Jedro

Tožnica pravilno opozarja, da je tožena stranka tožbeni zahtevek le pavšalno in nesubstancirano prerekala. Iz odgovora na tožbo namreč izhaja, da je v zvezi s tem zahtevkom tožena stranka navedla le, da tožnica za svoj zahtevek ni predložila nobenih dokazov, da je trditvena podlaga omejena zgolj na zatrjevanje, da evropska direktiva določa, da je delavec upravičen do denarnega nadomestila, če letnega dopusta ni mogel v celoti izrabiti, ter da tožnici nihče ni preprečeval izrabe letnega dopusta, tožena stranka pa ne more biti odgovorna, če tožnica letnega dopusta za navedena leta ni izkoristila. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka tožbeni zahtevek prerekala le po temelju, s popolnoma neutemeljenimi navedbami, ni pa nasprotovala denarnemu zahtevku (po obračunu, ki ga je predložila tožnica) po višini, s predložitvijo svojega izračuna nadomestila za neizrabljeni letni dopust za sporno obdobje, čeprav kot delodajalec razpolaga z vsemi podatki. Zaradi navedenega tožnica tudi ni bila dolžna pojasnjevati oziroma natančneje obrazložiti svojega izračuna. Zato stališču sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zaradi pomanjkljive trditvene podlage, ni mogoče pritrditi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v 3., 4. in 5. alinei III. točke izreka ter v IV. točki izreka tako, da se v tem delu glasi: „III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki: - obračunati nadomestilo zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2012 v višini 4.670,40 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje do plačila, - obračunati nadomestilo zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2013 v višini 4.690,00 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila, - obračunati nadomestilo zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2014 v višini 2.019,60 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo; kar zahteva tožeča stranka več in drugače (izplačilo po višini določenih neto zneskov), se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 2.188,31 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude od prvega dne po poteku tega roka do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 306,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka). S sodbo pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni: - obračunati bruto zneske razlike neizplačanih plač za obdobje od 5. 1. 2013 do 2. 6. 2014 v skupni višini 34.181,11 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti mesečnih neto zneskov, izračunanih od posamičnih v izreku navedenih mesečnih bruto zneskov, do plačila; - plačati neto prikrajšanja iz naslova neplačanih premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za obdobje od 6. 12. 2012 do 2. 6. 2014 v skupnem znesku 2.856,33 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od v izreku navedenih zneskov od datumov zapadlosti do plačila; - obračunati regres za letni dopust za leto 2013 v znesku 783,66 EUR bruto ter sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2014 v višini 328,81 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoča neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti do plačila; - plačati razliko med plačo, ki bi jo morala prejeti, in višino nadomestila, ki ga je prejela, za čas od 6. 12. 2012 do 4. 1. 2013 v znesku 132,13 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2013 dalje - plačati znesek v višini 221,61 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, v katerem je tožnica od tožene stranke zahtevala: - plačilo konkretnih določenih neto zneskov razlike neizplačanih plač za obdobje od 5. 1. 2013 do 2. 6. 2014, - obračun sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2014 v znesku 181,71 EUR ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od pripadajočega neto zenska od 31. 5. 2014 dalje, - obračun nadomestila zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2012 v višini 4.670,40 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo pripadajočega neto zenska 2.511,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje do plačila, - obračun nadomestila zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2013 v višini 4.690,00 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo pripadajočega neto zenska 2.563,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila, - obračun nadomestila zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2014 v višini 2.019,60 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo pripadajočega neto zenska 1.296,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje do plačila, - plačilo zakonskih zamudnih obresti od 221,61 EUR od 2. 3. 2016 do 22. 8. 2018 (III. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 1.377,23 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi od poteka tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust ter stroške postopka, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, spremeni izpodbijani del sodbe in ugodi tožbenemu zahtevku tudi v tem delu. Podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z argumentacijo sodišča prve stopnje, s katero je utemeljilo zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je predložila obračun nadomestila v bruto in neto zneskih in tožbeni zahtevek natančno precizirala, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo zgolj pavšalno prerekala tožbeni zahtevek (tudi) v tem delu. Niti števila dni letnega dopusta niti višine vtoževanih zneskov ni substancirano prerekala, čeprav je bila toženka dolžna tožnici izdati sklep o odmeri dopusta za vsa leta. V odgovoru na tožbo je navedla le, da bi tožnica letni dopust lahko izrabila in da ji tega ni nihče preprečeval (čeprav ji je toženka pogodbo o zaposlitvi odpovedala!). Tožnici pripada nadomestilo za neizrabljeni dopust za vsa leta, saj je bila s pravnomočno sodbo ugotovljena nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 3. 2012 ter tožnici priznan obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki do vključno 2. 6. 2014. V skladu z ustaljeno sodno prakso delavcu pripada odškodnina oziroma nadomestilo za neizrabljeni dopust, če letnega dopusta ne more izrabiti iz razlogov na strani delodajalca. Tožnica pa dopusta ni mogla izrabiti zaradi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tudi v izpodbijanem delu ugoditi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je deloma napačna zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za obračun in plačilo nadomestila zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leta 2012, 2013 in 2014, ker je ugotovilo, da tožnica kljub opozorilu, da nima zadostne trditvene podlage glede tožbenega zahtevka v tem delu, svojih navedb ni dopolnila. Tožnica je navedla le, da zahteva nadomestilo za leti 2012 in 2013 ter sorazmerni del za leto 2014, ni pa pojasnila, koliko dni letnega dopusta ji je pripadalo pri toženi stranki niti ni obrazložila svojega izračuna prikrajšanja. Iz teh razlogov je njen zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

