Jedro

Toženka v določenem roku 30 dni od prejema sodbe I U 1717/2018-32 z dne 26. 5. 2020 ni ponovno odločila o tožničini zahtevi in tega ni storila niti v nadaljnjih sedmih dneh po ponovni tožničini zahtevi. Toženka pa na poziv sodišča, naj sporoči, zakaj v zadevi še ni odločeno, ni (niti) odgovorila, kar pomeni, da ni sporočila opravičljivih razlogov, zakaj upravnega akta ni izdala v določenem roku ter je tako tožba upravičena. Kršitev obveznosti organa, da izda in vroči upravni akt v določenem roku, torej ni upravičena. Po določbi prvega odstavka 69. člena ZUS-1 taki tožbi sodišče ugodi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Tožena stranka mora v roku 90 dni od vročitve te sodbe izdati upravni akt o vlogi tožeče stranke z dne 24. 4. 2003, s tem da upošteva pravno mnenje sodišča, da v ponovnem postopku ne more uporabiti prvega odstavka 2. člena Uredbe o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica vlaga tožbo zaradi molka, ker toženka v roku 30 dni od prejema sodbe tega sodišča I U 1717/2018-32 z dne 26. 5. 2002 in tudi ne v dodatnem sedemdnevnem roku, niti ne v treh letih od začetka postopka, ni odločila o njeni zahtevi za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač z dne 24. 4. 2003. V tožbi navaja, da je po uveljavitvi Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) 24. 4. 2003 pri toženki vložila zahtevo za podelitev koncesije na vrtini RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač, ki jo je toženka z odločbo z dne 13. 7. 2018 zavrnila. Zoper to odločbo je tožnica vložila tožbo, ki ji je to sodišče s sodbo I U 1717/2018-32 z dne 26. 5. 2020 ugodilo, odločbo z dne 13. 7. 2018 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, toženki pa naložilo, da mora v 30 dneh od prejema sodbe izdati nov upravni akt. Tožnica zatrjuje, da so jasne pravne podlage, ki določajo pogoje za podelitev koncesije in da lahko sodišče na podlagi listin samo sprejme odločitev o podelitvi koncesije. Meni, da ne gre za primer, ko bi moralo sodišče opraviti presojo ekonomske upravičenosti do koncesije in da ne gre za opravila, ki bi bila strokovno-tehnične narave, za katere je usposobljen upravni organ. Sodišče bi moralo odločiti o pravici do rabe podzemne vode tudi zaradi varstva njenih ustavnih pravic. Ne samo, da niso zaščitene njene ustavne pravice, tudi spoštovanje javne koristi ni doseženo, saj se voda iz vrtine RgS-2/88 ne uporablja. Toženka s tem, ko ne odloči o zadevi, posega v tožničino pravico do sodnega varstva, krši pravico do odločitve v razumnem roku in nedopustno posega v tožničine ustavne in konvencijske pravice. Predlaga, naj sodišče odloči, da se ji podeli koncesija za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač za dobo 30 let oziroma podredno, naj naloži toženki, da mora v roku 30 dni od prejema sodbe izdati upravni akt, s katerim bo odločila o zahtevi z dne 24. 4. 2003. 2. Toženka na tožbo ni odgovorila.

3. Tožba je upravičena.

4. Po določbi tretjega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je upravni spor dopusten tudi v primeru, če upravni akt tožniku ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku. Procesne predpostavke za vložitev takšne tožbe zaradi molka organa so določene v 28. členu ZUS-1. Stranka lahko sproži upravni spor tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen (tretji odstavek 28. člena ZUS-1). Skladno s prvim odstavkom 69. člena ZUS-1 sodišče tožbi zaradi molka ugodi, če spozna, da je upravičena, in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 65. člena tega zakona samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda.

5. Kot izhaja iz tožbenih navedb in podatkov v upravnem spisu obravnavane zadeve, in kar med strankama ni sporno, je toženka z odločbo št. 35501-45/2010/231 z dne 13. 7. 2018 zavrnila tožničin zahtevek za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač. Zoper to odločbo je tožnica vložila tožbo, ki ji je to sodišče s sodbo I U 1717/2018-32 z dne 26. 5. 2020 ugodilo, navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Ker toženka v 30 dneh od prejema sodbe ni ponovno odločila o tožničini zahtevi, jo je tožnica z zahtevo z dne 11. 3. 2022 pozvala, naj v sedmih dneh odloči o zadevi, vendar toženka tudi v dodatnem sedemdnevnem roku (niti ne kasneje) ni odločila o zahtevi. Glede na to so procesne predpostavke 28. člena ZUS-1 za tožbo zaradi molka izpolnjene.

6. Po povedanem tako toženka v določenem roku 30 dni od prejema sodbe I U 1717/2018-32 z dne 26. 5. 2020 ni ponovno odločila o tožničini zahtevi in tega ni storila niti v nadaljnjih sedmih dneh po ponovni tožničini zahtevi. Toženka pa na poziv sodišča, naj sporoči, zakaj v zadevi še ni odločeno, ni (niti) odgovorila, kar pomeni, da ni sporočila opravičljivih razlogov, zakaj upravnega akta ni izdala v določenem roku ter je tako tožba upravičena. Kršitev obveznosti organa, da izda in vroči upravni akt v določenem roku, torej ni upravičena. Po določbi prvega odstavka 69. člena ZUS-1 taki tožbi sodišče ugodi.

