Jedro

Objekti, za katere je odločeno, da se ne vrnejo v naravi, niso bili nikoli last predlagateljev oziroma njihovih pravnih prednikov.

Nastali so šele po podržavljanju in zato ne morejo biti predmet vračanja. Pač pa so predlagatelji upravičeni do odškodnine za zemljišča, ki jim kot funkcionalna zemljišča novih objektov ne bodo vrnjena.

Izrek

Reviziji nasprotne udeleženke se delno ugodi in se sklep sodišča druge stopnje o zavrženju pritožbe nasprotne udeleženke razveljavi v delu, ki se nanaša na prvo alineo izreka delnega sklepa sodišča prve stopnje (pritlična poslovna stavba - trgovina) in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču druge stopnje v novo odločanje.

V preostalem delu se revizija nasprotne udeleženke zavrne, revizija predlagateljic pa se zavrne v celoti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delnim sklepom zavrnilo zahtevek za vrnitev v naravi tistih nepremičnin, ki so v lasti nasprotne udeleženke PS ... in sicer: pritlične poslovne stavbe trgovine, pritlične poslovne stavbe avtopralnice, pritlične nadstrešnice skladišča, pritlične poslovne stavbe kotlovnice, pritličnega prizidka garderobe, skladiščne troladijske hale, pritličnega prizidka k troladijski hali, pritlične nadstrešnice skladišča, skladiščne dvoladijske hale, odprte lesene lope pri vhodu, pritlične poslovne stavbe servisa in odprte lesene lope vratarnice, vse s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem. Ugotovilo je, da so bili ti objekti zgrajeni v času po podržavljenju premoženja Tvrdke ... Nove objekte je izvedenec v svojem izvedenskem mnenju z dne 20.2.1998 označil s črkami E, F, G, H, I, J, K, L, M, N, P in R. Ker gre za nove objekte v lasti zavezanca, jih na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen ni mogoče vrniti predlagateljicam. Za skladiščno dvoladijsko halo (M) je sodišče ugotovilo, da gre za montažni objekt s točkovnimi temelji. V notranjosti so zgrajeni pisarniški prostori. Po namembnosti je to pomožni prostor. Objekta ni mogoče prestaviti brez poškodb. Temelji so vkopani v tla, tlak v hali je asfalt, v pisarnah pa lamelni parket. V objektu je elektrika, vodovod s hladno in toplo vodo, centralna kurjava in povezava z javno kanalizacijo. Glede na to je objekt nepremičnina in ker je bil zgrajen v času po podržavljenju, ni predmet vračanja v naravi.

Proti temu sklepu so se pritožili predlagateljici in druga nasprotna udeleženka. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljic zavrnilo, pritožbo nasprotne udeleženke pa zvrglo. Ni sprejelo trditve predlgateljic, da ne gre za nove objekte, temveč za dozidavo obstoječih objektov. Na podlagi izvedenskih mnenj je namreč ugotovilo, da gre za povsem nove objekte in da skladiščna dvoladijska hala (M) ni objekt, ki bi ga bilo mogoče brez večje škode prestaviti. Za nasprotno udeleženko, ki se protivi vrnitvi podržavljenih nepremičnin v naravi, pa je ugotovilo, da nima pravnega interesa za pritožbo.

Proti temu sklepu vlagata reviziji predlagajoča stranka in druga nasprotna udeleženka. Predlagajoča stranka uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb postopka na prvi in drugi stopnji ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sklep in v celoti ugodi predlogu za vrnitev nepremičnin v naravi ali pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sklepu očita, da je o nekaterih objektih odločilo, o drugih, ki imajo oznako A, B, C in O pa ne. Iz razlogov izhaja, da bodo ti objekti vrnjeni v naravi, izreka o tem pa ni. Navaja, da obsega podržavljeno premoženje tovarniški kompleks z devetimi zgradbami. Ne drži, da bi bil katerikoli objekt zgrajen na novo, temveč le dograjen in razširjen. Povsod so uporabljeni isti temelji in pretežno isto obodno zidovje. Novi so samo objekti M, N, R in P. Objekt M je montažen in ga je mogoče premestiti. Sklicuje se na 25. člen ZDen in nasprotuje uporabi 32. člena tega zakona. Poudarja, da je bil tovarniški kompleks celota, zemljišče je bilo ograjeno.

Nasprotna udeleženka izpodbija tisti del drugostopenjskega sklepa, s katerim je bila zavržena njena pritožba, uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijani del sklepa in pritožbenemu sodišču naloži, da o pritožbi odloči šele potem, ko bo sodišče prve stopnje odločilo o predlogih za izdajo dopolnilnega in popravnega sklepa. Navaja, da je pritožbo vložila le za primer, če bi sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo dopolnilnega in popravnega sklepa. Navaja, da je v prvostopenjskem sklepu prišlo do zamenjave objektov H in O. O tem je predlagala popravni sklep, o katerem bi sodišče moralo odločiti. Navaja še, da je predlagala tudi izdajo dopolnilnega sklepa, o katerem bi moralo biti prav tako odločeno. Poudarja, da se ni pritožila zoper odločitev, da se objekti, navedeni v sklepu, ne vračajo v naravi.

