Jedro

V zadevi je lahko sporen površinski normativ garsonjere. Določba 87. člena SZ-1 napotuje na Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da je citiran pravilnik tožena stranka ob presoji zavrnilnega razloga pravilno uporabila. Tožnik ima torej prav, da tožena stranka ni primerno pojasnila, na kateri predpis je oprla svojo obrazložitev o zavrnitvi njegove zahteve.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35203-42/2012-jv z dne 12. 11. 2012 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 420,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za izdajo odločbe o nepovratnih gotovinskih in kreditnih sredstvih ter vrednostnih papirjev, ki jo je podal kot uporabnik hišniškega stanovanja dne 28. 5. 2012, v skladu s 175.a členom Stanovanjskega zakona (SZ-1). V obrazložitvi citira 173. člen SZ-1, po katerem so do sredstev upravičeni tisti najemniki hišniških stanovanj, ki so ta status imeli na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (SZ/91) – 18. 10. 1991. A.A pa je upravnemu organu podal izjavo, da je njegova žena lastnica garsonjere v velikosti 29,95 m2, ki jo je podedovala po materi, kar je tudi razvidno iz izpiska iz zemljiške knjige. Ker je lastništvo drugega stanovanja krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe in s tem tudi izguba pogojev za uveljavitev pravic iz naslova prejšnjega imetnika, ni bilo mogoče ugoditi tožnikovi zahtevi za izdajo odločbe o nepovratnih gotovinskih kreditnih sredstvih ter vrednostnih papirjev v skladu s 173. členom SZ-1. Tožnik v tožbi navaja, da je v izpodbijani odločbi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Dejstvo je, da je stanovanje, ki ga ima v lasti tožnikova žena, neprimerno stanovanje, saj je bistveno premajhno (29,95 m2) za normalno in zdravo družinsko življenje 4-članske družine. Kot izhaja iz potrdila o gospodinjski evidenci, v predmetnem hišniškem stanovanju sedaj živijo tožnik, njegova žena, hčerka in vnukinja. Tožnik je star 65 let in šibkega zdravja, zato je treba pri oceni primernosti upoštevati tudi te okoliščine. V izpodbijani odločbi tudi ni pojasnjeno, na kateri predpis se je tožena stranka oprla pri razlagi pojma primerno stanovanje. V SZ-1B tudi ni zaslediti določbe, da njegove določbe ne veljajo za hišnike oziroma vlagatelje teh vlog, če imajo oni sami ali njihovi zakonci primerno stanovanje, niti ni ta pojem definiran. Zato je tolmačenje tožene stranke protizakonito. Kolikor pa bi podlaga za takšno tolmačenje obstajala, bi bilo to v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Meni, da izpolnjuje vse zakonske pogoje za izdajo vloge skladno s predloženo zahtevo, h kateri je predložil zahtevane dokumente, k tožbi pa predlaga tudi dodatne listine oziroma predlaga zaslišanje sebe kot stranke ter prič, ki potrjujejo, da je hišniška dela za stavbo, v kateri je hišniško stanovanje, prenehal opravljati 10. 11. 1978 – kot zaposleni hišnik, ker je hišni svet odpovedal pogodbo njegovemu takratnemu delodajalcu – A., kasneje pa je hišniška dela kljub prisilni zaposlitvi drugje, honorarno še vedno opravljal in sicer vse do pred kratkim, ko mu je bolezensko stanje to preprečilo. Ob vsem navedenem je očitno, da je upravičen do nadomestila po 173. členu v povezavi s 175.a členom SZ-1. Odločba pa je obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb postopka, saj ni imel možnosti, da bi se izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, torej je bilo prekršeno tudi načelo zaslišanja stranke. Predlaga, da sodišče v skladu s 65. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) meritorno odloči o zahtevi oziroma podrejeno odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da nadomestne privatizacije ni mogoče obravnavati in razlagati ločeno od določb „Lastninjenje in privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij“ iz SZ/91, ki so glede na določbo 196. člena SZ-1 ostale v veljavi in se uporabljajo do zaključka privatizacije, kar potrjuje tudi sodna praksa. Pravice in ugodnosti iz 173. člena SZ-1 lahko koristijo, v skladu z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 97/2011 – SZ-1B), ki je veljal od 17. 11. 2011 pa do 31. 5. 2012, tudi uporabniki hišniških stanovanj, vendar pod enakimi pogoji, kot veljajo za prejšnje imetnike stanovanjske pravice, kar pomeni, da so na dan uveljavitve SZ, to je na dan 18. 10. 1991, izpolnjevali pogoje za hišnika in da niso oni ali njihovi zakonski ali izvenzakonski partnerji že lastniki ali solastniki drugega stanovanja ali stanovanjske hiše. Določba drugega odstavka 148. člena SZ določa, da lahko lastnik z imetnikom stanovanjske pravice, ki gradi stanovanjsko hišo ali kupuje stanovanje, izjemoma sklene najemno pogodbo za določen čas in odkloni sklenitev kupoprodajne pogodbe, kar potrjuje tudi sodna praksa. SZ-1 iz leta 2003 navaja krivdne razloge za odpoved najemne pogodbe v petem odstavku 103. člena SZ-1. Lastništvo ali solastništvo drugega stanovanja ali stanovanjske hiše je odklonilni razlog za dodelitev nepovratnih državnih sredstev. Tožnik je podal izjavo, da je njegova zakonska partnerka lastnica garsonjere v izmeri 29,95 m2. Upravni organ pa je pridobil še e-izpisek iz zemljiške knjige – Hrvaške z dne 5. 