni dokazal, da bi ga toženka štela za povprečnega delavca, če bi bil pri njej v delovnem razmerju. Ob odsotnosti ustreznih trditev in dokazov bi sodišče lahko upoštevalo kvečjemu podatek o povprečni osnovni plači na konkretnem delovnem mestu, povečani za rast dodane vrednosti, saj je le-ta nesporna. Toženka je pripravila izračun eventualnega prikrajšanja, zato se je sodišče nezakonito oprlo na podatke FURS-a za obdobja celih koledarskih let. Odločitve o izračunu domnevnega dolga ni mogoče preizkusiti. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek in izdalo sodbo presenečenja. Toženke ni obvestilo, da bo uporabilo letne povprečne vrednosti, glede česar bi ta lahko na prvi stopnji podala ugovore in dodatne izračune. Ker predstavlja ugoditev tožbenemu zahtevku po višini oziroma prekoračitev sodbo presenečenja, toženka ni priglasila stroškov postopka v zvezi z denarnim delom zahtevka. Glede odločitve o temelju zahtevka je toženka dolžna kriti svoje stroške, glede denarnih terjatev pa je tožnik uspel le v sorazmerno majhnem delu, zato bi ji sodišče potem, ko bi jo pozvalo k priglasitvi stroškov (in jih priglaša s pritožbo), moralo te v celoti priznati. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodno odločbo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. V nadaljevanju se opredeljuje do pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami za čas od 20. 5. 2015 dalje pri toženki. Ugotovilo je, da je bil vsaj od 25. 8. 2018 v delovnem razmerju z družbo A. d. o. o. kot luško transportni delavec (v nadaljevanju: LTD). Ta mu je 5. 9. 2019 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ker je prenehala poslovati s toženko, ki je bila njena edina poslovna partnerka, je prenehala potreba po delu tožnika).

8. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 27. 8. 2020 tožbo zoper družbo A. d. o. o. zavrglo, ker je bila 12. 8. 2020 izbrisana iz sodnega registra. Glede na to je v izpodbijani sodbi dne 29. 12. 2021 neutemeljeno odločilo o tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti vseh pogodb med tožnikom in to družbo. Odločilo je namreč o tožbenem zahtevku, glede katerega je tožbo v istem sporu že pravnomočno zavrglo. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbi tožnika je zato delno ugodilo in na podlagi tretjega odstavka 354. člena ZPP III. točko izreka izpodbijane sodbe razveljavilo v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti vseh pogodb o zaposlitvi med tožnikom in družbo A. d. o. o. od 20. 5. 2015 dalje.

9. Čeprav je družba A. d. o. o. s toženko sklepala podjemne pogodbe za opravljanje luško prekladalnih storitev (619. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je na njihovi podlagi dejansko posredovala delavce (tudi tožnika) na delo k toženki. Drugih dejavnosti družba A. d. o. o. ni opravljala. Sklenitev pogodb o opravljanju storitev je toženka pogojevala s tem, da pravna oseba v statutu ni imela določene dejavnosti posredovanja delovne sile.

10. Vrhovno sodišče RS je v podobnih sporih (prim. VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022 idr.) izhajalo iz omejitve avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), in iz 13. člena ZDR-1 izhajajoče vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic itd. Ugotovilo je, da je bil s strani udeleženih pravnih oseb (toženke in nekaterih drugih družb) vzpostavljen specifični poslovni model, ki po vsebini in namenu ni le prikrival posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje. To ugotovitev je navezalo na dejanske okoliščine o vsebini razmerij med delavci, B. d. d. in njenimi podjemniki, ki so podobne tistim, katere je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v sodni odločbi, ki je predmet tega spora.

11. Glede na prvostopenjske ugotovitve družba A. d. o. o. ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (druga odstavka 163. in 166. člena ter 167. člen Zakona o urejanju trga dela - ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadaljnji), zato se z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev ni smela ukvarjati, toženka pa takšnega dela ni smela sprejemati. Te ugotovitve po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila ves čas toženka, saj formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. To pa ne vpliva na tožnikov položaj delavca družbe A. d. o. o. za čas, ko ga je ta vključila v socialna zavarovanja na podlagi (formalnega) delovnega razmerja. V sodni praksi je namreč sprejeto stališče, da delavcu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje (in je na tej podlagi vključen v obvezna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri drugem delodajalcu (v tem primeru pri toženki).

