Jedro

Tožnik, ki mu je 31. 8. 2012 prenehala lastnost zavarovanca, si po tem datumu sam ni uredil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker se tožnik na vabilo tožene stranke o ureditvi statusa oziroma lastnosti zavarovanca ni odzval, je bila ta dolžna postopati po uradni dolžnosti in je z izpodbijanima upravnima aktoma pravilno ugotovila, da ima tožnik lastnost zavarovanca po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ, kot oseba s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po eni od ostalih točk iz 15. člena zakona, od 1. 9. 2012 dalje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke in na ugotovitev, da nima lastnosti zavarovane osebe iz obveznega zdravstvenega zavarovanja od 1. 9. 2012, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 13. 5. 2013 in št. ... z dne 21. 1. 2013 ter posledično tudi tožnikov zahtevek, da nima lastnosti zavarovane osebe iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, da zato ni plačnik prispevka, in da ni dolžan plačati zavarovanja za nazaj od 1. 9. 2012 (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma razpis pritožbene obravnave zaradi pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja ter saniranja procesne kršitve.

Sodišče naj bi zmotno zaključilo, da je bil obveščen o obveznosti ureditve prijave v zavarovanje. O tem je bil seznanjen šele 21. 1. 2013, ko je priporočeno prejel izpodbijano odločbo. Ne strinja se s solidarnostnim načelom, sodišče pa se ni opredelilo do izključitvene možnosti po 78.b členu ZZVZZ. Že zaradi načela materialne resnice bi moral biti oproščen plačila prispevkov najmanj do izdaje sodne odločbe.

V zvezi z 9. točko obrazložitve sodbe poudarja, da pravila morajo veljati tudi za toženo stranko, če ta zavezujejo osebe, ki živijo v Sloveniji. Sicer pa podzakonski akt ne sme urejati pravic, saj je to protiustavno. Možnosti obveznega zdravstvenega zavarovanja po ZUJPS-u, ni izkoristil, ker ima skromno premoženje. Če bi na ta način uveljavil plačilo prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, bi se moral odpovedati hiši, v kateri živi. Tožena stranka naj ne bi mogla izterjati plačila prispevkov, ki jih doslej ni poravnal, do česar se sodišče ni opredelilo.

Ker mu sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 24/1997 z dne 17. 6. 1997 ni dosegljiva, naj bi s sklicevanjem sodišča nanjo prišlo do kršitve načela kontradiktornosti.

Nezakonito je zavrnjeno tudi povračilo stroškov postopka v višini 25,00 EUR, ki jih je uveljavljal kot separatne stroške, saj je tožena stranka šele na glavni obravnavi predložila tako obsežno dokumentacijo, da je bilo potrebno narok preložiti. Uveljavlja tudi stroške pritožbe v višini 5,00 EUR.

V repliki na pritožbo tožene stranke izpostavlja še, da naj sodišče ne bi predstavilo svojih pravnih naziranj, s čimer je kršilo pravila odprtega sojenja in načelo kontradiktornosti. Meni celo, da bi sodišče samo moralo raziskovati, ali je podan še kakšen temelj za njegovo zavarovanje. Toženi stranki očita zlorabo 78.a člena ZZVZZ in rušenje solidarnostni, saj mu zaradi neplačila prispevkov ni omogočila dostopa do zdravstvenih storitev in dajatev.

3. Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar naj bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Ta je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do uveljavljane absolutne bistvene kršitve iz 8. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Poleg načela materialne resnice iz 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) po katerem mora sodišče v sodno socialnem sporu popolno in po resnici ugotoviti le pravno odločilna dejstva, je nedvomno tudi v tem postopku potrebno spoštovati načelo kontradiktornosti. Gre za pravico do izjave iz 1. odstavka 5. člena ZPP, ki je neposredni izraz enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Vsaki stranki je torej potrebno dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke.

To načelo pa je v obravnavani zadevi, ko gre izključno za spor o lastnosti zavarovanca iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, pred sodiščem prve stopnje ni bilo kršeno, kot neutemeljeno zatrjuje pritožnik. Iz listin sodnega spisa namreč izhaja, da se je tožnik pisno opredelil do vseh navedb tožene stranke. Nadalje iz obravnavnega zapisnika ne izhaja, da bi mu bila odvzeta možnost izjasnitve do navedb tožene stranke, podanih na glavni obravnavi (list. št. 28 sodnega spisa).

Do kršitve načela kontradiktornosti ni prišlo niti v dokaznem postopku. Potem, ko je sodišče izvedlo dokaz z listinsko dokumentacijo v upravnem spisu ter prilogah sodnega spisa, je dokazovanje utemeljeno zaključilo, saj nobena stranka ni imela dodatnih dokaznih predlogov.

