Jedro

Opustitev je upoštevna, če pravni red naslovniku nalaga določeno dolžnostno ravnanje. Vzročna zveza je pravnorelevantna, če je to dolžnostno ravnanje naloženo naslovniku zato, da bi na abstraktni ravni preprečilo tak tip škodnih dogodkov, kakršen se nato v konkretni zadevi tudi udejani.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz materialnopravnega izhodišča, da bi morala druga toženka kot lastnica poti, katere uporabo je dopuščala tudi v času zasneženosti, čistiti. Za takšno materialnopravno izhodišče v pozitivnem pravu ni nikakršne podlage, takšne aprioristične razlage pa tudi ni mogoče izpeljati izsplošnih načel, tudi ne iz načela neminem laedere. Sodišče prve stopnje bo moralo izhajati iz pravilnega materialnopravnega izhodišča in ugotoviti, kakšno je bilo dolžnostno ravnanje v konkretnem primeru.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da sta toženki nerazdelno odškodninsko odgovorni za škodo, ki je tožniku nastala pri padcu na zasneženi in poledeneli pešpoti v Termah X dne 2. 1. 2006, o višini odškodnine in povrnitvi stroškov pa bo odločeno s končno odločbo.

2. Zoper vmesno sodbo sta se pravočasno pritožili toženki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (1). Sodišču druge stopnje predlagata, naj pritožbama ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da ugotovi, da ne obstoji temelj odškodninske odgovornosti. Podrejeno predlagata, da pritožbama ugodi, izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Prva toženka navaja, da sodišče ni upoštevalo navedb in dokazov toženk, ampak je v celoti verjelo navedbam tožnika in prič na njegovi strani, ki so tožnikovi znanci in prijatelji in imajo interes, da bi se tožniku izplačala odškodnina. Priče toženk so jasno izpovedale, da na območju, kjer naj bi prišlo do padca, sploh ni urejena pot in bi tožnik moral uporabljati zorano in urejeno pot, ki varno pripelje do vhoda v bazen. Če bi tožnik to pot uporabljal, ne bi prišlo do padca in posledične poškodbe. Tožnik je v celoti odgovoren za nastanek poškodbe, ki jo je utrpel. Tožniku je že vrsto let jasno, da naj ne bi uporabljal t. i. bližnjice, če pa jo je že uporabljal, pa bi moral biti bolj pazljiv in primerneje obut ter opremljen. Lokacija, čas in način nastanka škode niso izkazani. Druga toženka v pritožbi izpostavlja, da naj bi po izpovedbi priče B. tožnik padel na očiščenem območju. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbam tožnika in prič, ki so identične in tako skoraj ni mogoče,da bi bile tudi resnične in realne, saj je popolnoma neživljenjsko, da bi priče sprva zaznavale nato pa še izpovedale popolnoma enako, glede na sorodstvene in prijateljske vezi pa bi sodišče moralo bolj kritično oceniti njihov interes za izid pravde. Hoji je bila namenjena asfaltna pot, ki je bila očiščena, ne pa pešpot, ki hoji ni bila namenjena oziroma sploh ni pot, tako da je tožnik s hojo po njej prevzel riziko padca. Tožnik je gost v termah že od leta 1994, oziroma tam prebiva od takrat dalje in so mu razmere dobro poznane. Na strani tožnika je šlo za nedopustno ravnanje, ki je pretrgalo vzročnost s škodno posledico in niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Druga toženka vztraja, kot je to izpostavila že v vlogah, da je imela vse poti, ki so namenjene za hojo gostov, očiščene in ustrezno vzdrževane, in če bi tožnik za hojo uporabljal te poti, zanesljivo do škodnega dogodka v sferi odgovornosti druge toženke ne bi prišlo. Oporeka tudi dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka prišlo pri njej, saj tožnik svojega padca ni prijavil, glede na to, da je dolgoletni gost, pa mu je bilo znano, da je potrebno nezgodo prijaviti na recepciji. V številnih letih je bil tožnik seznanjen s postopanjem v takšnih primerih, pa je šele drugi dan zabeležil svoj padec na način, da je bil ta vpisan v knjigo pritožb. Iz ambulantnega izvida izhaja, daje tožnik iskal zdravniško pomoč šele zvečer, iz izvida pa tudi ne izhaja vzrok in način poškodbe, kot je to običajno.

