Jedro

Pri presoji državljanstva obeh tožnic je potrebno upoštevati podatek o državljanstvu očeta. Tožena stranka pravilno poudarja, da Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS v paragrafu 29 določa, da če se državljanka Kraljevine Jugoslavije omoži s tujim državljanom, izgubi državljanstvo Kraljevine, razen če po predpisih moževe domovine ni pridobila njegovega državljanstva ali če si je pridržala državljanstvo Kraljevine z ženitno pogodbo ali če te pogodbe ni, ako je podala ob sklenitvi zakona tako izjavo. Iz upravnega spisa pa tudi izhaja, da se je tudi organ prve stopnje kot tudi tožena stranka oprla na odločbo organa prve stopnje, s katero je bilo ugotovljeno, da se mati tožnic ni štela za jugoslovansko državljanko, ker je izgubila državljanstvo Kraljevine Jugoslavije s poroko s tujim državljanom. Tožnici v tožbi ne izpodbijata, da je bil njun oče v času sklenitve zakonske zveze državljan Avstrije oziroma ne dokazujeta drugače, prav tako pa tudi ne izpodbijata, da je mati s sklenitvijo zakonske zveze pridobila avstrijsko državljanstvo in tudi v zvezi s tem ne prilagata nobenih nasprotnih dokazov. Tožena stranka tudi pravilno poudarja, da Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS v paragrafu 3 določa, da je moral vsak jugoslovanski državljan imeti domovinstvo v eni od občin Kraljevine po določbah o domovinstvu in da tuji državljani niso mogli imeti domovinstva v nobeni jugoslovanski občini. Tožnici na dan 6. 4. 1941 tako nimata izkazane domovinske pravice v eni izmed bivših jugoslovanskih občin, zato nista mogli pridobiti državljanstva FLRJ.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Predlogu za oprostitev sodnih taks se ne ugodi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo potrdila odločbo Upravne enote A, Oddelka za upravne notranje zadeve z dne 5. 12. 2002. Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugotovil, da tožnici nista državljanki Republike Slovenije in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS nista šteli za jugoslovanski državljanki. Organ prve stopnje je tudi ugotovil, da sta obe kot zakonska otroka ob rojstvu pridobili avstrijsko državljanstvo po očetu. Njuna mati A.A., roj. 15. 8. 1911 v A., je dne 30. 4. 1938 sklenila zakonsko zvezo z B.B., roj. 17. 1. 1904 v B., Avstrija, s prebivališčem v Avstriji. Ob poroki je bil domovinsko pristojen v B., Avstrija in avstrijski državljan. Mati tožnic, ki je bila do poroke domovinsko pristojna v A., je s poroko s tujim državljanom izgubila državljanstvo Kraljevine Jugoslavije in pridobila avstrijsko državljanstvo. Prav tako je navedeno, da pri vpisu zakonske zveze ni vpisana pridržba jugoslovanskega državljanstva. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da se obravnava ugotavljanje državljanstva obeh tožnic kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji. Pri svoji obrazložitvi se tožena stranka opira na 39. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94, v nadaljevanju: ZDRS) in navaja, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času rojstva osebe pa do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja državljanstvo. Prej veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 46/45, 54/46 in 105/48, v nadaljevanju: ZDRŽ). Citirani zakon je v 1. odstavku 35. člena določal, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Tožena stranka navaja, da je pri presoji državljanstva za obe tožnici potrebno upoštevati podatek o domovinstvu in državljanstvu očeta. Tožnica CC je rojena 13. 4. 1942 na C., Avstrija, D.D. pa je rojena 9. 4. 1940 na C v Avstriji. Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS je v paragrafu 29 določal, da če se državljanka Kraljevine Jugoslavije omoži s tujim državljanom, izgubi državljanstvo Kraljevine, razen če po predpisih moževe domovine ni pridobila njegovega državljanstva ali če si je pridržala državljanstvo Kraljevine z ženitno pogodbo ali če te pogodbe ni, če je podala ob sklenitvi zakona takšno izjavo. Mati obeh tožnic je sklenila 30. 4. 1938 zakonsko zvezo z B.B., ki je bil ob poroki domovinsko pristojen v B., Avstrija in avstrijski državljan. S poroko je mati tožnic izgubila državljanstvo Kraljevine Jugoslavije in pridobila avstrijsko državljanstvo. V poročni matični knjigi A., župnija S., letnik 1938, str. 2341, zap. št. 31, je vpisana zakonska zveza, ki sta jo sklenila starša obeh tožnic in je navedeno, da je bila žena ob sklenitvi zakonske zveze pristojna v A., mož pa v B. v Avstriji. Prav tako se tožena stranka sklicuje na odločbo Upravne enote A. z dne 20. 11. 2002, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.A., roj. 15. 8. 1911 v A., od 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovansko državljanko z obrazložitvijo, da je državljanstvo Kraljevine Jugoslavije izgubila s poroko s tujim državljanom. Tožena stranka zato zaključuje, da ker starši obeh tožnic ob njunem rojstvu niso bili državljani Kraljevine Jugoslavije, tudi tožnici nista pridobili jugoslovanskega državljanstva po Zakonu o državljanstvu Kraljevine SHS, ker so mladoletni zakonski otroci dobili očetovo članstvo občine oziroma domovinstvo in se pri tem sklicuje na paragraf 16 Zakona o občinah (Službeni list z dne 29. 4. 1933, št. 229/35).