Reviziji sta bili vročeni ostalim strankam, ki nanju niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

Revizija nasprotne udeleženke je deloma utemeljena, revizija predlagajoče stranke pa je v celoti neutemeljena.

Sodišče prve stopnje z delnim sklepom (314. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) odločilo, da se ne vrnejo v naravi objekti, (zgrajeni po podržavljenju) na parcelah, ki so bile podržavljene pravnemu predniku predlagateljic. Pri opisu teh objektov se je oprlo na izvedensko mnenje izvedenca dipl. ing. M. J. (priloga A 26), vendar pri tem ni bilo dovolj natančno. Opis objektov v izreku sklepa ni označen s črkami, kakor je to v izvedenskem mnenju, besedilo opisa pa v prvi alinei ni skladno z opisom, ki ga je uporabil izvedenec. Zato je nasprotna udeleženka v svoji vlogi, ki jo je naslovila: "Predlog za izdajo popravnega in dopolnilnega sklepa in podrejeno pritožba", predlagala, naj se nejasnost odpravi in je opozarjala, da bi opis objekta v prvi alinei izreka delnega sklepa, ki se glasi:"- pritlična poslovna stavba - trgovina" lahko pomenil objekt O (34 stran izvedenskega mnenja), ki pa ni nov objekt in se torej vrača v naravi; v tem primeru pa manjka v izreku objekt H (25. stran izvedenskega mnenja), ki je bil zgrajen po podržavljenju in se ne vrača. Ta navedba je vsebinsko očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izrek in obrazložitev sklepa nista skladna. Obrazložitev navaja objekte, ki so bili zgrajeni po podržavljanju in se pri tem sklicuje na opise in oznake iz izvedenskega mnenja, izrek pa s tem ni skladen in ni dovolj natančen, da bi bilo mogoče vedeti, ali se prva alinea nanaša na objekt H ali na objekt O po oznakah izvedenskega mnenja, na katerem temelji sklep. O tem pritožbenem očitku bi sodišče druge stopnje moralo odločiti (drugi odstavek 350. člena in prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker tega ni storilo, je drugostopenjski sklep v tem obsegu, to je glede odločitve, ki se nanaša na prvo alineo izreka prvostopenjskega sklepa, sam obremenjen z isto postopkovno kršitvijo. V tem obsegu je revizija nasprotne udeleženke utemeljena. Sodišče druge stopnje bo moralo v novem postopku odločiti o pritožbi zoper navedeni del prvostopenjskega sklepa.

Ker pri opisu nepremičnine, ki se po sklepu sodišča ne vrača v naravi, ne gre zgolj za pisno napako, odprava te napake ni stvar popravnega sklepa. Gre namreč za razlikovanje med dvema objektoma. To pa je vsebinsko vprašanje, o katerem sodišče meritorno odloča. Če bi šlo po presoji sodišča prve stopnje za pisno napako, bi o tem moralo izdati poseben sklep (328. člen ZPP). Vendar ni štelo očitane napake za pisno napako in je z vlogo postopalo kot s pritožbo. S tem pa ni storilo bistvene kršitve postopka.

Nasprotna udeleženka se je s svojo vlogo zavzemala tudi za dopolnitev prvostopenjskega delnega sklepa in je skušala razlagati odločitev sodišča kot vmesni sklep. Pri tem je prezrla pravno naravo in smisel odločitve z delnim sklepom (314. člen ZPP). Na ta način namreč sodišče odloči o delu posameznega zahtevka ali o nekaterih od več zahtevkov. O vseh ostalih zahtevkih ali njihovih delih pa ne odloči in je v tej fazi postopka razglabljanje o tem, kako bi moralo biti odločeno o preostalem delu zahtevka, odveč. Čeprav je iz obrazložitve sklepa, ki se po logiki stvari mora dotikati tudi vprašanja, kaj bo predlagateljem vrnjeno v naravi, razvidno stališče sodišča tudi glede tega, to še ne pomeni, da je o tem vprašanju že odločeno. Obravnavana odločitev, s katero so iz vračanja v naravi izvzeti nekateri objekti, ima smisel zato, ker je mogoče s tem v korist predlagateljev pospešiti postopek in določiti odškodnino za zazidana zemljišča, na katerih ni objektov v lasti upravičenca (32. člen ZDen). Predlog za izdajo dopolnilnega sklepa (325. člen ZPP), ki se nanaša na delni sklep (314. člen ZPP), je v nasprotju s smislom delne odločitve. Opustitev postopka po 326. in 327. členu ZPP v tem primeru ne pomeni bistvene kršitve postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP in zato tudi ne kršitve, ki bi se upoštevala v revizijskem postopku na podlagi prve točke prvega odstavka 370. člena ZPP.

Navedeno velja tudi za revizijo predlagateljev, kolikor se ta ukvarja z istim vprašanjem, to je obsegom odločitve z delnim sklepom.