12. Upoštevajoč vse obrazloženo je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno stališče, da med tožnikom in toženko obstaja delovno razmerje za čas od prenehanja delovnega razmerja tožnika z družbo A. d. o. o. do njegove zaposlitve pri novem delodajalcu (C. d. o. o.). Kljub temu je pritožbeno sodišče odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe razveljavilo, saj obstajajo pomanjkljivosti, zaradi katerih sodbe ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti). Nejasni so razlogi v 12. točki izpodbijane sodbe: sodišče je obrazložilo, da je ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika s toženko od prenehanja delovnega razmerja tožnika pri družbi A. d. o. o., ki je nastopilo 9. 9. 2019, obenem pa je obrazložilo, da ugotavlja obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženki od 9. 10. 2019. Nadalje obstaja nasprotje med obrazložitvijo v 6. in 12. točki izpodbijane sodbe, v katerih je navedeno, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu že na dan 25. 10. 2019 (kar je podprto z izpisom iz ZZZS), in odločitvijo v I. točki izreka sodbe, v kateri je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja med tožnikom in toženko do 25. 10. 2019, torej tudi za dan, ko je bil v delovnem razmerju že drugje. Podano je tudi nasprotje v izreku. Odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe, ki ugotavlja obstoj delovnega razmerja med strankama od 9. 10. 2019 (do 25. 10. 2019), je v nasprotju z odločitvijo v IV. točki izreka, v kateri je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja (od 20. 5. 2015) do 9. 10. 2019.2 Ker vse navedene pomanjkljivosti onemogočajo preizkus sodbe, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP ugodilo pritožbama in izpodbijano sodbo razveljavilo v I. točki izreka in posledično v II. točki ter deloma (za čas do 9. 10. 2019) v IV. točki izreka (ta je razveljavljena tudi iz dodatnih razlogov, ki so obrazloženi v nadaljevanju), ter v razveljavljenem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To je dolžno ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti tako, da najprej ugotovi pravilen datum, do katerega je tožniku trajalo delovno razmerje pri družbi A. d. o. o., ugotovi pravilno obdobje, za katero je upravičen do priznanja delovnega razmerja pri toženki in upoštevajoč to ponovno izračunati pripadajoče nadomestilo plače. Odločitev mora ustrezno obrazložiti.

13. Pritožbeno sodišče je razveljavilo V. točko izreka izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče zavrnilo ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja med strankama 3. 10. 2019. Odločitev o tem tožbenem zahtevku je odvisna od poprejšnje ugotovitve pravilnega datuma prenehanja delovnega razmerja tožnika z družbo A. d. o. o., glede česar je bilo že obrazloženo, da preizkus izpodbijane sodbe ni mogoč. Tudi sicer za odločitev v V. točki izreka sodišče prve stopnje ni navedlo odločilnih razlogov, saj je zapisalo le, da je tožbeni zahtevek stvar dejanskega stanja.

14. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo. Tožnik v pritožbi navaja, da si še vedno želi delati pri toženki, vendar je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljena sodna razveza pogodbe o zaposlitvi med strankama. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, se je tožnik 25. 10. 2019 zaposlil pri drugem delodajalcu. Čeprav v pritožbi navaja, da si želi nadaljevanja delovnega razmerja s toženko, na podlagi izvedenih dokazov v prvostopenjskem postopku sodišče takega zaključka ni moglo napraviti, saj je na vprašanje predsednice senata, ali bi še delal pri toženki, tožnik odgovoril da ne, da bo počakal, ker sedaj dela … Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločitev v III. točki izreka sodbe v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za poziv nazaj na delo, in glede na že obrazloženo (o nemožnosti obstoja dveh delovnih razmerij za polni delovni čas hkrati) tudi v delu iste točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev ugotovitve obstoja pogodbe o zaposlitvi med strankama od 20. 5. 2015 dalje, ter v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik 13. 8. 2018 sklenil z družbo A. d. o. o., se je glede na prvostopenjsko ugotovitev izvajala najmanj v času od 25. 8. 2018 dalje. Iz trditev tožnika v tožbi sicer izhaja, da je imel z družbo A. d. o. o. sklenjeno delovno razmerje že od 20. 5. 2015 dalje in da ga je od tedaj dalje pošiljala na delo k toženki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, ali je bil tožnik v času od 20. 5. 2015 do 24. 8. 2018 zaposlen pri družbi A. d. o. o., vendar pa tudi v primeru, če bi se štela ta trditev tožnika za resnično, velja stališče, da mu za ves čas že priznanega delovnega razmerja pri družbi A. d. o. o. ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri toženki. Glede na to (ter upoštevajoč zavrnitev reintegracijskega zahtevka) je v III. točki izreka prvostopenjske sodbe pravilno zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev, da med tožnikom in toženko od 20. 5. 2015 dalje obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in polni delovni čas za opravljanje dela na delovnem mestu LTD. Pravilna je tudi odločitev v VI. točki izreka sklepa o zavrženju tožbe za izročitev pogodbe o zaposlitvi s strani toženke. Takšen tožbeni zahtevek lahko delavec po 17. členu ZDR-1 postavi le, če opravlja delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi, tožnikov primer pa ni tak.

16. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo prikrajšanja za čas zaposlitve v družbi A. d. o. o. je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da pred vložitvijo obravnavane tožbe teh pravic ni zahteval od družbe A. d. o. o. To stališče je zmotno. V zgoraj citiranih judikatih je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da odgovornost toženke zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska, temveč je odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Tožnikovo prikrajšanje v obdobju njegovega delovnega razmerja z družbo A. d. o. o. bo zato sodišče prve stopnje moralo ugotavljati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja zoper toženko, ki jih je postavil v tem sporu. Glede na to je neutemeljeno toženkino pritožbeno sklicevanje, da tožnik ni navedel vseh elementov odškodninske odgovornosti, na podlagi katerih naj bi bil upravičen do razlike v plači. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev o tem tožnikovem prikrajšanju, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP njegovi pritožbi ugodilo in IV. točko izreka razveljavilo v delu, ki se nanaša na obdobje od 20. 5. 2015 do 9. 10. 2019. Ker v prvem sojenju ni bilo ugotovljeno, ali je bil tožnik tudi od 20. 5. 2015 do 24. 8. 2018 zaposlen pri družbi A. d. o. o. in po njenem napotilu opravljal delo pri toženki, bo sodišče prve stopnje moralo v ponovnem sojenju za potrebe odločitve o vtoževanih denarnih terjatvah do 24. 8. 2018 najprej ugotoviti tudi to dejstvo. Zavzeti bo moralo tudi stališče do toženkinega ugovora zastaranja glavnice in obresti. Ker je bil tožnik od 25. 10. 2019 dalje v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, je pritožbeno sodišče potrdilo zavrnilno odločitev v IV. točki izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na čas od 25. 10. 2019 dalje.