7. Pritožba utemeljeno nasprotuje takšni odločitvi. Tožnica pravilno opozarja, da je tožena stranka tožbeni zahtevek le pavšalno in nesubstancirano prerekala. Iz odgovora na tožbo namreč izhaja, da je v zvezi s tem zahtevkom tožena stranka navedla le, da tožnica za svoj zahtevek ni predložila nobenih dokazov, da je trditvena podlaga omejena zgolj na zatrjevanje, da evropska direktiva določa, da je delavec upravičen do denarnega nadomestila, če letnega dopusta ni mogel v celoti izrabiti, ter da tožnici nihče ni preprečeval izrabe letnega dopusta, tožena stranka pa ne more biti odgovorna, če tožnica letnega dopusta za navedena leta ni izkoristila. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka tožbeni zahtevek prerekala le po temelju, s popolnoma neutemeljenimi navedbami, ni pa nasprotovala denarnemu zahtevku (po obračunu, ki ga je predložila tožnica) po višini, s predložitvijo svojega izračuna nadomestila za neizrabljeni letni dopust za sporno obdobje, čeprav kot delodajalec razpolaga z vsemi podatki. Zaradi navedenega tožnica tudi ni bila dolžna pojasnjevati oziroma natančneje obrazložiti svojega izračuna. Zato stališču sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zaradi pomanjkljive trditvene podlage, ni mogoče pritrditi.

8. Tožnica je zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust uveljavljala za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ker v času po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki na podlagi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 3. 2012 iz razlogov na strani tožene stranke ni mogla izrabiti letnega dopusta, za obdobje do 2. 6. 2014 pa ji je bil na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1301/2014 z dne 17. 12. 2014 priznan obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki z vsemi pravicami iz dela in po delu. Zato je tožnica upravičena do nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leti 2012 in 2013 ter do sorazmernega dela nadomestila za leto 2014. Tožnica je tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je za posamezna leta zahtevala obračun bruto zneskov v zneskih 4.670,00 EUR za leto 2012, 4.690,00 EUR za leto 2013 in 2.019,60 EUR za leto 2014, obenem pa izplačilo konkretnih, po višini določenih neto zneskov (po obračunu davkov in prispevkov), kar ni pravilno. Glede na davčne predpise oziroma predpise, ki veljajo za obračun plač (in nadomestil), se neto zneski (od bruto zneskov) določijo šele na dan obračuna in odmere davkov in prispevkov s strani davčnih organov (in na dan izdaje sodbe niso znani), zaradi česar tožbeni zahtevek za plačilo konkretnih, po višini opredeljenih neto zneskov ni utemeljen. V tem delu pa tudi pritožba, v kolikor nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka za izplačilo po višini določenih neto zneskov nadomestil, ni utemeljena.

9. Ker so v navedenem obsegu podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je toženi stranki naložilo, da je tožnici dolžna obračunati vtoževane bruto zneske nadomestila in ji po odvodu davkov in pripevkov plačati ustrezne neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, to je odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo konkretnih, po višini določenih neto zneskov nadomestila (353. člen ZPP).

10. Glede na takšno odločitev je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje. Tožnica v tem sporu ni uspela le z neznatnim delom tožbenega zahtevka, zaradi tega dela pa niso nastali posebni stroški. Zato ji je tožena stranka v skladu z določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti vse stroške postopka, ki jih je pravilno in v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. - OT) odmerilo že sodišče prve stopnje v znesku 2.188,31 EUR.

11. Tožena stranka je na podlagi določb 154., 155 in 165. člena ZPP dolžna tožnici, ki je s pritožbo uspela v pretežnem delu, povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, odmerjene v skladu z veljavno OT (pritožba: 500 točk, 2 % materialni stroški) v znesku 306,00 EUR, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.