2. 2013, iz katerega je razvidno, da je tožnik lastnik 2/4 nepremičnin parc. št. 545/A/40, kar v naravi predstavlja dve stanovanjski hiši. Po izjavi samega tožnika pa je hišniška dela prenehal opravljati že 10. 11. 1978 (ko je hišni svet odpovedal pogodbo delodajalcu) in se zaposlil drugje, nekatera hišniška dela pa je opravljal po pogodbi honorarno, vse do pred kratkim. Navedeno pomeni, da na dan uveljavitve SZ – 18. 10. 1991, ni izpolnjeval statusa hišnika, kot to predvideva zakon, honorarno opravljanje hišniških del ne pomeni imeti status hišnika v pomenu besede, kot to predvideva zakon. Hišnik je oseba, ki je stalno – redno zaposlena kot hišnik in mu pripada tudi koriščenje hišniškega stanovanja za čas opravljanja hišniških del. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o delu, za stanovanje pa sklenjeno najemno pogodbo. Po SZ-1B, ki je veljal od 17. 11. 2011 do 31. 5. 2012, bi lahko pravice in ugodnosti iz 173. člena SZ-1 uveljavljali samo nosilci pravice do začasne uporabe na hišniškem stanovanju in to pod pogoji, ki so veljali za vse najemnike družbenih stanovanj – prejšnji imetniki „neomejene“ stanovanjske pravice, ki so lahko privatizirali družbeno stanovanje po tako imenovanem Jazbinškovem zakonu, samo v primeru, da niso oni sami ali njihovi zakonci ali izvenzakonski partnerji že bili lastniki stanovanja ali stanovanjske hiše. Pojasnjuje še, da je SZ/91 uredil status hišniških stanovanj. SZ-1B pa ni posegel v spremembo statusa hišniškega stanovanja, ki je sodilo in sodi še danes v kategorijo službenih stanovanj in je v skladu z določbami SZ/91 v solastnini etažnih lastnikov. SZ-1B je s svojim 175.a členom samo omogočil, da je prejšnji imetnik pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju upravičen do ugodnosti iz 173. člena SZ-1, v primeru, če gre v nakup drugega stanovanja ali v gradnjo stanovanjske hiše. Izenačil je kategorijo prejšnja pravica začasne uporabe na hišniškem stanovanju s kategorijo prejšnji imetnik stanovanjske pravice na denacionaliziranem stanovanju samo v primeru koriščenja citiranih ugodnosti iz 173. člena SZ-1 in izrecno določil, da je do teh ugodnosti upravičen le nosilec pravice začasne uporabe hišniškega stanovanja – hišnik, kar pomeni, da nosilec te pravice ni lastnik drugega stanovanja ali stanovanjske hiše. Tožnik v odgovoru na odgovor na tožbo poudarja, da majhno stanovanje v tretjem nadstropju brez dvigala ni primerno stanovanje glede na 4-člansko družino. Glede lastništva nepremičnin v Republiki Hrvaški pa navaja, da je ena hiša v dejanski lasti brata, druga pa v gradbeni fazi in je neprimerna za bivanje. Posebej pa poudarja, da določbe SZ-1B in 173. člena SZ-1 ne navajajo negativnega pogoja lastništva drugega stanovanja ali stanovanjske hiše. Neutemeljeno je razlogovanje tožene stranke, ki do takšnega sklepa pride na podlagi uporabe prejšnjih določb Stanovanjskega zakona. Napačno je tudi stališče, da honorarno delo ne pomeni, da ima oseba status hišnika. Iz določb SZ-1B izhaja zgolj pogoj opravljanje hišnih del ter tožena stranka povsem arbitrarno sama določa strožji pogoj. Tožnik je dela prenehal opravljati brez svoje krivde (v zaposlitvenem razmerju), opravljal pa jih je še naprej honorarno.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali tožniku, glede na predloženo vlogo z dne 28. 5. 2010, pripadajo pravice, povezane z nadomestnim odkupom iz 173. člena SZ-1. Uvodoma sodišče poudarja, da tožnikovega zahtevka, ki ga utemeljuje na določbi 175. člena SZ-1B, ni mogoče razlagati ločeno od določb poglavja „Lastninjenje in privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij SZ/91“, saj iz določbe 196. člena SZ-1 izhaja, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati SZ/91, razen poglavja „Lastninjenje in privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij“, ki se uporablja do zaključka privatizacije. Na podlagi določbe 175. člena SZ-1 pripadajo prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih iste pravice kot najemnikom v denacionaliziranih stanovanjih. Določba 175.a člena SZ-1 pa določa pogoj, da je prejšnji imetnik stanovanjske pravice ali začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju moral na dan uveljavitve SZ/91 prebivati v hišniškem stanovanju ter opravljati hišniška dela, povezana s stavbo. Navedena določba pomeni, da bi tožnik moral na dan uveljavitve SZ/91 – na dan 18. 10. 1991 izpolnjevati navedene pogoje.