7. Kadar sodišče spozna, da je tožba upravičena, ji s sodbo ugodi in pod pogoji prvega oziroma petega odstavka 65. člena ZUS-1 samo odloči o stvari ali pa pristojnemu organu naloži, naj izda upravni akt oziroma kakšen upravni akt naj izda (prvi odstavek 69. člena ZUS-1).

8. Sodišče sme v primeru neupravičenega molka s sodbo odločiti o stvari, če stranka s tožbo zahteva od sodišča, da odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, in je to zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice potrebno (drugi odstavek 65. člena ZUS-1). Pogoje za odločanje v sporu polne jurisdikcije določa tudi prvi odstavek 7. člena ZUS-1: po tej zakonski določbi sodišče tako odloči v mejah tožbenega zahtevka, kadar zakon nalaga tako odločanje ali če je zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice to potrebno. Ker zakon v obravnavanem primeru odločanja v sporu polne jurisdikcije ne zapoveduje, mora tako odločanje narekovati narava pravice same oziroma zahteva po učinkovitosti varstva pravice.

9. V predmetni zadevi po presoji sodišča narava stvari takega načina odločanja ne narekuje, saj gre za postopek odločanja o zahtevi za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač. Za pridobitev predmetne koncesije morajo biti poleg zakonskih pogojev po ZV-1 izpolnjeni tudi pogoji po Uredbi o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač (v nadaljevanju tudi Uredba), določeni v 2. členu. Preverjanje izpolnjevanja navedenih pogojev pa predstavlja med drugim opravila strokovno-tehnične narave, za kar so upravni organi že po naravi stvari glede na organizacijo uprave tudi usposobljeni in specializirani, saj so organizirani po posameznih upravnih področjih in lahko izpolnjevanje teh pogojev tudi hitreje, učinkoviteje in stroškovno ugodneje preverijo v upravnem postopku.1 Iz upravnega spisa je namreč jasno razvidno, da je v upravni postopek vključeno (tudi) Ministrstvo za okolje in prostor.

10. Sodišče dalje sodi, da tudi zahteva po učinkovitosti varstva pravice ne narekuje odločanja v sporu polne jurisdikcije. Tožnica sicer navaja, da je zahtevo za podelitev koncesije vložila že 24. 4. 2003, vendar pri tem ni izkazala svoje ustrezne aktivnosti skozi vse obdobje od vložitve zahteve, poleg tega je meritorno odločitev v letu 2018 izposlovala. Zato sodišče sodi, da je glede na načelo delitve oblasti toženki ponovno treba omogočiti, da o podelitvi koncesije odloči sama, seveda ob strogem spoštovanju roka, določenega v tej sodbi, in pravnega mnenja, izrečenega s to sodbo. Sodišče še dodaja, da tudi z odločitvijo na način, da toženki naloži izdajo upravnega akta v določenem roku, sodišče varuje tožničino pravico do odločitve v razumnem roku.

11. Ker je po povedanem sodišče ugotovilo, da je tožba zaradi molka upravičena, ji je ugodilo in na podlagi prvega odstavka 69. člena ZUS-1 toženki naložilo, da odloči o tožničini zahtevi z dne 24. 4. 2003. Odločilo je torej na podlagi podrejenega tožbenega zahtevka, glede na prej navedene razloge.

12. Ker gre za molk zaradi neizdaje upravnega akta v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1717/2018 z dne 26. 5. 2020, je sodišče s to sodbo zaradi molka toženki naložilo odločanje ob upoštevanju pravnega mnenja glede uporabe materialnega prava, podanega v navedeni sodbi I U 1717/2018 z dne 26. 5. 2020, in sicer da v ponovnem postopku na podlagi načela exceptio illegalis pri odločanju ni mogoče uporabiti kot nezakonitega prvega odstavka 2. člena Uredbe o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač2. 13. Sodišče je toženki določilo za izdajo in vročitev odločbe rok 90 dni od vročitve te sodbe. Rok 90 dni za izdajo odločbe je sodišče določilo glede na zahtevnost zadeve in specifiko sprejemanja odločitve in izdaje odločbe (poleg izdajatelja, upoštevaje tudi faznost njegovega odločanja, je vključen še resorni upravni organ).

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Sodišče je odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa tega sodišča I U 446/2022 z dne 20. 12. 2022. 16. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena brez naroka, se ji priznajo stroški v znesku 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV.

1 Glej tudi sodbi tega sodišča I U 454/2010, I U 455/2010. 2 V sodbi I U 1717/2018 z dne 26. 5. 2020 je sodišče ugotovilo, da Uredba v prvem odstavku 2. člena določa pogoj, ki iz zakona ne izhaja, ampak kot podzakonski splošni akt s tem samostojno ureja zakonsko materijo. Uporabo načela exceptio illegalis je oprlo med drugim na odločbo Ustavnega sodišča U-I-330/96 z dne 11. 6. 1997 in določbe 87., 153. in 120. člena Ustave.