Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo zaradi neutemeljeno odvzete prostosti. Vpliv potrebnosti postopka na končno odločitev o stroških postopka ob spremembi izpodbijanih sodb v škodo tožeče stranke.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, pritožbi tožene stranke pa se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanemu dajatvenemu delu tako spremeni, da se njen izrek v odločitvi o glavni stvari glasi: " Tožena stranka mora tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 200.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 21.4.1992 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." Sicer se revizija tožene stranke zavrne kot neutemeljena.

Vsaka stranka nosi svoje stroške prvostopenjskega, pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo plačilo 400.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi trideset dni neutemeljeno odvzete prostosti, ko je bila tožnica v zvezi s kazenskim postopkom ta čas v priporu. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici iz tega naslova prisodilo 600.000,00 SIT odškodnine (s tem je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo), potem ko je ugodilo pritožbi tožeče stranke. Pritožbo tožene stranke je to sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino ustrezno zniža. V reviziji povdarja, da mora sodišče ob odmeri pravične denarne odškodnine za negmotno škodo poleg narave in obsega škode upoštevati tudi življenjski standard in ekonomsko moč okolja, v katerem se odškodnina oblikuje. Po mnenju revidentke sodišči teh kriterijev nista zadosti upoštevali. Ob tem se sklicuje na sodno prakso, ki je po mnenju revidentke pomemben faktor pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine, in navaja primere, v katerih je sodišče za škodo zaradi neutemeljeno odvzete prostosti zaradi pripora prisodilo bistveno nižje odškodnine.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija je deloma utemeljena.

Prestanih duševnih bolečin ni mogoče izbrisati, kot da jih ne bi bilo. Zato oškodovancu pripada denarna odškodnina, ki naj mu omogoči satisfakcijo. Da pa bi prisojena odškodnina ustrezala pravnemu standardu pravične odškodnine iz 200.čl. ZOR, mora sodišče ob odločanju o njej upoštevati tako stopnjo bolečin in njihovo trajanje kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo (1. in 2. odst.200.čl. ZOR). Odškodnina mora biti tedaj primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. V tem razmerju so meje, preko katerih sodišče ob odločanju o konkretni vsebini pravnega standarda pravične odškodnine (1. in 2. odst.200. čl. ZOR) ne more. Le tako lahko sodišče skozi prisojeni znesek izrazi pomen in namen odškodnine za negmotno škodo.

Iz odločilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, sledi, da je bila tožnica neupravičeno v priporu trideset dni zaradi suma storitve kaznivega dejanja neupravičenega sprejemanja daril in kaznivega dejanja kupčevanja z zlatim denarjem, tujo valuto in devizami. V tem času je bila omejena v prostem gibanju in ločena od moža. Poleg tega je težko prenašala hišni red v priporu. Zaradi neupravičeno odvzete prostosti je izgubila ugled, saj se je, potem ko se je vrnila na prostost, počutila kot izobčenec. Izgubila je prijatelje, sorodniki so se ji pričeli izogibati.

Vse to in pa zaradi negativnega vrednotenja okolja tudi teža očitanih kaznivih dejanj, nedvomno pričajo o dokaj hudem duševnem trpljenju tožnice zaradi neupravičene okrnitve svobode v času trideset dnevnega pripora. Vendar pa kljub temu po presoji revizijskega sodišča ugotovljene odločilne dejanske ugotovitve ne opravičujejo odškodnine v znesku 600.000,00 SIT. Takšna odškodnina, kot tudi odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje v znesku 400.000,00 SIT, namreč znatno izstopata iz omenjenega razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Zato v konkretnem primeru ne moreta predstavljati "pravične denarne odškodnine" (200.čl. ZOR). Primerna satisfakcija, ki upošteva tako stopnjo duševnih bolečin ter je hkrati vpeta v omenjeno razmerje med odškodninami za različne negmotne škode, ter zato v obravnavanem primeru ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, je po presoji revizijskega sodišča odškodnina v znesku 200.000,00 SIT. Na takšno presojo je poleg razloženega vplivala zlasti dolžina neutemeljeno odvzete prostosti in pa, da tožnica razen prizadetosti ugleda ni zatrjevala ali pa ni uspela dokazati kakšnih drugih trajnih posledic.

Iz razloženega sledi, v kakšnem obsegu je bilo materialno pravo (200.čl. ZOR) zmotno uporabljeno. Zato je revizijsko sodišče deloma ugodilo reviziji tožene stranke ter potem ko je ugotovilo, da ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti, odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (1.odst.395.čl. in 393.čl. ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala odločitev o stroških vsega postopka (2. odst. 166. čl. ZPP). Ker je tožeča stranka v pravdi deloma uspela, je revizijsko sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (2. odst. 154. čl. ZPP). Na takšno odločitev je vplivalo zlasti to, da je bil pravdni postopek glede na stališče tožene stranke, po katerem bi znašala pravična denarna odškodnina za tožničino škodo le 25.000,00 SIT (III. točka odgovora na tožbo) in ki ga tožena stranka med postopkom ni spremenila, vsekakor potreben, upoštevaje ob tem višino pravnomočno prisojene odškodnine v znesku 200.000,00 SIT. Zato v konkretnem primeru ne more biti edino izhodišče za odločitev o stroških postopka le doseženi uspeh tožeče stranke glede na celotni vtoževani znesek, oz. uspeh tožene stranke v pritožbenem in revizijskem postopku. Upoštevanje takšnega izhodišča in temu ustrezna naložitev plačila sorazmernega dela stroškov tožene stranke tožeči bi bila v nasprotju z osnovnim načelom, ki velja pri odločanju o povrnitvi stroškov in po katerem naj nosi stroške tista stranka, ki jih povzročila. Ker je ob povedanem tožeča stranka vendarle uspela v pravdi, ni pa moč na drugi strani zanikati tudi uspeha tožene stranke v pritožbenem in revizijskem postopku, je revizijsko sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.