Revizija predlagateljev uveljavlja še dve stališči in sicer, da objekt M - skladiščna dvoladijska hala (9. alinea izreka sklepa prve stopnje) ni nepremičnina v smislu drugega odstavka 32. člena ZDen in da bi bilo treba vse objekte obravnavati kot nove investicije, s katerimi pa je bila le povečana vrednost podržavljenih nepremičnin. Zato bi bilo treba celoten kompleks vrniti predlagateljem v naravi, s tem, da se objekt M premesti, vrednost ostalih objektov pa obračuna po tretji alinei prvega odstavka 25. člena ZDen. Vprašanja, ki jih pri tem postavlja revizija, so povsem dejanske narave in so rešena v postopku na prvi stopnji na podlagi uspeha dokazovanja, na drugi stopnji pa je bila dokazna ocena potrjena. Lastnosti objekta M so bile ugotovljene na podlagi mnenj izvedencev. Sodišče je zaradi ugotovitve, za kakšen objekt gre, postavilo izvedenca. Izvedenec je objekt uvrstil v drugo kategorijo, ki je po namenu pomožni objekt. Objekt ima temelje, asfaltna tla, električno napeljavo, vodovod s hladno in toplo vodo, centralno ogrevanje in priključek na kanalizacijo. Pisarne imajo parketna tla in delno keramične obloge. Po ugotovitvi sodišča objekta ni mogoče prestaviti brez večje škode. Sodišče druge stopnje je te ugotovitve potrdilo. Vse to so dejanske ugotovitve, ki jih z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče ni moglo upoštevati revizijskih navedb, s katerimi predlagatelji izpodbijajo opredelitev objekta M kot nepremičnine, zaradi katere je zemljišče, na katerem stoji, zazidano stavbno zemljišče, ki se na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen ne vrača v naravi.

Kot bistveno revizija poudarja, da je treba upoštevati, da je bila razlaščena tovarna kot enoten kompleks objektov in zemljišč, ki so predstavljali funkcionalno celoto, in navaja, da so vsi objekti, glede katerih je odločeno, da se ne vračajo v naravi, dejansko dozidave k prvotnim objektom. Po mnenju revizije gre le za povečanje vrednosti objektov, ki so bili podržavljeni in ki so kot skupek predstavljali funkcionalno celoto. Takšen revizijski prikaz dejanskega stanja se bistveno razlikuje od ugotovitve obeh izpodbijanih sklepov; te ugotovitve pa temeljijo na mnenjih izvedencev in celo na navedbah predlagajoče stranke. Sodišči ugotavljata, da gre za povsem nove objekte, zgrajene v času po podržavljenju. Novi objekti niso niti gradbeno niti funkcionalno pomenili dograditve prvotnih objektov, razen pritlične poslovne stavbe - delavnice z oznako C, ki je bila tudi zgrajena po podržavljenju, ki pa funkcionalno dopolnjuje kompleks nacionaliziranih objektov. Zato ta objekt ni bil izvzet od vrnitve v naravi. Za vse objekte, navedene v izreku delnega sklepa, pa so dejanske ugotovitve take, da gre za samostojne novozgrajene stavbe. Nobene od teh stavb ni mogoče istovetiti s podržavljenimi stavbami. Če bi šlo za iste objekte, ki so bili podržavljeni, vrednost vlaganj ne bi predstavljala omejitve za vračanje. Vendar vprašanje ni v obsegu vrednosti, temveč v istovetnosti objektov. Objekti, za katere je odločeno, da se ne vrnejo v naravi, niso bili nikoli last predlagateljev oziroma njihovih pravnih prednikov. Nastali so šele po podržavljanju in zato ne morejo biti predmet vračanja. Pač pa so predlagatelji upravičeni do odškodnine za zemljišča, ki jim kot funkcionalna zemljišča novih objektov ne bodo vrnjena. Predlagatelji tudi glede tega vprašanja z revizijo izpodbijajo dejanske ugotovitve, kar ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Nasprotna udeleženka je v svoji vlogi, naslovljeni kot Predlog za popravo in dopolnitev sklepa ter pritožba, obravnavala različna vprašanja. Vendar je sklep prve stopnje po vsebini, razen prve alinee izreka (pomanjkljiv opis objekta), povsem v skladu s predlogi in interesi te nasprotne udeleženke. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno, razen odločitve v prvi alinei, to pritožbo zavrglo, saj nasprotna udeleženka nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitev, ki so v skladu z njenimi predlogi. To, da obravnava vloga razna vprašanja, ki niso v zvezi z odločitvijo o nevračanju posameznih objektov, ne spada v vsebino pritožbe in zaradi njih pritožba ni postala dovoljena. Zato je odločitev o zavrženju, z izjemo odločitve o prvi alinei, pravilna.

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi 378. in prvega odstavka 379. člena ZPP. O revizijskih stroških, ki jih je navedla samo nasprotna udeleženka, je odločilo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP. Vse določbe ZPP je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 37. člena ZNP.