Jedro

Tožena stranka bi glede na tožnikove navedbe morala bistveno natančneje ugotoviti dejansko stanje tudi s pomočjo informacij o stanju v izvorni državi glede morebitnega maščevanja Talibanov, saj naj bi pakistanski vojski izdal veliko informacij o Talibanih.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka na ponovnem osebnem razgovoru zaznala nove nejasnosti v tožnikovih izjavah (kot npr. glede časa bivanja v bolnišnici, časa bivanja pri sestri oziroma teti), a ga z njimi ponovno ni soočala, je pa nanje kljub temu oprla svojo odločitev. Izjave tožnika v veliki meri ocenjuje kot malo verjetne, a ne pojasni zakaj.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2014/2018/28 (1312-03) z dne 10. 7. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS).

2. V obrazložitvi odločbe najprej povzema tožnikove navedbe, kot jih je podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Kot razlog za odhod iz izvorne države je navedel, da so ga januarja 2015, ko je bil med študijem na počitnicah v severnem delu Pakistana, ugrabili Talibani skupaj s še šestimi študenti. Urili so jih in hoteli, da se za njih bori. Namestili so jih v dva različna prostora; sam je bil skupaj s še tremi. Nekega dne, ko vrata niso bila dovolj zaprta, so pobegnili. Talibani so na njih streljali in enega ubili, ostalim trem pa je uspelo pobegniti do neznane vasi. Vaščani so jih odpeljali do bolnišnice. Njega so ranili v nogo. Ker je bil njegov oče v vojski, je le-ta ukrepala zoper Talibane. Od pobega jim Talibani sledijo in jih skušajo ponovno ugrabiti, da bi nadaljevali s treningom, s katerim so začeli v ujetništvu. Po pobegu se je še mesec dni skrival, medtem pa so Talibani ujeli enega od prijateljev, s katerim sta bila skupaj ugrabljena. Ta jim je povedal, kje se tožnik nahaja. Ko so prišli po tožnika, je bil na strehi hiše, zato je uspel pobegniti. V ujetništvu je bil od januarja do julija 2015, nato pa do avgusta istega leta v bolnišnici. Pakistan je zapustil oktobra 2015. Ker je zaključil računalniško šolo, so Talibani od njega zahtevali, da bi vdrl v vladne in državne računalnike in njihove sisteme. Cilj je bil vdreti v ameriške računalniške sisteme, ki jih imajo v Pakistanu in Afganistanu. Učili so jih, kako uporabljati bombe, večino časa pa so jih poučevali o religiji in njihovih idealih. Hoteli so jim »oprati« možgane.

3. Tožena stranka nato povzema tožnikove navedbe, kot jih je podal na prvem osebnem razgovoru, kjer je med drugim povedal, da ima na telefonu sliko osebne izkaznice, poročilo policije o ugrabitvi, zdravniško poročilo in ostale dokaze, s katerimi želi utemeljiti svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Kot je pojasnil, se sicer telefon nahaja pri znancu, a naj bi ga dobil še istega dne in preko pooblaščenca dostavil dokazila. Oče tožnika je policiji podal dve prijavi; eno, ko je bil tožnik ugrabljen in drugo, ko se je tožnik nahajal v bolnišnici. Ponovno je povedal, da je januarja 2015 skupaj s štirimi prijatelji odšel v predel Pakistana, ki se imenuje »Swat«, kjer so se nastanili v hotelu. Dva dni so bili tam, ponoči tretjega dne pa so se odpravili proti neki vasi. Ko so zakurili ogenj, se je nenadoma pripeljal avto in se ustavil poleg njih. Izstopilo je sedem oseb, pet ali šest jih je imelo puške, eden pa nož. Z verigami so jih na silo zvezali in jim rekli, da jih bodo ubili, če bodo skušali pobegniti. Z vozilom so jih vozili približno dvanajst ali trinajst ur in prišli v območje Gilgit, kjer so jih nastanili v zaprto sobo. Prišel je njihov vodja in jim dejal, da v medresi učence pripravljajo za džihad. Ko se jim je poskusil nekdo iz skupine fizično zoperstaviti, so ga ubili s strelom iz puške, ostale pa so zaprli v sobo za približno teden dni. V tem času so jih tepli in jih pustili brez vode in hrane. Nato so jih odpeljali v kraj blizu afganistanske meje. Tam so jih urili, kako se strelja in vrže bombo. Obiskovati so morali tudi medreso. Po približno mesecu in pol so jih odpeljali v hišo, ki je bila v slabem stanju. Zaradi deževja jim je uspelo izruvati okno in vsi štirje, ki so bili v prostoru skupaj, so pobegnili. Ker je deževalo, so bili ugrabitelji večinoma v stavbi in njihovega pobega niso takoj opazili. Tekli so po hribu navzdol, ko pa so bili dve ali tri minute hoje stran, so na njih ugrabitelji pričeli streljati. Enega so zadeli in tožnik ne ve, ali je umrl, drugega so ranili v ramo, njega pa v noge. Z enim strelom so ga ranili v levo stegno, a ga je krogla le oplazila, druga pa ga je zadela v desno nogo pod kolenom tako, da mu je zlomila kost. Sedaj ima tam nameščeno železo. Zbežati mu je uspelo s pomočjo ostalih dveh prijateljev. Hodili so tri ali štiri ure, dokler niso naleteli na nekega vaščana in ga prosili za pomoč. Ta jih je odpeljal v manjšo bolnišnico, kjer so ostali približno teden dni. Potem je po njih prišel tožnikov oče in jih odpeljal v bolnico v Cantt, kjer je tožnik ostal še približno mesec dni in pol. Njegov oče je bil zaposlen v vojski in je imel čin majorja. Ugrabitev je prijavil policiji. Ko je bil v bolnišnici v Canttu, so ga obiskali vojaki in ga spraševali o ugrabitvi. Po končanem zdravljenju je odšel domov in tam ostal dva ali tri mesece, nato pa teden dni pri sestri v mestu Sialkot. Z njim je bil tudi bratranec A., ki je bil prav tako ugrabljen. V Sialkotu sta izvedela, da so tretjega, ki je bil ugrabljen skupaj z njima, znova ugrabili. Iskali so tožnika, ker je vojski dal veliko informacij o tem, kje se ugrabitelji nahajajo. To je izvedel od staršev tega fanta. Zato mu je oče predlagal, da z bratrancem odideta v kraj Multan k teti, kjer sta ostala še teden dni. V tem času so neznanci tetino hišo napadli, saj so ju želeli dobiti, a sta bila v času napada v mestu. Zato sta se odločila, da odideta v drugo državo. Zaradi mladoletnosti iz Pakistana ni mogel legalno, zato sta s pomočjo tihotapca odšla najprej v Iran. To je bilo oktobra 2015. Povedal je še, da so jih ugrabili na območju, kjer je veliko Talibanov. Gre za pripadnike največje talibanske skupine »Hafiz Saeed«. To je skupina, ki je decembra 2014 napadla Vojaško šolo za otroke. Napadli so tudi džamijo Lal - Rawalpindi. Ugrabljajo mlade fante in jih učijo v medresah ter usposabljajo za džihad. Če bi se vrnil v Pakistan, bi ga Hafiz Saeed in njegova skupina ubila, saj jim je naredil veliko škodo s tem, ko je podatke o njih predal vojski.

