Jedro

Sodišče je dolžno postaviti izvedenca takrat, kadar določena problematika presega sodnikovo splošno razgledanost oziroma kadar so za presojo nekega dejstva potrebna abstraktna pravila znanosti ali stroke, ki jih ne stranke ne sodišče ne poznajo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojena M. N. je dolžna plačati sodno takso v višini 500 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bila M. N. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po istem zakonskem določilu ji je bila izrečena denarna kazen 40-dnevnih zneskov, ki jo je obsojenka dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Pritožbo zagovornikov obsojenke je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbeno sodišče in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili tudi, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili obsojenkini zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP menila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vložniki namreč s tem izrednim pravnim sredstvom izpodbijajo le ugotovljeno dejansko stanje, torej uveljavljajo razlog iz katerega zahtev za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati.

4. Na odgovor vrhovne državne tožilke so odgovorili zagovorniki obsojenke, v katerem izražajo svoje nestrinjanje s stališči vrhovne državne tožilke ter vztrajajo na navedbah zahteve.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti po končanem kazenskem postopku le zoper sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek ali zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Povedano drugače namen te določbe je odpraviti kršitve zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali s sodnim postopkom, ki je tekel pred izdajo te odločbe, kar posledično pomeni tudi, da zahtev za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne glede na navedeno pa drugi odstavek 420. člena ZKP vsebuje še izrecno določbo s katero prepoveduje vlaganje tega izrednega pravnega sredstva iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Kršitev pravice do obrambe vidijo zagovorniki v tem, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca s področja uporabe zaščitnih sredstev, ki bi s svojim strokovnim znanjem edini lahko z zadostno mero znanstvene natančnosti ocenil, ali je na takšni razdalji sploh možno uporabiti solzivec katerekoli vrste in s tem povzročiti poškodbo kot jo je v konkretnem primeru utrpela oškodovanka.

7. Za presojo navedenega očitka so pomembna naslednja procesno-relevantna dejstva: - zagovornik je na naroku o glavni obravnavi dne 13. 5. 2013 predlagal, da naj sodišče postavi izvedenca za uporabo prisilnih sredstev, ki naj najprej na splošno pojasni, koliko različnih vrst plinskih razpršilcev obstaja, kakšno je njihovo delovanje in domet ter ali so vsa ta sredstva dostopna v prosti prodaji, v nadaljevanju pa se opravi ogled konkretne terenske situacije in ugotovi ali je možno na razdalji, ki jo bo ugotovil, s strani laične osebe uporabiti plinski razpršilec; - sodišče je opravilo v zvezi s predlaganim poizvedbe v trgovini L. in S., ki je uvoznik za solzivce (plinske razpršilce) znamke Sabre-USA za Slovenijo in prejelo naslednje odgovore: da so solzivci različnih velikosti, da je domet manjših solzivcev namenjenih za osebno obrambo od 1 do 5 m, največji solzivec, namenjen za zaščito pred medvedi, pa ima domet razpršitve nekje do 12 m, da se vsakega kupca v skladu z Zakonom o orožju vpiše v knjigo orožja (pogoj je polnoletnost kupca), kupec pa za tem lahko s solzivcem počne kar želi, lahko ga uporabi, podari ali proda naprej oziroma se od nabave sled izgubi.

- Dne 22. 5. 2013 pa je opravilo sodišče ogled na kraju dejanja ter ugotovilo naslednje: „ko stoji obdolženka na mestu, od kjer naj bi pošpricala oškodovanko in drži meter z iztegnjeno roko, znaša razdalja do mesta, kjer je stala oškodovanka 12,30 m. Ugotovi se še, da je teren nagnjen, mesto, kjer je stala obdolženka je 2 m nad cesto, mesto kjer je stala oškodovanka pa 1,30 m“.

- Sodišče je zaslišalo še zdravnika M. Š., ki je pregledal oškodovanko in povedal, da je bilo zrklo na levem očesu oškodovanke draženo na limbusu, to je na robu med roženico in veznico, v spodnjem delu očesa pa je bilo nekaj pikčastih epitelnih defektov, šlo je za majhne rane čisto spodnjega dela roženice. Nadalje je povedal še, da se deformacije, ki jih je zaznal, skladajo z anamnezo oškodovanke, kako naj bi prišlo do poškodb.