Tožena stranka pa ima tudi prav, da je pri presoji tožnikove zahteve uporabila tudi določbo drugega odstavka 148. člena SZ/91, ki določa, da lahko lastnik z imetnikom stanovanjske pravice, ki gradi stanovanjsko hišo ali kupuje stanovanje, izjemoma sklene najemno pogodbo za določen čas ali odkloni sklenitev kupoprodajne pogodbe. Peti odstavek 103. člena SZ-1 pa določa odpoved najemne pogodbe v primeru, če ima najemnik neprofitnega stanovanja ali njegov zakonec oziroma oseba, s katero živi v dalj časa trajajoči zunajzakonski skupnosti, v lasti primerno stanovanje ali stanovanjsko stavbo.

V zvezi s presojo upravičenosti tožnika do izdaje odločbe o nepovratnih gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev, sodišče poudarja, da v okviru presoje izpodbijane odločbe lahko presoja zgolj pravilnost in zakonitost razlogov, ki jih je tožena stranka navedla v odločbi. Ostali razlogi za odklonitev upravičenosti, ki jih navaja v odgovoru na tožbo, niso predmet presoje sodišča, ki v obravnavanem postopku preverja pravilnost odločitve (uporabo materialnega prava), glede na v postopku do izdaje izpodbijane odločbe ugotovljeno dejansko stanje.

Nesporno med strankama je, da je tožnikova žena lastnica garsonjere v velikosti 29,95 m2. Sporno pa je, ali je navedena garsonjera primerno stanovanje v smislu petega odstavka 103. člena SZ-1, torej ali je tožena stranka z navedbo, da je garsonjera v velikosti 29,95 m2 podlaga za zavrnitev zahteve, pravilno uporabila materialno pravo. Namreč iz določbe petega odstavka 103. člena SZ-1 izhaja, da je odklonilni razlog za sklenitev najemne pogodbe primerno stanovanje ali stanovanjska stavba. Iz 10. člena SZ-1 izhaja opredelitev primernega stanovanja. Stanovanje mora imeti ločen spalni in bivalni del (razen v primeru garsonjere kot je tožnikov primer) ter mora zadoščati stanovanjskim potrebam lastnika oziroma najemnika in njunih ožjih družinskih članov, ki živijo z lastnikom oziroma najemnikom v skupnem gospodinjstvu, ter ustrezati površinskim normativom po pravilniku iz 87. člena tega zakona. Po mnenju sodišča je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz izpodbijane odločbe v zadevi, lahko sporen površinski normativ garsonjere. Določba 87. člena SZ-1 napotuje na Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da je citiran pravilnik tožena stranka ob presoji zavrnilnega razloga pravilno uporabila. Tožnik ima torej prav, da tožena stranka ni primerno pojasnila, na kateri predpis je oprla svojo obrazložitev o zavrnitvi tožnikove zahteve. Zgolj podrejeno pa sodišče zavrača tožnikov ugovor, da SZ-1B ne določa, da bi za hišnike odklonilni razlog ne veljal, če imajo ti primerna stanovanja. Kot že zgoraj rečeno, so hišniki v primerih nadomestne privatizacije v celoti izenačeni z ostalimi kategorijami upravičencev.

Ker je bilo v postopku napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožnik je v obravnavani zadevi predlagal, da sodišče odloči o njegovi zahtevi na podlagi 65. člena ZUS-1. Vendar pa sodišče meni, da narava stvari tega ne dopušča, ker podatki, zbrani v sodnem postopku za to ne dajejo zanesljive podlage. V ponovnem postopku reševanja zadeve pa mora tožena stranka upoštevati določbe postopka in glede dejstev, ki bi jih uporabila za odločitev in ki ne izhajajo iz tožnikove vloge, dati tožniku možnost izjave, preden odloči. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 420,00 EUR (25. člena ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu), povečane za 20 % DDV. Stroške mu je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.