4. V nadaljevanju izpodbijane odločbe tožena stranka pojasnjuje, da je o prošnji tožnika že odločila dne 12. 12. 2018 z odločbo št. 2142-2014/2018/8, s katero je njegovo prošnjo zavrnila. Tožnik je v upravnem sporu uspel. Upravno sodišče je s sodbo I U 5/2019 dne 13. 2. 2019 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

5. V skladu z navodili Upravnega sodišča je tožena stranka s tožnikom ponovno opravila razgovor, katerega vsebino nato povzema na straneh 4 do 8. V zvezi z dokazili, za katere je povedal, da se nahajajo na njegovem telefonu, je povedal, da jih bo posredoval PICu. Nato ga je uradna oseba tožene stranke vprašala, ali pozna določenega prosilca za azil, ki je v postopku mednarodne zaščite predložil zdravniško potrdilo istega zdravnika, z isto pisavo in štampiljko odtisnjeno na istem mestu ter isto zaporedno št. dokumenta, nakar je odgovoril, da osebo pozna, vendar glede ostalega nima odgovora. Lahko pa iz Pakistana posreduje dokument v originalu. Tožena stranka mu je glede na navedeno določila rok za predložitev dokumentacije.

6. Na razgovoru mu je postavljala vprašanja tudi v zvezi s tem, kje se nahaja njegova osebna izkaznica, glede šolanja in pridobljene izobrazbe ter v zvezi z dogodkom, ko so ga ugrabili in kaj se je v tem času dogajalo. Na vprašanje, kako ve, da ga je ugrabila skupina Hafiz Saeed, je povedal, da so bile na vseh štirih lokacijah, kamor so jih namestili, table s tem imenom. Skupina se je imenovala Hafiz Saeed Taliban Group. Enkrat je ta oseba tudi prišla in imela govor. Cilj skupine je bil ugrabljanje študentov, ki so hitro učljivi in njihova priprava na džihad. Učili so jih, da sta Indija in Amerika njihovi največji nasprotnici.

7. Tožena stranka mu je nato postavljala vprašanja, ali loči med Hafiz Muhammad Saeedom, ki je ustanovitelj Lashhar-e-Taiba (v nadaljevanju LeT), in med Hafiz Saeed Khanom, emirjem Islamske države v provinci Khorasan. Tožnik razlike ne pozna. Na območju, kjer so ga ugrabili, deluje skupina Hafiz Saeed Group, na tem območju pa deluje tudi Hafiz Saeed Khan. Ko jim je Hafiz Saeed nekoč govoril, na podlagi njegove fizionomije ve, da izhaja iz ljudstva Pathan. Ne ve pa, ali je oseba Hafiz Saeed v resnici Hafiz Saeed Khan.

8. Uradna oseba mu je nato postavljala tudi vprašanja v zvezi s tem, katere informacije je dal vojski. Na vprašanje, kako jim je lahko povedal za položaje ugrabiteljev in sicer kraje Sardu, vas blizu Peshawarja, pokrajino Gilgit, če je v postopku povedal, da za kraje skrivališč ni vedel, je pojasnil, da je slišal, da imajo v Gilgitu stanovanje. Povedal je tudi, da mu je vojska po tem, ko jim je povedal za podatke, nudila zaščito le nekaj dni. Nato pa so menili, da ni več v nevarnosti in so vojaka, ki je nanj pazil, odpoklicali. Da ugrabitelji vedo, da je on tisti, ki je vojski izdal vse podatke, je prepričan zato, ker je bila v časopisu o tem novica. Časopis je za njegovo ime izvedel, ko je oče prijavil policiji njegovo ugrabitev. Takrat sta tako policija kot njegov oče časopisu povedala njegove podatke.

9. Tožena stranka ga je nato pozvala, da pojasni, zakaj je sprva dejal, da je pobegnil skozi vrata, ki niso bila dovolj zaprta, nato pa, da skozi okno. Povedal je, da je bil najprej pozvan, da zgolj na kratko poda razloge za mednarodno zaščito. Soočila ga je tudi s tem, da je sprva dejal, da je izobraževanje zaključil, nato pa, da še študira, kar je pojasnil tako, da ker še študira za inženirja računalništva, je menil, da je to njegova izobrazba.

10. Povedal je še, da so, po njegovi zapustitvi Pakistana, grozili tudi njegovi družini, ki sedaj živi v Dubaju. Njegovega brata, ki sicer živi v Avstraliji, in je prišel domov le na obisk, so avgusta 2018 celo pretepli, ko so iskali tožnika.

11. Tožnik je v ponovnem razgovoru tudi pojasnil, zakaj v državah, preko katerih je šel, za azil ni zaprosil. Poleg Slovenije je za azil zaprosil le v Grčiji, vendar odgovora ni dobil, zato je odšel naprej.

