Jedro

Revizijsko sodišče je moglo opraviti materialnopravni preizkus pravilnosti odločitve o toženčevi preživninski obveznosti do sina na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči druge in prve stopnje ter ob upoštevanju določb zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki urejajo preživninske obveznosti staršev do otrok po razvezi zakonske zveze (79., 102., 103., 123. in 129. člen). Člen 79 ZZZDR določa, da višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (enako tudi 129. člen).

Sklop vprašanj, na katerih temeljita ugotovitvi o otrokovih potrebah in o preživljalskih zmožnostih njegovih staršev, predstavlja okolnosti dejanske narave. Ta ugotovitev glede na naravo pravnega sredstva, ki ga predstavlja revizija, pomeni, da je revizijsko sodišče na zadevne ugotovitve sodišč nižjih stopenj vezano.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožničin zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na revizijo, se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo 25.5.1995 razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in dodelilo tožnici v varstvo in vzgojo skupnega dne 10.11.1993 rojenega sina, s sodbo z dne 30.1.1997 pa je po ponovnem odločanju naložilo tožencu, da mora od 1.2.1997 dalje plačevati za mladoletnega sina po 18.000,00 SIT preživnine mesečno do vsakega petega dne v mesecu vnaprej, za čas od 1.7.1994 pa do 31.1.1997 pa mesečno različne zneske glede na to, da je v posameznih mesecih na račun preživnine že vplačal določene zneske. Za primer zamude je priznalo tudi zakonite zamudne obresti, višji preživninski zahtevek pa je zavrnilo.

Toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je uveljavljal revizijska razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP ter predlagal, da naj se sodba sodišča druge stopnje razveljavi. V reviziji navaja, da niso zanesljivo ugotovljene mesečne potrebe otroka, da je sodišče nekritično sprejelo tožničin prikaz stroškov otrokovega preživljanja in da glede na ugotovljena dejstva ni mogoče zaključiti o enaki zmožnosti obeh roditeljev za preživljanje skupnega otroka. Zmotna uporaba materialnega prava je podana, ker sodišči nista upoštevali delovne sposobnosti in zmožnosti obeh roditeljev. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je podana zato, ker izpodbijana sodba ni odgovorila na vse pritožbene navedbe.

V odgovoru na revizijo je tožnica opozorila, da je toženec uveljavljal le nedopusten revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, da niso bile zagrešene nobene kršitve in da naj se zato revizija zavrne.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vsa pritožbena izvajanja, pri tem pa kršitve ne konkretizira in formalno ne opredeli, je posplošen in ga zato ni bilo mogoče preizkusiti.

Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizija v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato ni utemeljena.

Vrsta revizijskih izvajanj se nanaša na ugotovitve dejanskega stanja. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), revizijsko sodišče navedenih izvajanj ni moglo upoštevati.

Revizijsko sodišče je moglo opraviti materialnopravni preizkus pravilnosti odločitve o toženčevi preživninski obveznosti do sina na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči druge in prve stopnje ter ob upoštevanju določb zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki urejajo preživninske obveznosti staršev do otrok po razvezi zakonske zveze (79., 102., 103., 123. in 129. člen). Člen 79 ZZZDR določa, da višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (enako tudi 129. člen).

Sklop vprašanj, na katerih temeljita ugotovitvi o otrokovih potrebah in o preživljalskih zmožnostih njegovih staršev, predstavlja okolnosti dejanske narave. Ta ugotovitev glede na naravo pravnega sredstva, ki ga predstavlja revizija, pomeni, da je revizijsko sodišče na zadevne ugotovitve sodišč nižjih stopenj vezano. Na podlagi revizije je dolžno preizkusiti le, ali so bile na podlagi že spredaj navedenih norm pravno pravilno presojene. Ta presoja se tako nanaša le na preizkus, ali je odločitev o višini preživnine, ki jo mora toženec plačevati svojemu sinu, pravilno odmerjena. Ker je bilo ugotovljeno, da je za zadovoljitev otrokovih preživninskih potreb mesečno potrebno najmanj 40.000,00 SIT in da so preživljalske zmožnosti njegovih staršev približno enake ter da otrokova mati prejema zanj od 1.5.1996 dalje po 5.000,00 SIT otroškega dodatka mesečno, zaradi česar je potrebno za njegovo preživljanje še 35.000,00 SIT, sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča z odmero toženčevega preživninskega prispevka v mesečnem znesku po 18.000,00 SIT, ki je služil za obračun njegovih delno že poravnanih obveznosti tudi za čas vse od 1.7.1994 dalje, pravno pravilno odločili o postavljenem tožbenem zahtevku. Sprejeta odločitev o toženčevem preživninskem prispevku pomeni, da sta sodišči nižjih stopenj preživljalsko breme do otroka med staršema porazdelili praktično na pol. Taka odločitev glede na ugotovljene približno enake preživninske zmožnosti obeh roditeljev in ob dejstvu, da mora otrokova mati vlagati svoj trud še v varstvo in vzgojo otroka (kar predstavlja prav tako prispevek materialne vrednosti), ni v škodo tožencu. Revizijsko sodišče glede na obrazloženo stanje zaključuje, da niso bile zagrešene v reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve. Zato je toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožničin revizijski odgovor ni prispeval k revizijskemu odločanju, z njim nastali stroški ne predstavljajo potrebne stroške postopka. Revizijsko sodišče je zato tožničino zahtevo za povrnitev stroškov zavrnilo (prvi odstavek 166. v zvezi s 155. členom ZPP).