3. Tožnik na pritožbi ne odgovarja.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je glede škodnega dogodka, to je s strani tožnika zatrjevanega padca na zasneženi in poledeneli pešpoti v termalnem kompleksu, ugotovilo, da so zadevno pot v lasti druge toženke v zimskem času za dostop do bazenov iz kampa kompleksa redno uporabljali „vikendaši“, da je druga toženka v ta namen v zimskem času odprla vrata za dostop do poti, vendar poti ni vzdrževala, tako da je bila pot na dan škodnega dogodka zasnežena, na njej je bil poteptan sneg, na določenih predelih je bila podlaga ledena. Presodilo je, da je druga toženka (ki je s prvo toženko za nastalo škodo nerazdelno odškodninsko odgovorna na podlagi zavarovanja civilne odgovornosti) s tem, ko poti ni očistila snega in ledu, ravnala nedopustno. Obrazložilo je tudi, da je nerazumno od uporabnikov kampa zahtevati, da bodo zaradi opustitve dolžnosti druge toženke začeli uporabljati asfaltno cesto, saj je ta šestkrat daljša kot pešpot, poleg tega pa je speljana izven kompleksa druge toženke in je namenjena za dostop motornim vozilom. Posledično uporaba motorizirane poti ne more biti alternativa hoji po pešpoti in je tožnik ravnal z zadostno skrbnostjo s tem, da je po poti stopal previdno obut v primerne zimske čevlje.

6. Ravnanje drugotožene stranke, ki naj bi predstavljalo nedopustno škodljivo dejstvo, je potrditvah tožnika (in po ugotovitvah sodišča prve stopnje) opustitvene narave. Kadar je vzrok za nastanek škode opustitev, naravne vzročne zveze ni. Podana pa je lahko pravnorelevantna vzročna zveza, ki je vrednotno vzpostavljena s pomočjo teorije o vzročnosti ratio legis. Opustitev je upoštevna, če pravni red naslovniku nalaga določeno dolžnostno ravnanje. Vzročna zveza je pravnorelevantna, če je to dolžnostno ravnanje naloženo naslovniku zato, da bi na abstraktni ravni preprečilo tak tip škodnih dogodkov, kakršen se nato v konkretni zadevi tudi udejani. Zastavlja se vprašanje, ali je pravni red drugi toženki nalagal, da izvršuje ravnanja, ki jih kot dolžnostna opredeljuje sodišče prve stopnje,torej čiščenje snega in ledu z zadevne poti.

7. S pravno podlago tega vprašanja se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Izhajalo je iz materialnopravnega izhodišča, da bi morala druga toženka kot lastnica poti, katere uporabo je dopuščala tudi v času zasneženosti, čistiti. Za takšno apriorno materialnopravno izhodišče v pozitivnem pravu ni nikakršne podlage, takšne aprioristične razlage pa tudi ni mogoče izpeljati iz splošnih načel, tudi ne iz načela neminem laedere. Slednje bi namreč pomenilo, da mora vsak lastnik svojo nepremičnino v snežnih razmerah dosledno čistiti, ne glede na to, ali gre za gozd, travnik, vrtičke,njivo, gredo, dvorišče ali pot. O tem, kako morajo lastniki nepremičnin ravnati v snežnih razmerah, zaradi narave stvari običajno govorijo akti lokalne samouprave. Tako je zato, da se vrsta dolžnostnega ravnanja ustrezno prilega značilnostim posameznega kraja. Tak akt, ki ga sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni upoštevalo, je v času škodnega dogodka veljaven Odlok o javnem redu in miru v občini Ljutomer (2). Ta v 10. členu (med drugim) določa, da so lastniki, upravljavci in uporabniki nepremičnin dolžni skrbeti, da je ob sneženju sproti odstranjen sneg in led s pločnikov oziroma dovozov k objektom in da so ob poledici le-ti posipani. To je torej dolžnostno ravnanje, ki je relevantno v presojanem primeru. Poleg tega sta tožnik in druga toženka tudi v pogodbenem razmerju (pogodba o koriščenju storitev avtocampa). Dolžnostno ravnanje v snežnih razmerah bi torej lahko izhajalo tudi iz tega naslova, to je dogovora med pogodbenima strankama.

8. Sodišče prve stopnje pri presoji ni izhajalo iz navedenih, za konkretni primer odločilnih materialnopravnih izhodišč. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj samo navedenih pomanjkljivosti ne more odpraviti, ne da bi strankama odvzelo pravico do učinkovite pritožbe, ki je ustavno varovana kategorija (355. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje dejansko stanje, ki ga bo ugotovilo, subsumira pod dejanski stan relevantnih pravnih (določenih ali dogovorjenih) pravil. Šele ko bodo upoštevana pravilna materialnopravna izhodišča in se bodo v njihovi luči celovito presodile tudi dejanske okoliščine primera, pa bo (eventuelno) mogoče obravnavati vse (pritožbeno izpostavljene) aspekte zadevnega primera pred sodiščem druge stopnje. Pritožbeno sodišče še pritrjuje pritožbi druge toženke o pravočasnosti navedb glede dostopanja po očiščeni poti, glede na (do sedaj) ugotovljene okoliščine pa bi bila resna razprava potrebna tudi glede obstoja tožnikovega soprispevka.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

(2) Uradni list RS, št. 43/1997.