12. Tožena stranka nato ugotavlja, da tožnik do izdaje odločbe ni predložil nobenih dokazil ali dokumentov; ni pojasnil, zakaj tega ni storil, niti ni zaprosil za podaljšanje roka za njihovo predložitev. Tako na prvem kot drugem osebnem razgovoru je sicer navedel, da ima dokazila za svoje navedbe shranjena v mobilnem telefonu. Tožnik do zaključka postopka tudi ni predložil spornega zdravniškega potrdila v izvirniku.

13. V zvezi s tožnikovo istovetnostjo tožena stranka ugotavlja, da ta ni nesporno ugotovljena, a obenem ne dvomi, da prihaja iz Pakistana in da je državljan Pakistana.

14. Ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, določenih v drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Tožniku je mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, saj ni priskrbel nobenih pisnih, uradnih dokazil, čeprav je v postopku zatrjeval, da le-te ima in da jih bo predložil. Tožnik ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti nikakršnih dokazov. Ob odsotnosti listinskih dokazov je temeljno dokazno sredstvo izjava. Tožena stranka po celoviti preučitvi njegovih izjav ocenjuje, da je podal preveč neprepričljivih, malo verjetnih in kontradiktornih izjav, zaradi katerih ni verjetno, da bi obstajali razlogi, da so se dogodki zgodili na način, kot jih je podal tožnik.

15. Ugotavlja, da je tožnik po prijetju s strani policije navedel, da je Pakistan zapustil legalno in z letalom odšel v Istanbul, od koder je nadaljeval pot v Grčijo. Res, da je bila izjava vzeta v angleškem jeziku, za katerega je tožnik navedel, da ga malo govori, vendar je po mnenju tožene stranke malo verjetna tako očitna napaka, da je ob policijskem pridržanju navedel drugače kot kasneje v postopku, in sicer, da je Pakistan zapustil s pomočjo sprovajalca.

16. Malo verjetno je tudi, da naj bi tožnikov oče tožnika po pobegu iz kraja Swat, oz. v njegovi bližini, in okrevanju v tamkajšnji bolnišnici, odpeljal v bolnišnico v 556 km oddaljen kraj Gujranwala. Tudi, če je bil tožnik odpeljan proti afganistanski meji iz kraja Gilgit, pa je od tam, do Gujranwale, kamor naj bi ga odpeljal oče, 745 kilometrov.

17. Prav tako je malo verjetno, da domnevnega napada na tetino hišo v kraju Multan, kjer so ju z bratrancem neznani razgrajači želeli dobiti, niso prijavili policiji, z ozirom na to, da je predhodno že bil ugrabljen in da je bila ugrabitev s strani očeta prijavljena policiji. Po mnenju tožene stranke je tudi malo verjetno, da ga vojska ne bi zaščitila, ker naj bi jim posredoval pomembne informacije o skupini Hafiz Saeed in sploh, ker je oče izšel iz vojaških struktur. Poleg tega mu je vojska že nudila varovanje in to bi mu po mnenju tožene stranke tudi še v prihodnje vse do preklica ogroženosti oz. do prijetja storilcev.

18. Le malo je po mnenju tožene stranke tudi verjetno, da bi jih ugrabitelji teden dni pustili brez hrane in vode, kot tudi, da si dogodka, kot je pobeg, ne bi tako natančno zapomnil, da bi enkrat izjavil, da je pobegnil skozi vrata in drugič skozi okno. Malo je tudi verjetno, da bi prišlo do napake v prevodu, sploh ko sta tako tožnik kot pooblaščenka podpisala zapisnik razgovora brez pripomb.

19. Po mnenju tožene stranke je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Takšna ravnanja so nesprejemljiva in kažejo na to, da tožnik mednarodne zaščite ne potrebuje. Iz njegovega ravnanja sicer izhaja, da je v RS zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je to bilo mogoče, česar pa ni mogoče trditi za države, v katerih se je nahajal pred vstopom v RS - v njih zanjo sploh ni zaprosil, z izjemo Grčije, kjer pa je bila njegova prošnja zavrnjena.

20. Tožena stranka po presoji okoliščin iz vsake alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 in vseh alinej skupaj zaključuje, da ni ugotovljena splošna verodostojnost tožnika. Ta se je za utemeljitev prošnje potrudil le deloma, saj ni predložil nikakršnih dokazil, njegove navedbe pa so le malo verjetne in neprepričljive. V RS je za mednarodno zaščito sicer zaprosil, a šele po prijetju s strani policije. V drugih državah, preko katerih je šel, pa z izjemo Grčije, prošnje ni vložil. 21. Toženka je tožnikove izjave preverila tudi v luči informacij o njegovi izvorni državi. Pridobila je informacije o osebah z imenom Hafiz Saeed, in sicer o osebi Hafiz Saeed Muhammad in osebi Hafiz Saeed Khan. Oba naj bi delovala v Pakistanu, zadnji pa tudi v Afganistanu. Prosilec je navedel zgolj ime Hafiz Saeed in njegovo skupino. Iz dostopnih informacij ni moč ugotoviti, da bi Hafiz Muhammad Saeed in njegova Fronta Lashkar-e Taiba (LeT) ter z njim povezane skupine osebe ugrabljale in pripravljale za džihad. Prav tako ni informacij, da bi skupine, povezane s Hafiz Muhammad Saeedom, decembra 2014 izvedle napad na vojaško šolo za otroke in džamijo Lal-Rawalpindi, kot tudi ni informacij, da bi skupina Hafiz Saeed Khana delovala v Pakistanu na območju Swat ali širše in tam ugrabljala ali rekrutirala.

22. Meni, da je le malo verjetno, da skupina, za katero tožnik trdi, da ga je urila in skušala indoktrinirati, ne bi dajala informacij o tem, ali je talibska skupina in o morebitnih povezavah z drugimi skupinami. Ugotavlja tudi, da informacij o skupini z imenom Hafiz Saeed Taliban Group ni najti.

23. Ugotavlja tudi, da je bil tožnik na prvem in drugem osebnem razgovoru kontradiktoren v svojih izjavah glede časa bivanja v bolnišnici ter glede časa, ki ga je preživel pri sestri v Sialkotu.