Enako velja za zatrjevanje iste procesne kršitve v zvezi s sklicevanjem sodišča na sodbo VIII Ips 24/1997 z dne 17. 6. 1997. Predmet navedene sodne odločbe ni lastnost zavarovanca, temveč pravica do nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo. Citiranje judikata revizijskega sodišča v izpodbijani sodbi je le posledica tožnikovega zmotnega materialnega in procesno pravnega naziranja v zvezi z obveznostjo plačila prispevkov po ugotovljeni lastnosti zavarovanca. Ker o tem v obravnavanem predsodnem postopku ni odločano, ni niti predmet tega sodnega postopka.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je tako izključno podana v 20. točki 1. odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZZVZZ), v zvezi s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju Pravila). V skladu s pooblastilno določbo 4. odstavka 78. člena ZZVZZ, ta urejajo le načina prijave v zavarovanje in listine, potrebne za uresničevanje zdravstvenega zavarovanja, kar ne more biti protiustavno. Sicer pa je v skladu z 51. členom Ustave Republike Slovenije, po katerem ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon, z ZZVZZ uveden univerzalni sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Pomeni, da so po 15. členu ZZVZZ obvezno zavarovane vse zaposlene, samozaposlene in druge osebe s stalnim prebivališčem v RS, ne glede na to, kakšen status imajo in ne glede na to, ali so državljani RS ali tujci. Zavarovanje je obvezno. Izvzem iz tega zavarovanja ni mogoč, četudi bi kaj takega posamezniki želeli. To velja seveda tudi za tožnika, za katerega je bila po presoji pritožbenega sodišča z izpodbijanima upravnima aktoma, zakonito ugotovljena lastnost zavarovanca po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ kot osebe s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po eni od ostalih točk iz 15. člena zakon, in sicer od 1. 9. 2012 dalje. Ni dvoma, da je tožniku 31. 8. 2012 prenehala lastnost zavarovanca, in da si po tem datumu sam ni uredil obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Protispisno je pritožnikovo zatrjevanje, da naj ne bi bil pozvan k ureditvi statusa oz. lastnosti zavarovanca. Iz vabila za ureditev obveznega zdravstvenega zavarovanja z dne 12. 12. 2012, ki mu je bilo vročeno po pravilih o fikciji vročitve (sporočilo o prispelem pismu), izhaja ravno nasprotno. Ker se tožnik na vabilo tožene stranke ni odzval, je bila ta dolžna postopati po uradni dolžnosti in z izpodbijanim prvostopenjskim upravnim aktom z dne 21. 1. 2013, ugotoviti lastnost zavarovanca od prvega naslednjega dne po prenehanju obveznega zavarovanja, to je od 1. 9. 2012 dalje.

8. Glede na to, da so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih posamičnih upravnih aktov, pravno relevantna izključno predhodno ugotovljena dejstva, ki jih je popolno in pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je tožbeni zahtevek na njuno odpravo in ugotovitev, da tožnik ni obvezno zavarovan, z izpodbijano sodbo na temelju 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZDSS-1), utemeljeno zavrnjen.

9. Ostale pritožnikove navedbe, od tega, da naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za izdajo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov, da naj pritožnik ne bi bil dolžan plačati prispevka za obvezno zavarovanje za nazaj od 1. 9. 2012 dalje, da ga k temu ne more nihče prisiliti, da ni bil deležen plačila zdravstvene storitve in nekatere druge, za pritožbeno rešitev predmetne zadeve, pravno niso odločilne. Pritožbenemu sodišču se zato do njih ni potrebno posebej opredeljevati.

10. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnik v sporu o glavni stvari pred sodiščem prve stopnje ni uspel, je zakonita tudi izpodbijana stroškovna odločba, po kateri nosi sam svoje stroške postopka. Zgolj zato, ker je tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo v zvezi s pripravljalno vlogo tožnika predložila listino B1, t.j. obvestila o izvajanju Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in s tem povezano možnostjo ureditve obveznega zdravstvenega zavarovanja, ni bilo kršeno načelo koncentracije postopka, operacionalizirano v 1. odstavku 286. člena ZPP. V predmetni zadevi tako ni podan dejanski stan iz 156. člena ZPP za priznanje priglašenih stroškov postopka na temelju t. i. separatnih stroških, kot zmotno meni pritožba.

12. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je v skladu s 154. členom ZPP, potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam tudi svoje stroške pritožbenega postopka.