17. Zmotna je pritožbena navedba toženke, da glede višine vtoževanih terjatev tožnik ni podal ustreznih trditev in ni predložil ustreznih dokazov. Iz njegovih trditev izhaja, da od družbe A. d. o. o. ni prejemal prihodka, ki bi bil primerljiv toženkinim zaposlenim, saj je bil prikrajšan skoraj za polovico prihodka (glede plačila osnovne plače, nadur, delovne uspešnosti, stalne pripravljenosti, trinajste plače ...). Navedel je, kateremu toženkinemu delovnemu mestu je bil primerljiv (luško transportnemu delavcu) in opisal pogoje dela (izmensko delo, brez potrebnega počitka, težki pogoji …). Zatrdil je, da je v povprečju opravil 240-270 ur mesečno oziroma vsak mesec minimalno 50 ur nad polnim delovnim časom. Ocenil je, da bi mu morala pripadati bruto plača najmanj 2.000,00 EUR mesečno. Navedel je višino osnovne urne postavke in upoštevajoč toženkino podjetniško kolektivno pogodbo podrobneje prikazal način, na katerega bi mu morala biti plača pravilno obračunana (za kateri tarifni razred, kateri dodatki in v kakšni višini bi mu morali pripadati …). Višino zahtevane mesečne plače je nazadnje modificiral v pripravljalni vlogi z dne 19. 5. 2021 in jo prilagodil toženkinemu izračunu povprečne plače za delovno mesto voznik luške mehanizacije (vtožuje 2.120,17 EUR mesečno). Po presoji pritožbenega sodišča je glede na navedeno tožnik podal ključne trditve, ki omogočajo odločitev o tožbenem zahtevku po višini. Kar se tiče dokaznega bremena, je tiste dokaze, s katerimi je razpolagal, predložil, v zvezi z izračunom razlike v plači pa je predlagal tudi postavitev izvedenca finančne stroke oziroma da naj izračun pripravi toženka. Glede dokazil, ki jih ni imel, a jih je štel kot pomembna za odločitev o višini tožbnega zahtevka, je utemeljeno predlagal njihovo pridobitev od toženke (toženkin akt o sistemizaciji, podjetniška kolektivna pogodba …). Pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Glede na to je neutemeljena tudi toženkina pritožbena navedba, da bi zaradi pomanjkljive trditvene podlage sodišče moralo zavrniti dokaz za izdelavo izračuna plač s strani toženke.

18. Zmotno je pritožbeno zavzemanje toženke, da za odločitev po višini sodišče lahko upošteva kvečjemu nesporni podatek o povprečni osnovni plači na konkretnem delovnem mestu, povečani za rast dodane vrednosti. V tem primeru bi bil namreč tožnik prikrajšan za dodatke oziroma izplačila, do katerih so bili skladno s toženkinimi akti upravičeni primerljivi delavci toženke.

19. Neutemeljena je pritožbena navedba toženke, da ni primerno upoštevanje njenih primerljivih delavcev, ker tožnik ni dokazal, da bi ga toženka štela za povprečnega delavca, če bi bil pri njej v delovnem razmerju. Njegovim trditvam, da je spadal med najbolj usposobljene delavce, ki so opravljali najtežja in zdravju škodljiva dela, in da je delo opravljal vestno in kvalitetno, ni oporekala z dejstvi, ki bi utemeljevala presojo, da tožnik ni bil niti "povprečni" delavec.

20. Toženka v pritožbi neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje ni pozvalo k predložitvi stroškovnika. Ker je na zadnjem naroku izjavila, da pravdnih stroškov ne priglaša, je sodišče prve stopnje sicer neutemeljeno odločilo, da jih krije sama (prvi odstavek 163. člena ZPP), je pa takšna odločitev sicer pravilna na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004). Pritožbeno sodišče pa je razveljavilo VII. točko izreka v delu, da je tožnik dolžan sam kriti svoje stroške postopka, saj bo odločitev o tem odvisna od sojenja v ponovljenem postopku.

21. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialnopravnih stališč ni ugotavljalo dejstev, ki so bistvena za odločitev glede reparacijskega zahtevka, in posledično tudi ni presojalo ugovora zastaranja, ter zaradi zagrešene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo v delu, razvidnem iz izreka, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenilo je, da postopkovnih kršitev glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti, poleg tega pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede dejstev in ugovorov, od katerih je odvisna višina vtoževanega reparacijskega zahtevka. Namen instančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva poudarjena izhodišča in o zadevi ponovno odloči ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazloži, tako da bo mogoč njen preizkus.

22. Odločitev v delu III. točke izreka (res iudicata) je pritožbeno sodišče zgolj razveljavilo.

23. Ker v preostalem delu niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi obeh strank v ostalem kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del prvostopenjske sodne odločbe (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

1 Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 19. 5. 2021 tožbo spremenil tako, da je namesto 1.800,00 EUR zahteval 2.120,17 EUR. Sodišče prve stopnje o razliki nad 1.800,00 EUR mesečno ni odločilo, vendar tožnik predloga za izdajo dopolnilne sodbe ni podal. 2 Zavrnilo je torej priznanje pravic za dan 9. 10. 2019, za katerega je sicer predhodno vzpostavilo delovno razmerje.