9. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž. v Ž. Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba Z., o. p., d. n. o., V., na seji senata dne 15. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 294/2002 z dne 8. 7. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 311/2002 z dne 17. 6. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 285/2001 z dne 15. 1. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ. Izrečena mu je bila kazen petnajstih let zapora. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave. Navaja, da so sodišča zavrnila njegove zahteve za izvedbo določenih razbremenilnih dokazov z obrazložitvijo, "da je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno". Sodišče naj bi res imelo pravico do proste presoje dokazov, ne pa tudi diskrecijske pravice, da samovoljno odloča, kdaj je določen dokaz za dokazne potrebe obrambe relevanten in kdaj ne. Po oceni pritožnika so sodišča zavrnitev dokaznih predlogov utemeljevala na dejstvu, da je bila zanje obdolženčeva krivda že podana, zato so ravnala v izrecnem nasprotju s temeljnim namenom instituta razbremenilnih dokazov in pravice do obrambe, ki je v vzpostavljanju dvoma v obdolženčevo krivdo in izpodbijanju hipoteze tožilstva. Ker naj bi bilo sodišče že pred zaključkom dokaznega postopka trdno odločeno o pritožnikovi krivdi, naj bi bila zavrnitev dodatnih dokazov tudi v izrecnem nasprotju z zahtevo po nepristranskem sodišču. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 285/2001.

4.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno, da lahko izvaja dokaze v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialno pravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

5.Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-27/95 z dne 24. 10. 1996 (Uradni list RS, št. 66/96, OdlUS V, 138) zapisalo, da je pravica do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist bistven element pravice do poštenega sojenja, vendar ta pravica ni absolutna, ter da ustavne določbe tretje alineje 29. člena Ustave ne gre razlagati tako, da bi sodišče moralo izvesti prav vsak dokazni predlog obrambe. Tako so očitki pritožnika, da mu je sodišče kršilo pravico do izvajanja dokazov s tem, ko je samovoljno odločalo, kdaj je določen dokaz za dokazne potrebe obrambe relevanten in kdaj ne, očitno neutemeljeni.

6.Iz spisa Okrožnega sodišča je razvidno, da je sodišče pri ugotavljanju pritožnikove krivde izvedlo številne dokaze, nekatere dokazne predloga obrambe pa je zavrnilo. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. O obstoju kršitve te pravice zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka (tako npr. število izvedenih dokazov na glavni obravnavi in predvsem dejstvo, da je sodišče dokazne predloge obrambe zavrnilo ob zaključku dokaznega postopka). Ustavno sodišče ocenjuje, da so sodišča v obravnavani zadevi v zadostni meri obrazložila, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato niso sledila dokaznim predlogom obrambe. Iz celotnega teka in rezultata postopka zato ni mogoče sklepati, da pritožniku ni bil zagotovljen pošten dokazni postopek.

7.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, po kateri ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pristranskost sodišča naj bi bila po pritožnikovem mnenju podana s tem, da je zavrnilo izvedbo dokaznih predlogov obrambe, ker naj bi bilo že pred zaključkom dokaznega postopka odločeno o pritožnikovi krivdi. Iz kazenskega spisa je razvidno, da so bili predlagani dokazi obrambe le posredni, zato niso bili ključnega pomena pri ugotavljanju pritožnikove krivde. Samo dejstvo, da je sodišče zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, še ne utemeljuje očitka, da je bilo sodišče pri svojem odločanju pristransko. Ker z navedenimi trditvami pritožnik pristranskosti sodišča ni izkazal, je očitno, da mu ni bila kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer