Jedro

Ko vsi prizadeti lastniki parcel v mejnem ugotovitvenem postopku podpišejo ugotovitveni zapisnik, ti lastniki odločijo o meji, saj se glede meje sporazumejo pred uradno osebo; s podpisom zapisnika je meja določena in je v upravnem postopku ni več mogoče spreminjati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 21/98-8 z dne 24.3.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 3.12.1997. S to odločbo mu je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Območne geodetske uprave N.m., Izpostava Č. z dne 2.9.1996. Organ prve stopnje je v mejnem ugotovitvenem postopku na podlagi sporazuma med lastniki parcel, na podlagi določbe 27. člena Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86, v nadaljevanju ZZKat) izvršil parcelacijo tožnikove parcele št. 2364/1 tako, da je od te parcele odmeril novi parceli s številkama 2364/7 in 2364/8, vse k.o. T.v., ki v naravi predstavljata pot do parcel ostalih lastnikov, ki so sodelovali v mejnem ugotovitvenem postopku.

Parcelacija je bila izvedena na predlog tožnika in na podlagi dogovora med vsemi lastniki parcel, kar je bilo zapisano tudi v zapisniku z dne 23.7.1996, ki je tudi sestavni del prvostopnega upravnega spisa.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče iz predloženih upravnih spisov razbralo, da se je mejni ugotovitveni postopek začel na podlagi pisne izjave tožnika, da kot lastnik parcele št. 2364/1 brezplačno odstopa zemljišče, ki bo namenjeno javni poti. V mejnem ugotovitvenem postopku so tudi vsi lastniki sosednih parcel soglasno dogovorili zamejničenje obstoječih posestnih meja, tak dogovor pa so potrdili tudi s podpisi na zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku. Po mnenju sodišča prve stopnje zato organ, ki je vodil postopek, ni imel razloga tega postopka prekiniti ali ustaviti in predlagati lastnikom zemljišč, da začnejo mejni spor. Podpisani zapisnik je postal podlaga za evidentiranje posestnih meja v zemljiškem katastru in v zemljiški knjigi ter za izdajo prvostopne odločbe. Tožena stranka je, po mnenju sodišča prve stopnje, ravnala pravilno, ko je tožnika v izpodbijani odločbi napotila na mejni spor, saj v ZZKat ni podlage, da bi se sporna mejna vprašanja reševala v mejnem ugotovitvenem postopku. Enako je tudi z izračunom površine parcel in domnevnimi lažnimi izjavami prodajalke parcele. Ker pa je tožnik šele v tožbi navajal prisilo pri podpisu zapisnika in svoje tedanje bolezensko stanje, pa sodišče meni, da so te navedbe tožbene novote, ki jih v upravnem sporu ne more navajati, ker jih je imel možnost navajati in predlagati že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sicer pa iz upravnih spisov ni razvidno, da bi te okoliščine navajal že v postopku na prvi stopnji, kjer je zapisnik podpisal celo dvakrat. V pritožbi tožnik meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno sledilo odločitvi tožene stranke. Pri tem ponavlja svoje tožbene navedbe, tako glede površine sporne parcele, kot tudi lažne izjave prodajalke parcele. Meni, da bi moral izvajalec meritve seznaniti prisotne z vsebino zapisnika, ki bi moral biti sestavljen na kraju samem oziroma na sami parceli. Sodišče splošne pristojnosti za reševanje konkretnega primera ni pristojno, saj je protipraven odvzem nepremičnine (zmanjšanje površine parcele) nastal izključno na podlagi listine oziroma lažno overjene izjave prodajalke parcele. Zato je vložil tudi kazensko ovadbo. Te kršitve naj bi bile zadostni razlog za razveljavitev sodne odločitve. Onemogočen je bil tudi pri vlaganju pravnih sredstev. Prav tako ni resnična navedba v sodbi, da je bilo med strankami sklenjeno soglasje. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Na podlagi podatkov iz predloženih upravnih spisov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je začel mejni ugotovitveni postopek na podlagi pisne izjave tožnika in da je postopek nato potekal s soglasjem vseh navzočih lastnikov oziroma uporabnikov parcel. Zato je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, upravni organ prve stopnje v mejnem ugotovitvenem postopku, izvedenem na podlagi določb 14. do 17. člena ZZKat, lahko ugotovil in zamejničil mejne točke na posestnih mejah parcel. Sestavljen je bil tudi ugotovitveni zapisnik, ki so ga podpisali vsi prizadeti. Na ta način so vsi prisotni lastniki odločili o meji, saj so se glede meje sporazumeli pred uradno osebo upravnega organa. S podpisom zapisnika v mejnem ugotovitvenem postopku je meja določena in je v upravnem postopku ni več mogoče spreminjati. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo odločitvi tožene stranke, in sicer z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Na pravilnost odločitve ne morejo vplivati tožbeni in sedaj tudi pritožbeni ugovori o sili in slabem zdravstvenem tožnikovem stanju (oziroma zmoti) pri podpisu zapisnika ter o tem, da je šele v tem postopku ugotovil, da je od prejšnje lastnice kupil manjšo parcelo, kot je ta zatrjevala. To so ugovori, ki jih lahko tožnik uveljavlja v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti, saj o njih upravno sodišče ni pristojno odločati, na kar je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.