24. Zato tožena stranka tudi ne more slediti tožniku glede informacij, ki naj bi jih dal vojski v zvezi s skupino Hafiz Saeed in lokacij, na podlagi katerih naj bi vojska te položaje bombardirala. Prav tako je malo verjetna njegova izjava, da naj bi pripadniki skupine Hafiz Saeed na podlagi časopisnega članka ugotovili, da je vojska bombardirala njihove položaje na podlagi informacij, ki jih je priskrbel tožnik.

25. Toženka tako ugotavlja, da tožnikovim izjavam ni mogoče slediti ter da njegov opis dogodkov ni takšen, da bi bilo mogoče z razumno verjetnostjo sklepati, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z dejanji preganjanja. Glede na navedeno ni relevantno, kakšna je bila narava in podlaga zatrjevanih dejanj preganjanja, saj bi moral tožnik najprej z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi do takšnih dejanj dejansko prišlo, pa tega ni zmogel. 26. Tožnikovo zatrjevanje, da bi bilo njegovo življenje v primeru vrnitve v Pakistan ogroženo, je posplošeno in premalo konkretizirano. Ker tožnik v postopku ni navajal, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak je državo zapustil izključno zaradi strahu pred smrtjo s strani s Hafid Saeed povezano skupino, ki ga je ugrabila in pripravljala na džihad, tožena stranka ugotavlja, da razlogov, zaradi katerih zaproša za zaščito, ni mogoče povezati s pogoji, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Dejanj, kot jih je opisal tožnik in ki naj bi bili povod za zapustitev izvorne države, ne gre šteti za dejanja preganjanja, ki so navedena v drugem odstavku 26. člena ZMZ-1 in jih tudi ni mogoče povezati s prvo alinejo prvega odstavka istega člena. Izpostavlja, da iz spisovne dokumentacije ni mogoče sklepati, da bi policija tožnikovemu očetu odrekla pomoč, ko je prijavil subjekt preganjanja. V primeru, ko je subjekt resne škode nedržavni subjekt, mora prosilec izkazati, da mu država ni sposobna ali noče nuditi zaščite, česar pa tožnik ni uspel izkazati.

27. Tožena stranka še ugotavlja, da tožnik v postopku ne uveljavlja, da mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozi smrtna kazen ali usmrtitev, kakor tudi ne uveljavlja, da se v izvorno državo ne bi mogel vrniti zaradi mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Z izjavami ni uspel izkazati, da bi take težave imel v primeru vrnitve v Pakistan. Toženka zaključuje, da ni utemeljenih razlogov, da bo tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Ugotavlja, da pri tožniku ne obstajajo nikakršne posebne okoliščine, ki bi ga razlikovale od drugih prebivalcev Pakistana. Dodaja še, da razlogi sočutja in humanitarnosti ne sodijo na področje mednarodne zaščite. Ugotavlja tudi, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ-1, kar tudi opredeljuje.

28. V zaključku še dodaja, da je tožniku v izjasnitev poslala informacije o izvorni državi, ki jih je pridobila. Pri tem se ji zdi le malo verjetno, da bi tožnik sedaj iznenada vedel, da ga je ugrabila prav skupina LeT, saj je v postopku zatrjeval, da je bila to skupina Hafiz Saeed Taliban Group, za katero niti ne ve, če je talibska, saj skupina teh podatkov ni dajala. Meni, da v kolikor bi ga resnično ugrabila radikalna islamska skupina, bi ta zagotovo navedla svoje pravo ime. Navaja še, da je tudi tožnik predložil dodatne informacije, na podlagi katerih tožena stranka ugotavlja, da tudi te ne morejo vplivati na sprejetje drugačne odločitve. Tudi iz teh informacij ne izhaja, da bi skupina LeT ugrabljala in rekrutirala svoje borce. Prav tako ne more slediti navedbam tožnika, da obstajajo številne informacije, ki jih tožnik sicer ni predložil, da je skupina LeT izvedla napad na džamijo Lal Rawalpindi in na vojaško šolo za otroke v decembru 2014. Odgovornost za ta napad je prevzela skupina Tehrik-I-Taliban. Po mnenju tožnika LeT ni prevzela odgovornosti, ker je bila prepovedana, kar je po prepričanju tožene stranke v popolnem nasprotju z ideologijo islamističnih gibanj, ki jih prepoved delovanja s strani državnih organov ne ustavi v izvajanju terorističnih napadov in še manj pri prevzemanju odgovornosti za njih, saj na ta način širijo svoj vpliv in prepoznavnost. 29. Toženka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. 30. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju, ZUS-1).

31. Prvenstveno navaja, da naj tožena stranka pri izdaji odločbe v ponovljenem postopku ne bi upoštevala navodil Upravnega sodišča in izdala vsebinsko skoraj enako odločbo; kršitve, na katere je sodišče opozorilo, pa odpravila zgolj navidezno. Sodišču zato predlaga, naj samo izvede predlagane dokaze in v zadevi odloči tako, da tožniku prizna status mednarodne zaščite, podredno pa, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

32. Opozarja, da je tožena stranka ponovno odločila zgolj z eno točko izreka, kljub temu, da naj bi skladno z navodilom sodišča odločila z dvema ločenima deloma izreka. Po ugotovitvi tožene stranke naj tožnik v postopku ne bi navedel, da je bil v izvorni državi preganjan zaradi katerega izmed razlogov po drugem odstavku 20. člena ZMZ-1, ampak je državo zapustil zgolj zaradi strahu pred smrtjo s strani s Hafid Saeedom povezano skupino. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnik opisal ugrabitev s strani Talibanov in dogajanja v času ugrabitev. Takšno ravnanje s strani ugrabiteljev pa po mnenju tožnika nedvomno predstavlja prisilno novačenje s strani Talibanov, kar je lahko razlog preganjanja zaradi političnega prepričanja v skladu s 1a. členom Ženevske konvencije in 20. členom ZMZ-1. S tem v zvezi se opira tudi na sodbo Upravnega sodišča I U 2111/2017 z dne 19. 12. 2018 ter I U 341/2016 z dne 8. 4. 2016. Prav na to dejstvo je opozorilo tudi že Upravno sodišče v sodbi I U 5/2019, s katero je odpravilo odločitev tožene stranke v prvem postopku, kar je tožena stranka v ponovljenem postopku povsem prezrla in ponovila argumentacijo iz prvotne odločitve.

