Jedro

Glede na ugotovljeno škodo zaradi žalitve osebnega dostojanstva je prisojena odškodnina previsoka in jo je bilo treba na podlagi 200. člena ZOR znižati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se v 1. in 2. točki izreka pravilno glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.4.1999 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožeča stranka več (plačilo 900.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.4.1999 dalje do plačila), se zavrne." V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prisodilo tožeči stranki 700.000,00 SIT odškodnine in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Tožena stranka vlaga pritožbo proti obsodilnemu delu sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. V časopisu P. je bila julija 1993 na 5. strani objavljena sporna fotografija, vendar tožnik na objavo takrat ni reagiral, kar pomeni, da je na objavo pristal. Sodba napačno zatrjuje, da je že iz samega besedila moč sklepati, da se nanaša na tožnika. Tožnik tožbe ni vložil zaradi besedila. S tem je sodišče odločilo mimo tožbenih navedb in zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP. Vsakemu bralcu revije je jasno, da se fotografija ne nanaša na osebo, ki je omenjena v intervjuju. Prisojena odškodnina je previsoka, saj so tožnikove navedbe o reakcijah okolice in posledicah močno pretirane. V Kočevju je bilo prodanih le 3 do 5 izvodov revije.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb ZPP iz 2. odstavka 354. člena ZPP/77 (Zakon o pravdnem postopku) v pravdi ni bilo. Pritožba uveljavlja sojenje mimo tožbene podlage. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljena kršitev ni podana. V tožbi je tožnik navajal, da so kršene njegove osebnostne pravice, saj je bila fotografija objavljena brez vednosti in soglasja tožnika v članku, ki govori o domnevnih nepravilnostih v vojaški enoti. Nato je v 2. točki tožbe zapisano, da nobene od očitanih nepravilnosti ni zagrešil, ter da objavo svoje fotografije v tem intervjuju šteje za hud napad na svojo čast in ugled. Zato je v skladu z 200. členom ZOR zahteval odškodnino (list. št. 1-3). V sodbi je sodišče v obrazložitvi na str. 3 in 4 pojasnilo, zakaj je tožbeni zahtevek utemeljen. Pri tem ravno povezuje vsebino objavljenega intervjuja s tožnikovo fotografijo in sklepa, da je mogoče bralcu revije spraviti v kontekst objavljeno fotografijo in vsebino članka. Zato je sodišče prve stopnje sodilo v skladu s tožbenim zahtevkom (2. člen ZPP).

Tožena stranka v pritožbi meni, da je predhodna objava sporne fotografije v reviji P., na katero tožnik ni reagiral, pomenila za toženo stranko tožnikovo soglasje za objavo. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedbe ugotovilo, da je bila fotografija v sporni številki revije objavljena brez soglasja tožnika. Ni pravilno sklepanje tožene stranke, da bi predhodna objava, na katero tožnik ni reagiral, lahko pomenila soglasje. Vsaka objava fotografije na kateri je tožnik jasno prepoznaven in v žaljivi povezavi, pomeni samostojni škodni dogodek, za katerega lahko zahteva tožnik odškodnino. Novega škodnega dogodka pa ni mogoče šteti za ekskulpacijo zaradi privolitve oškodovanca.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je mogoče besedilo intervjuja povezati s fotografijo, na kateri je tožnik v uniformi specialne brigade MORS. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ovrednotilo besedilo intervjuja in ob povezavi tožnikove fotografije tudi pravilno sklepalo, da je verjeti tožniku, da je bil po objavi prizadet in užaljen. S tem je tožena stranka protipravno posegla v sfero tožnikovih osebnostnih pravic, ki jih varuje 35. člen Ustave Republike Slovenije, 8. člen evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS št. 33/94) in zato tudi kot izdajatelj revije odškodninsko odgovarja.

Pač pa ima pritožba delno prav, ko graja višino prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno oprlo odločitev na 200. člen ZOR. Na sicer pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine. Tožnik je izpovedal, da je glede objave njegove fotografije dolgo slišal opazke na svoj račun, da se je počutil užaljenega in prizadetega predvsem zaradi vprašanj prijateljev in družinskih članov in celo nadrejenih v službi. Vendar zaradi teh posledic tožnik ni iskal zdravniške pomoči in njegove škode ni mogoče oceniti, kot duševnih bolečin večje intenzivnosti, ki so trajale dalj časa.

Objava fotografije za tožnika samega v okolju, v katerem živi, ni imela hujših posledic. Po določilu 200. člena ZOR pri odločanju o zahtevku gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. Za tožnika mora prisojena odškodnina pomeniti zadoščenje. To je vedno individualen pojem, vendar mora biti odškodnina hkrati vpeta v širše družbene okvire. Te pa določa medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna taksa. Tako je pritožbeno sodišče umestilo tožnikovo škodo v druge primerljive škode. Zato je bilo treba na podlagi določbe 373. člena ZPP/77 sodbo spremeniti tako, da znaša pravična denarna odškodnina 500.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je bilo treba zavrniti.

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je ta del izreka odpadel. Ker je večina stroškov nastala z ugotavljanjem temelja odškodninske obveznosti, sprememba višine prisojene odškodnine pa ni vplivala na višino stroškov na prvi stopnji, je pritožbeno sodišče 3. točko izreka izpodbijane sodbe pustilo nespremenjeno.