Jedro

Tožnica predloga za začasno odredbo ni utemeljevala z relevantnimi trditvami o ogroženosti otrok, zaradi česar bi bilo treba zaradi njunega varstva o vprašanju njunega preživljanja začasno odločiti še pred koncem postopka. Navedba, da ne prejema nobene preživnine od toženca, ne zadošča za ugotovitev, da je nujno preživljanje otrok ogroženo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe o preživnini.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je preživljanje otrok pravdnih strank ogroženo. Za preživljanje otrok je potrebno približno 240,00 EUR mesečno. Po plačilu stroškov bivanja v skupnem znesku 300,00 EUR ima cela družina za preživetje v enem mesecu približno 500,00 EUR, kar predstavlja na vsakega člana družine okoli 160,00 EUR mesečno oziroma 3,00 EUR na dan. V ta znesek so všteti vsi izdatki, ki jih ima povprečen človek, in sicer hrana, šolski izdatki, šolske potrebščine, oblačila, obutev, oblačila za mamo, kozmetični in higienski pripomočki, čistila, gospodinjska oprema in spodnje perilo. S takšnim dohodkom je preživljanje otrok ogroženo. Sodišče bi lahko tožnico tudi zaslišalo, če je menilo, da predlagana začasna odredba ni izkazana. Obrazložitev sodišča je nesprejemljiva in gre izključno za birokratsko sledenje zakonskim normam, namesto da bi se določila preživnina in da toženec ustrezno poravnava stroške, ki jih ima tožnica z otrokoma.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je utemeljevala predlog za izdajo začasne odredbe zgolj s trditvijo, da ne prejema nobene preživnine od toženca. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja smiselno izraženo stališče prvega sodišča, da podatki spisa in doslej zbrani dokazi ne dajejo podlage za sklepanje, da so podane okoliščine, ki bi narekovale izdajo začasne odredbe o preživnini po uradni dolžnosti (prvi odstavek 411. člena ZPP). Glede na višino tožničine plače in otroški dodatek, ki ga prejema (katerega je glede na vse okoliščine zadeve treba upoštevati), delno subvencionirane stroške otrok v šoli in v vrtcu ter okoliščino, da od začetka leta 2016 tožnica z otrokoma živi v neprofitnem najemnem stanovanju (in ima sedaj občutno nižje stroške bivanja), pritožbeno sodišče pritrjuje temu stališču prvega sodišča. 6. Tožnica predloga za začasno odredbo, podanega na naroku 4. 1. 2016, ni utemeljevala z relevantnimi trditvami o ogroženosti otrok, zaradi česar bi bilo treba zaradi njunega varstva o vprašanju njunega preživljanja začasno odločiti še pred koncem postopka. Navedba, da ne prejema nobene preživnine od toženca, ne zadošča za ugotovitev, da je nujno preživljanje otrok ogroženo.

7. Tožnica v pritožbi pavšalno zatrjuje, da je preživljanje otrok ogroženo. Tudi v pritožbi ne pojasni, katere so nujne (eksistenčne) potrebe otrok in kolikšna sredstva so potrebna za njihovo kritje. Zatrjuje le, koliko znašajo celotne mesečne potrebe otrok, vendar pa je vsebinski kriterij za začasno odredbo o preživnini zagotovitev nujnega preživljanja otrok, ne pa ustrezen življenjski standard. Ker tudi v pritožbi tožnica ne navaja pravno pomembnih dejstev za izkaz pogojev za izdajo začasne odredbe o preživnini, predlogu za začasno odredbo ni bilo mogoče ugoditi.

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).