Tožnici v tožbi navajata, da se sklicujeta na svoje navedbe podane že v pritožbi. V zvezi s sklenitvijo zakonske zveze matere obeh tožnic pa navajata, da je bila sklenjena v cerkvi in da je vprašanje, kako je reagiral upravni organ. Nadalje navajata, da je iz evidence državljanov Kraljevine Jugoslavije oziroma domovinske pristojnosti razvidno, da je imela mati še v avgustu leta 1945 državljanstvo Kraljevine Jugoslavije in je po novem Zakonu o državljanstvu pridobila državljanstvo DFJ z 28. 8. 1945. Navajata, da je takšno ugotavljanje državljanstva v nasprotju z ustavo in konvencijo, pomembno in odločilno je, da je premoženje pridobljeno na zakonit način. Volja zakonodajalca, ki je določil kot pogoj za vračilo premoženja izkazano državljanstvo, ni v skladu s pravnimi standardi v Evropi. Navaja, da gre v tem primeru za diskriminacijo glede na narodnost oziroma državljanstvo in predlaga, da se odločba odpravi in vrne v ponoven postopek. Tožnici hkrati predlagata, da ju sodišče zaradi slabega premoženjskega stanja oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da meni, da je njena odločitev pravilna in zakonita in zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je obravnava ugotovitve državljanstva za obe tožnici C.C., roj. 13. 4. 1942 na C., Avstrija in D.D., roj. 9. 4. 1940 na C., Avstrija, ki se obravnava kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji. Organ prve stopnje je ugotovil, da je mati tožnic A.A., roj. 15. 8. 1911 v A., sklenila zakonsko zvezo dne 30. 4. 1938 z B.B., roj. 17. 1. 1904 v B., Avstrija, ki je bil ob poroki domovinsko pristojen v B. in avstrijski državljan. Prav tako je organ prve stopnje ugotovil, da je s poroko s tujim državljanom izgubila državljanstvo Kraljevine Jugoslavije in pridobila avstrijsko državljanstvo. Organ prve stopnje je tudi s posebno odločbo ugotovil, da se mati tožnic A.A. ni štela za jugoslovansko državljanko in pri tem navedel, da je državljanstvo Kraljevine Jugoslavije izgubila s poroko s tujim državljanom. Tožnici tudi s tožbo ne ponujata drugih navedb oziroma dokazov, s katerimi bi izpodbijali zaključek upravnega organa, da je bil njun oče avstrijski državljan in da je mati s poroko s tujim državljanom izgubila državljanstvo Kraljevine Jugoslavije in pridobila avstrijsko državljanstvo. Tožnici v tožbi sicer navajata, da je bila zakonska zaveza staršev sklenjena v cerkvi in je vprašanje kako je reagiral upravni organ, vendar v tožbi ne ponujata nobenih drugih navedb oziroma dokazov o pridržanju državljanstva A.A. ob sklenitvi zakonske zveze. Prav tako pa tudi ne izpodbijata zaključka tožene stranke, da niti mati niti oče ob rojstvu tožnic nista bila državljana Kraljevine Jugoslavije in v zvezi s tem ne postavljata drugih (nasprotnih) trditev in tudi ne predlagata nobenih dokazov. Ker tožnici v tožbi nista ponudili nobenih drugih navedb in tudi nista ponudili oziroma predlagali dokazov, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, upoštevaje dejansko stanje kot ga je ugotovil organ prve stopnje. Na podlagi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94, v nadaljevanju: ZDRS) se državljanstvo osebe presoja po predpisih, ki so veljali ob uveljavitvi ZDRS. Pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo pa je potrebno upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku njenega rojstva pa do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Pri