33. V nadaljevanju toženi stranki očita napačno uporabo ZMZ-1, saj odločitev, da ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito opira tudi na dejstvo, da v postopku tožnik ni predložil nobenih dokazov, kar obenem upošteva tudi pri presoji tožnikove verodostojnosti. Pri tem opozarja, da se v skladu z ZMZ-1 presoja tudi okoliščine, ali se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje prav zato, kadar dokazov prosilec ne predloži. Takšno naziranje tožene stranke bi namreč pomenilo, da se vsak prosilec, ki pisnih dokazov ni predložil, ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje. Poleg tega pa je ugotovitev tožene stranke, da tožnik dokazov ni predložil, napačna. Tožnik je v upravnem postopku predložil zdravniško potrdilo, kopijo osebne izkaznice in policijsko poročilo, a se tožena stranka do teh dokazov ni opredelila. Izpodbijane odločbe tako v tem delu ni mogoče preizkusiti. Opozarja tudi na deljeno dokazno breme, saj mu tožena stranka med drugim očita, da bi lahko v Sloveniji pridobil zdravniško potrdilo v zvezi z zatrjevanimi strelnimi ranami, a da tega ni storil. Meni, da je naloga prosilca navesti dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, od njegovih navedb pa je potem odvisno, katera dejstva in okoliščine je dolžan ugotavljati pristojni organ (sodba Vrhovnega sodišča I Up 68/2002 z dne 23. 1. 2002). Iz nadaljevanja izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik v dokaz strelnih poškodb predložil potrdilo kirurga ortopeda, vendar ga je tožena stranka v zvezi s tem potrdilom vprašala zgolj, ali pozna osebo C.C., ki je domnevno v svojem postopku predložil potrdilo istega zdravnika iz iste bolnišnice in kako to lahko pojasni. V zvezi z vsebino potrdila tožniku ni postavljala vprašanj, niti iz spisa ni razvidno, da bi vsebino potrdila tožena stranka prevedla v slovenščino. V kolikor je tožena stranka dvomila v tožnikove navedbe, bi lahko postavila izvedenca ustrezne medicinske stroke, ki bi podal mnenje o zdravstvenem stanju tožnika. Meni, da je ravnanje tožene stranke nezakonito, saj je dokaz očitno ocenila kot nepristen, ne da bi to v izpodbijani odločbi obrazložila, obenem pa tožniku očitala, da v dokaz svojih trditev ni predložil nobenega dokaza in tako zaključila, da se tožnik ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje.

34. Navaja, da je tožena stranka v skladu z navodilom sodišča opravila ponoven razgovor s tožnikom, vendar pa mu domnevnih nekonsistentnosti ponovno ni predočila. V redkih primerih, ko ga je prosila za pojasnilo, npr. glede pobega skozi okno ali vrata, pa gre le za navidezno korekcijo prvega postopka, saj se je v obrazložitvi ponovno oprla na povsem iste razloge, ki so iz prvotne odločbe dobesedno prepisani, do pojasnil prosilca pa se ni z ničemer opredelila, kar ponovno onemogoča preizkus izpodbijanega akta. Tožena stranka tako ponovno navaja, da naj bi bile njegove izjave kontradiktorne in kot primer navaja izjavo tožnika dano na policijski postaji v angleškem jeziku, ki ga tožnik le malo razume v zvezi s tem, kako je izvorno državo zapustil, tožnika pa tudi v ponovljenem postopku z očitanimi nedoslednostmi ni soočila, čeprav jo je tudi Upravno sodišče na to opozorilo. Pri tem izpostavlja še odločitev Vrhovnega sodišča RS I Up 123/2017 z dne 5. 7. 2017, da mora upravni organ ločevati med bistvenimi in nebistvenimi nekonsistentnostmi, pri čemer ni zakonito, da organ nekaterih nekonsistentnosti prosilcu ne predoči (kot da bi jih ocenil kot nebistvene), potem pa nanje opre zavrnilno odločbo. Tožena stranka tožnika tudi ni soočila z razhajanji v izjavah glede časa bivanja pri teti in sestri in v bolnišnici, a je svojo odločbo oprla tudi na te nekonsistentnosti. Očita ji tudi, da v izpodbijani odločbi ponovno ni obrazložila, zakaj je malo verjetno, da je oče tožnika prepeljal iz bolnišnice, kjer se je nahajal blizu kraja, kjer je bil ustreljen, v bolnišnico v domačem kraju, niti o tem tožnika ni vprašala.

35. Izpostavlja še, da je tožena stranka v okviru ocenjevanja tožnikove verodostojnosti, v njegovo škodo štela tudi to, da za mednarodno zaščito ni zaprosil v nobeni drugi državi, z izjemo Grčije, v Sloveniji pa šele po tem, ko je bil prijet s strani policije. Meni, da zgolj na podlagi navedenega tožena stranka ne bi smela zaključiti, da je prošnjo vložil zgolj zato, da bi onemogočil odstranitev iz države. Tožnik je razloge za svoje ravnanje tudi pojasnil, tožena stranka pa v izpodbijani odločbi ni obrazložila, zakaj meni, da jo tožnik s tem zavaja in zakaj njegovih pojasnil ne sprejema.