- Kot priča zaslišana L. K. je izjavila, da je na kraju zaznala vonj po solzivcu in da so jo pekle oči. 8. Ob upoštevanju navedenega je sodišče dokazni predlog obrambe po postavitvi izvedenca za uporabo prisilnih sredstev zavrnilo, svojo odločitev pa je obrazložilo s tem, da se je o dometu z razpršilcem že prepričalo s poizvedbami pri S. d.o.o., da se da solzivec kupiti na črno, kaj natančnejšega pa tudi postavljeni izvedenec ne bi mogel ugotoviti, saj ni ugotovljeno, kakšen solzivec je obdolženka sploh imela.

9. Takšnemu stališču pa je v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je dodalo še da se pritožniki brezuspešno zavzemajo, da bi sodišče prve stopnje za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja moralo angažirati izvedenca, ki bi ocenil ali je na navedeni razdalji možno s solzivcem zadeti tarčo. Za odgovor na to vprašanje ni potrebno kakšno posebno, strokovno znanje, ki ga sodišče ne bi imelo in bi zato moralo angažirati izvedenca ustrezne stroke. Ugotovitve dokaznega postopka glede solzivcev, pozicije oškodovanke in obdolženke ter ugotovitve glede vremenskih razmer, dajejo ob upoštevanju vseh ostalih izvedenih dokazov, dovolj podlage za pravilen utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje.

10. Zavzetega stališča v zvezi z izvedbo predlaganega dokaza pa zagovorniki ne morejo omajati niti z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišče je namreč dolžno postaviti izvedenca takrat, kadar določena problematika presega sodnikovo splošno razgledanost oziroma kadar so za presojo nekega dejstva potrebna abstraktna pravila znanosti ali stroke, ki jih ne stranke in ne sodišče ne pozna. Vsebina, ki jo je v zvezi z uporabo solzivca presojalo sodišče v konkretni zadevi ne presega znanja, ki ga je sodnik pridobil skozi življenjske izkušnje, oziroma zato da se dokazne informacije v zvezi s to tematiko povežejo v dejanske zaključke, ni potrebno angažirati izvedenca. Kot je bilo že prikazano o uporabi solzivca ne govori samo oškodovanka temveč tudi priče, da so drobne ranice na očesu značilne za poškodbo očesa s solzivcem, je povedal tudi zdravnik, sodišče pa je na podlagi opravljenih izpovedb ugotovilo, da je domet večjih solzivcev okrog 12 m oziroma, da se je oškodovanka ob upoštevanju nagiba obdolženke naprej in konfiguracije terena nahajala znotraj tega dometa. Pri presoji, da vložnik ni izkazal ustrezne stopnje verjetnosti uspeha predlaganega dokaza, pa je nadalje potrebno upoštevati tudi dejstvo, da oškodovanki solzivec ni bil zasežen in da torej kakršnekoli ekspertize ni možno izdelati, kar posledično pomeni, da tudi ni nikakršne potrebe po postaviti izvedenca. Ne glede na to, pa kot je bilo že povedano vsi ostali izvedeni dokazi dajejo zanesljivo podlago za izrek obsodilne sodbe.

11. Z navedbami, da je v konkretni zadevi edini dokaz izpovedba oškodovanke, da bi moralo sodišče obsojenko v dvomu oprostiti obtožbe, da je izpovedba oškodovanke neverodostojna itd., pa vložniki ne uveljavljajo v uvodu citiranih kršitev določb materialnega ali procesnega zakona, temveč uveljavljajo le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma razlog iz katerega pravnomočnih sodnih odločb s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati.

12. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da uveljavljena kršitev procesnega zakona ni podana, v pretežni meri pa vložnik izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar jo je skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Odločitev o stroških nastalih v postopku temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena, višina sodne takse pa je odmerjena tudi skladno z Zakonom o sodnih taksah.