presoji državljanstva obeh tožnic pa je potrebno upoštevati podatek o državljanstvu očeta. Tožena stranka pravilno poudarja, da Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS v paragrafu 29 določa, da če se državljanka Kraljevine Jugoslavije omoži s tujim državljanom, izgubi državljanstvo Kraljevine, razen če po predpisih moževe domovine ni pridobila njegovega državljanstva ali če si je pridržala državljanstvo Kraljevine z ženitno pogodbo ali če te pogodbe ni ako je podala ob sklenitvi zakona tako izjavo. Iz upravnega spisa pa tudi izhaja, da se je tudi organ prve stopnje kot tudi tožena stranka oprla na odločbo organa prve stopnje, s katero je bilo ugotovljeno, da se mati tožnic ni štela za jugoslovansko državljanko, ker je izgubila državljanstvo Kraljevine Jugoslavije s poroko s tujim državljanom. Tožnici v tožbi ne izpodbijata, da je bil njun oče v času sklenitve zakonske zveze državljan Avstrije oziroma ne dokazujeta drugače, prav tako pa tudi ne izpodbijata, da je mati s sklenitvijo zakonske zveze pridobila avstrijsko državljanstvo in tudi v zvezi s tem ne prilagata nobenih nasprotnih dokazov. Tožena stranka tudi pravilno poudarja, da Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS v paragrafu 3 določa, da je moral vsak jugoslovanski državljan imeti domovinstvo v eni od občin Kraljevine po določbah o domovinstvu in da tuji državljani niso mogli imeti domovinstva v nobeni jugoslovanski občini. Tožnici na dan 6. 4. 1941 tako nimata izkazane domovinske pravice v eni izmed bivših jugoslovanskih občin, zato nista mogli pridobiti državljanstva FLRJ. Državljanstvo FLRJ pa so pridobile vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ, do 28. 8. 1945 pa so državljanstvo FLRJ pridobile vse osebe, ki so imele v Kraljevini Jugoslaviji na dan 6. 4. 1941 domovinsko pravico. Tako je pravilen zaključek tožene stranke, da tožnici nista postali državljanki FLRJ na podlagi 1. odstavka 35. člena ZDRŽ. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je odločba pravilna in zakonita.

K 2. točki izreka: Tožnici sta predlagali, da ju sodišče zaradi slabega premoženjskega stanja oprosti plačila sodnih taks. Sodišče je pozvalo obe tožnici preko njunega pooblaščenca, da predlog za oprostitev plačila sodnih taks za obe tožnici dopolni z razlogi za podan predlog in opisom premoženjskega stanja za vsako tožnico posebej, hkrati ga je pozvalo, da predloži ustrezne listine v prevodu, ki bodo potrjevale zatrjevano premoženjsko stanje za vsako tožnico posebej. Odvetnika je pozvalo, da te pomanjkljivosti odpravi v roku 60 dni, odvetnik je poziv prejel 17. 9. 2003 in ni predložil nobenih podatkov in tudi predloga ni obrazložil. Ker tožnici svojega predloga nista obrazložili in nista predložili nobenih listin v zvezi s predlogom v smislu 3. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZST) oziroma nista niti navedli razlogov zakaj sta podali ta predlog in zakaj listin ne moreta predložiti, sodišče njunemu predlogu ni moglo ugoditi (1. odstavek 13. člena ZST). Pri svoji odločitvi pa se je sodišče oprlo na 2. in 4. člen Pogodbe o vzajemnem pravnem prometu (Sporazum med Vlado RS in Zvezno vlado Republike Avstrije o nadaljnji veljavnosti določenih jugoslovansko-avstrijskih pogodb v odnosih med RS in Republiko Avstrijo z dne 16. 10. 1992, Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 4/93) v zvezi s 1. odstavkom 11. člena ZST.