36. Toženi stranki nadalje očita, da ga v zvezi s pridobljenimi informacijami o njegovi izvorni državi ni zaslišala, ampak mu jih je zgolj posredovala v izjasnitev. Obenem je tožnikovo identifikacijo osebe kot Hafiza Muhammada Saeeda, kot vodjo teroristične skupine LeT, in ki naj bi ga tožnik prepoznal, ko so mu pooblaščenci pokazali fotografije obeh Hafiz Saeedov, zavrnila pavšalno in neobrazloženo, saj je zapisala le, da je malo verjetno, da bi tožnik sedaj iznenada vedel, da ga je ugrabila teroristična skupina Hafiza Muhammada Saeeda. Tožnik je na osebnem razgovoru sicer že povedal, da je na tablah na lokacijah, kjer je bil ugrabljen, pisalo zgolj Hafiz Saeed, pa tudi, da je ta oseba enkrat prišla na kraj, kjer so bili ugrabljeni in imela govor. Tožnik v tožbi še opozarja, da celo sam spletni brskalnik pokaže zadetek Hafiz Muhammad Saeed, četudi vtipkaš zgolj ime Hafiz Saeed, kar kaže na to, da se oseba očitno predstavlja tudi zgolj z imenom Hafiz Saeed. Tožbi obenem prilaga posnetek zaslona, iz katerega so razvidni članki in videoposnetki o Hafizu Saeedu. Ti so bili vsi objavljeni v času izdaje izpodbijane odločbe oziroma po njej, zato tega dokaza ni mogel predložiti prej. Glede na to, da je bilo v juliju 2019 o njem objavljeno večje število člankov, to kaže na to, da nevarnost za življenje tožnika še vedno obstaja. Opozarja, da je tudi v tem delu kršitve določb postopka, ki jih ji je očitalo Upravno sodišče, zgolj navidezno popravila, saj je informacije tožniku sicer poslala v izjasnitev, vendar pa nato tožnikovega odgovora ni upoštevala, ni ga povzela in se do njega ni opredelila.

37. Tožnik v nadaljevanju tožbe v zvezi z delovanjem teroristične skupine LeT še izpostavlja, da se skupina bori proti oblasti Indije in ZDA (tudi v razgovoru pri toženi stranki je tožnik navedel, da so ga v času ugrabitve silili, da bi vdrl v računalniški sistem ZDA in Indije), da jo tako ZDA kot Indija obtožujejo napada na Mombaj leta 2008, da iz podatkov, ki jih je predložila tožena stranka, izhaja, da večina borcev izhaja iz province Punjab, glavni kamp pa je v kraju Muzaffarabad, ki je blizu regije Swat, kjer je bil tožnik ugrabljen. Navaja, da sta v tem predelu Pakistana tudi kraja Peshawar, kjer je bil izvršen napad na vojaško šolo in Rawalpindi, kjer je bil izvršen napad na mošejo, ki ju je v postopku omenil. Kot pomembno izpostavlja, da je ta skupina od leta 2002 prepovedana, deluje v podzemlju in zato ne prevzema odgovornosti za napade. Prav zato tožena stranka ni našla neposrednih dokazov, da je ta skupina prevzela odgovornost za napada na mošejo in vojaško šolo. Je pa odgovornost prevzela skupina Tehrik-I-Taliban Pakistan (TTP), ki je krovna teroristična organizacija v Pakistanu in posledično pokriva tudi LeT. Iz informacij tožnika izhaja tudi, da je bila regija Swat nekoč glavno središče Talibanov, preden jih je vojska pregnala in so se poskrili v gorah. Toženi stranki očita, da je v zvezi z navedenimi informacijami, ki ji jih je predložil tožnik, le pavšalno navedla, da iz teh informacij ni moč ugotoviti, da bi Hafiz Muhammad Saeed in z njim povezane skupine ugrabljale posameznike in jih pripravljale na džihad. Pri tem opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS I Up 123/2017 z dne 5. 7. 2017, iz katerega izhaja, da tudi če pridobljene informacije ne navajajo zatrjevanega, točno določenega načina rekrutacije, to še ne zadošča za zaključek, da se zatrjevani dogodek preganjanja ni zgodil in da se rekrutacije ne dogajajo. V poročilih natančnega načina rekrutacije niti ni pričakovati. Kot navaja, izhaja iz zadevne sodbe tudi, da se mora upravni organ eksplicitno opredeliti do vseh poročil, ki potrjujejo relevantne navedbe prosilca in v primeru, da oceni, da informacije, ki govorijo v njegovo škodo prevladujejo nad tistimi, ki so mu v korist, to ustrezno utemeljiti. Nasprotno od tega pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi zgolj pavšalno navedla, da tudi informacije, ki jih je predložil tožnik, ne morejo vplivati na sprejetje drugačne odločitve.

38. Meni tudi, da je stališče tožene stranke, da se, kdor za pomoč ne zaprosi pristojnih organov v izvorni državi, ne more sklicevati na to, da mu ti niso sposobni nuditi zaščite, povsem nepomembno. Tožnik je izpovedal, da je pristojne organe zaprosil za zaščito, ki jo je za kratek čas tudi dobil, kasneje pa mu zaščite niso več nudili, zato je iz države nazadnje pobegnil. 39. Ugotavlja še, da je tožena stranka popolnoma enako kot v prvotni odločbi obrazložila, zakaj tožnik ni upravičen niti do subsidiarne zaščite, pri tem pa pavšalno in neresnično navedla, da naj pri tožniku ne bi obstajale nobene posebne okoliščine, ki bi ga razlikovale od drugih prebivalcev Pakistana. Zato naj tudi ne bi bilo mogoče ugotoviti, da bi bil ob vrnitvi izpostavljen resni škodi. Tožena stranka ob tem ni pojasnila, zakaj ugrabitev in preganjanje s strani Talibanov ne predstavljata posebnih okoliščin. Odločba je neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Opozarja še, da je že v prvotnem postopku Upravno sodišče izrecno opozorilo, da je stališče tožene stranke, da naj tožnik ne bi zatrjeval resne škode, zmotno.

40. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

41. Tožba je utemeljena.

42. Predmet tokratne sodne presoje je ponovna odločitev tožene stranke, s katero je le-ta tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (ponovno) zavrnila. Prvotno odločitev z dne 12. 12. 2018 je naslovno sodišče s sodbo I U 5/2019 13. 2. 2019 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V sodbi je med drugim toženi stranki naložilo, da z očitanimi neskladnostmi v izjavah tožnika, slednjega o tem sooči pred izdajo ponovne odločbe, mu da možnost, da pojasni razloge, zakaj v državah, ki jih je prečkal na poti do Slovenije, za mednarodno zaščito ni zaprosil, da ga seznani z dokumentom, da mu je bilo v Nemčiji razveljavljeno dovoljenje za bivanje, opozorilo, da je odločitev nepravilno oprla tudi na izjavo, ki jo je tožnik dal na policijski postaji brez sodelovanja tolmača v angleškem jeziku, za katerega je povedal, da ga bolj malo govori. Prav tako je opozorilo, da bi morala tožniku informacije o izvorni državi, ki jih je pridobila sama, dati v izjavo pred sprejeto odločitvijo in mu omogočiti, da se izjasni o okoliščinah, ki jih je štela kot protislovne in malo verjetne. Toženi stranki je obenem še naložilo, da se opredeli tudi do dokazov, ki jih je tožnik priložil tožbi. Izpostavilo je še zmotno stališče, da tožnik ni navedel podlage preganjanja, saj je zatrjeval politično preganjanje, kakor tudi, da v postopku ni zatrjeval resne škode v primeru vrnitve v Pakistan, saj je navedel, da se boji, da ga bodo v primeru vrnitve Talibani ubili. Poudarilo je še vezanost upravnega organa na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in pravil postopka (64. člen ZUS-1).

43. V zvezi s prvim tožbenim ugovorom, ki se nanaša na oblikovanje izreka, sodišče ugotavlja, da ta ni utemeljen. Vrhovno sodišče RS se je namreč v sklepu I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019, pa tudi v sodbi I Up 157/2019 z dne 9. 10. 2019, posebej opredelilo tudi do tovrstnih ugovorov. Iz 18. točke obrazložitve sklepa VS RS I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 tako izhaja, da ostaja stališče Vrhovnega sodišča v zvezi s tem vprašanjem nespremenjeno, to je, da je pravica do mednarodne zaščite ena pravica, ki se jo lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite, ne pa za dve pravici in dva samostojna zahtevka. Upoštevaje, da se o pogojih za priznanje mednarodne zaščite odloča v enotnem postopku, pri čemer pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite (drugi odstavek 41. člena ZMZ-1), odločitev, da se prizna status subsidiarne zaščite, ne more pomeniti drugega, kot da je bilo zavrnjeno, kar je prosilec več ali drugače zahteval (status begunca). Poleg tega je še zapisalo, da tudi po izdaji sodbe Sodišča Evropske unije C-662/17 ni razloga za odstop od dosedanjih stališč glede oblikovanja izrekov odločb v primerih, kot je obravnavani.

44. Sicer pa sodišče v zvezi s temeljnim ugovorom tožnika, da tožena stranka v ponovljenem postopku ni spoštovala in ni sledila napotilom Upravnega sodišča kot ti izhajajo iz sodbe I U 5/2019 z dne 13. 2. 2019, ugotavlja, da je ta v večjem delu utemeljen, saj je tožena stranka skoraj v celoti zgolj prepisala obrazložitev odpravljene odločbe.

45. Tako se tožena stranka tudi v ponovljenem postopku, čeprav je bila na to izrecno opozorjena, ni opredelila do tožnikovih navedb v zvezi z razlogi preganjanja. Tožena stranka je ponovno enako zapisala, da tožnik ni navedel razlogov za preganjanje. Sodišče je že v sodbi I U 5/2019 z dne 13. 2. 2019, takšno stališče označilo za zmotno. S tem, ko je tožnik navajal preganjanje s strani Talibanov (ugrabitev in nato še zlasti iskanje zaradi maščevanja ob izdaji podatkov), je tožnik zatrjeval politično preganjanje. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi sicer natančno povzela tožnikove navedbe, vendar se do njih ni opredelila v smislu možnosti preganjanja na podlagi političnega prepričanja. Navedbe, ki jih je tožnik podal v upravnem postopku, bi namreč utegnile pomeniti preganjanje v smislu pete alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Tožena stranka bi glede na tožnikove navedbe morala bistveno natančneje ugotoviti dejansko stanje tudi s pomočjo informacij o stanju v izvorni državi glede morebitnega maščevanja Talibanov, saj naj bi pakistanski vojski izdal veliko informacij o Talibanih.

46. Prav tako sodišče ponovno opozarja, da je ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni zatrjeval smrtne kazni oz. resne škode v primeru vrnitve v Pakistan (15. stran, šesti odstavek, izpodbijane odločbe) protispisna in sama s seboj v nasprotju, saj tožena stranka obenem celo sama ugotavlja, da je tožnik zatrjeval, da je Pakistan zapustil izključno zaradi strahu pred smrtjo s strani s Hafid Saeedom povezano skupino, ki ga je ugrabila in pripravljala na džihad (14. stran, zadnji odstavek).

47. Tožena stranka je tudi v ponovljenem postopku tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila ob ugotovitvi, da tožnik, zaradi določenih neskladnosti v svojih izjavah, ni verodostojen. Ker tožena stranka v prvotnem postopku tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da takšna očitana neskladja pojasni, je sodišče (med drugim) odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Kot tožnik v tožbi pravilno opozarja, tožena stranka v ponovljenem postopku kršitev tožnikove pravice do izjave ni odpravila. Tožena stranka je sicer skladno z navodilom sodišča opravila s tožnikom ponoven razgovor, na katerem pa je z njim razčiščevala zgolj neskladja v zvezi z načinom pobega ter izobrazbo, ne pa tudi preostalih neskladij. Ker je izpodbijana odločba v večjem delu zgolj prepis odpravljene odločbe, tožena stranka tudi ni odpravila pomanjkljivosti odpravljenega akta v delu, v katerem ugotavlja, da so izjave tožnika malo verjetne in neprepričljive (kot npr. glede tega, v katero bolnišnico je tožnikov oče odpeljal tožnika, v zvezi prijave napada na tetino hišo v kraju Multan, pa v zvezi s tem, da so jih ugrabitelji teden dni pustili brez hrane in vode), saj pred izdajo odločbe tožniku ni dala možnosti, da bi navedeno pojasnil, niti ni obrazložila, zakaj so te tožnikove navedbe malo verjetne. Izpodbijane odločbe tako v tem delu ni mogoče preizkusiti.

48. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka na ponovnem osebnem razgovoru zaznala nove nejasnosti v tožnikovih izjavah (kot npr. glede časa bivanja v bolnišnici, časa bivanja pri sestri oziroma teti), a ga z njimi ponovno ni soočala, je pa nanje kljub temu oprla svojo odločitev. Izjave tožnika v veliki meri ocenjuje kot malo verjetne, a ne pojasni zakaj.

49. Prav tako je v celoti prepisan del, v katerem tožena stranka ugotavlja neskladnosti v tožnikovih izjavah glede načina zapustitve izvorne države, čeprav gre za izjavo tožnika, podano na policijski postaji brez tolmača, kjer je razgovor potekal v angleškem jeziku, za katerega je tožnik navedel, da ga malo govori, kar ugotavlja tudi sama tožena stranka. Tožena stranka je tudi na navedeno neskladnost oprla svojo odločitev, čeprav jo je sodišče že v sodbi I U 5/2019 opozorilo, da je s tem prekršila tožnikovo pravico do izjave v postopku.

50. Tožena stranka tudi ni pojasnila, zakaj tožniku ne verjame, da je identificiral osebo, odgovorno za ugrabitev kot Hafiza Muhammada Saeeda po tem, ko so mu njegovi pooblaščenci pokazali fotografiji obeh Hafizov Saeedov; še zlasti ob tem, da je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da je nekoč ta oseba prišla na kraj, kjer so bili ugrabljeni in imela govor.

51. Obrazložitev izpodbijanega akta je nerazumljiva tudi v delu, v katerem tožena stranka ugotavlja, da tožnik do izdaje odločbe ni predložil nobenega dokaza niti zaprosil za podaljšanje roka, obenem pa, da ni predložil originalnega zdravniškega potrdila, kar bi se dalo razumeti, kot da je predložil neoriginalno (v fotokopiji) zdravniško potrdilo. Iz povzetka drugega osebnega razgovora v obrazložitvi izpodbijanega akta izhaja, da mu je sicer postavljala vprašanja v zvezi s tem dokumentom, vendar pa nato njegove vsebine ni presojala.

52. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Ker je sodišče odločbo odpravilo že zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se do vseh ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

53. Sodišče pri tem ni sledilo zahtevku tožnika, da naj odloči v sporu polne jurisdikcije. Tožena stranka je sicer po odpravi upravnega akta izdala nov akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča in njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek (2. točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1), vendar pa po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji za odločitev v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Tožena stranka namreč tožnika ni seznanila s kontradiktornimi oziroma nejasnimi izjavami ter ga o tem ni zaslišala (posledično svoje odločitve ni sprejela na podlagi njegovih pojasnil); v določenem delu pa njene odločbe ni moč preizkusiti. Zato sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni opravilo glavne obravnave, saj je v zadevi že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 54. Sodišče v zvezi z ravnanjem tožene stranke, ki v ponovljenem postopku ni sledila navodilom sodišča, skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1, glede materialnega prava in stališč sodišča, ki se tičejo postopka, pripominja, da je Sodišče EU v zadevi Alheto1 v točkah 148 in 149 obrazložitve izrecno navedlo, “da - čeprav namen Direktive 2013/322 ni uvedba skupnega standarda glede pristojnosti za sprejetje nove odločbe o prošnji za mednarodno zaščito po razveljavitvi prvotne odločbe, iz njenega cilja, to je zagotovitve čim hitrejše obravnave takih prošenj, obveznosti, da se zagotovi polni učinek njenega člena 46(3), in potrebe po zagotovitvi učinkovitosti pravnega sredstva, ki izhaja iz člena 47 Listine, izhaja, da mora vsaka država članica, ki jo navedena direktiva zavezuje (med njimi pa je tudi RS), svoje nacionalno pravo prilagoditi tako, da bo po razveljavitvi prvotne odločbe v primeru vrnitve spisa parasodnemu ali upravnemu organu iz člena 2(f) navedene direktive nova odločba sprejeta v kratkem času in bo v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila razglašena razveljavitev. Potreba po zagotovitvi polnega učinka člena 46(3) te direktive in zagotovitvi učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 47 Listine zahteva, da se v primeru vrnitve spisa parasodnemu ali upravnemu organu iz člena 2(f) navedene direktive nova odločba sprejme v kratkem času in da bo v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila razglašena razveljavitev“. Sodišče ugotavlja, da četrti odstavek 64. člena ZUS-1 temu ustreza in bi tožena stranka tako morala slediti navodilom Upravnega sodišča v zvezi z uporabo materialnega prava in stališč sodišča, ki se tičejo postopka. Ravnanje tožene stranke, ki je v očitnem nasprotju s tem, predstavlja nespoštovanje odločb Upravnega sodišča. 55. V ponovljenem postopku mora biti tožnik seznanjen z vsemi ugotovljenimi nekonsistentnostmi in nedoslednostmi v njegovih izjavah, dana mu mora biti tudi možnost, da se o njih izjavi in neskladja pojasni. Prav tako bo tožena stranka morala na podlagi pridobljenih informacij o izvorni državi, ki se tičejo tudi maščevalnega ravnanja Talibanov zoper osebe, ki so ugrabiteljem uspele pobegniti, celovito presoditi in v novo izdani odločbi obrazložiti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite tudi zaradi morebitnega preganjanja iz razloga političnega prepričanja kot je sodišče že opozorilo (oziroma ob resni škodi iz 28. člena ZMZ-1), kar pomeni, da bo morala tožena stranka, če bo ocenila, da izjave tožnika niso verodostojne, svoje stališče natančneje obrazložiti in konkretno pojasniti, katere izjave tožnika ocenjuje kot neverodostojne ter zakaj. V okviru presoje dokazov pa bo tožena stranka morala upoštevati tudi težo ugotovljenih nekonsistentnosti, saj vsaka (še) ne zadostuje za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka je na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava vezana (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

1 Zadeva C – 585/16 z dne 25. 7. 2018. 2 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite z dne 26. 3. 2013 (Postopkovna direktiva).