Jedro

Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo predlogu tožnice, da se po tem, ko je svoje mnenje podal že izvedenec s področja klinične psihologije, njegovo mnenje pa je bilo celovito, temeljito, strokovno in jasno, angažira še izvedenec psihiatrične stroke. Tako prakso je treba nujno opustiti, namreč izvajanje takih dokazov na zalogo, za vsak slučaj. Ker je tožnica pri tem vztrajala, sodišče pa se je zaneslo, da je mati vendarle tista, ki lahko ve, ali je za presojo dejanske situacije na strani otroka potreben strokovnjak s področja medicine, ki se ukvarja s proučevanjem in zdravljenjem duševnih motenj oz. bolezni, naj tožnica v celoti tudi krije stroške, ki jih je povzročila s svojim predlogom.

Izrek

I. Pritožbi toženca proti sodbi se delno ugodi in se prvi odstavek 6. točke sodbe spremeni tako, da tožnica krije celotne stroške izvedenskega mnenja za sodno izvedenko psihiatrične stroke dr. M. Ž. T. in se drugi odstavek te točke razveljavi.

II. Sicer se pritožbe zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v glavnem (oz. preostalem) delu in sklep v celoti potrdita.

III. Obe stranki naj sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mladoletni otrok pravdnih strank A. A., rojen … 2011, zaupa v vzgojo in varstvo materi, zelo podrobno pa je odločilo glede očetovih stikov z njim, in sicer v glavnem tako, da so ti vsak drugi vikend ter še dvakrat popoldne med tednom, kadar ni vikend stikov, pa še od četrtka na petek, praznike in počitnice med letom izmenoma, poletne pa tako, da je oče s sinom vsak poletni mesec po deset dni. Očetu je naložilo, da za sinovo preživljanje plačuje mesečno preživnino, in sicer najprej 280 EUR (do februarja 2015), potem 130 EUR (do septembra 2015), nato 180 EUR (do oktobra 2016), od tedaj pa 330 EUR. Drugačne zahtevke pravdnih strank je sodišče zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka ter da oba krijeta polovico stroškov za dva sodna izvedenca, psihološke in psihiatrične stroke (mag. T. in dr. Ž. T.), tako da toženec tožnici povrne 1070,03 EUR.

2. S kasnejšim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev predlog za izdajo začasne odredbe, ki je bil v tem, da se omogoči oz. določi, da A. za stik z očetom namesto njega iz vrtca prevzame tudi oseba, ki bi jo za to sam pooblastil. 3. Proti sodbi se pritožujeta oba, tožnica in toženec, toženec pa se pritožuje tudi še zoper zavrnitev njegovega predloga za izdajo začasne odredbe.

4. Tožnica najprej očita, da je določitev rednih tedenskih stikov, da oče A. prevzame v vrtcu oz. šoli »do 16.00 ure«, preveč široka, saj tožencu omogoča, da sina prevzame že dopoldne. Meni, da to lahko ruši njegov ustaljen ritem, za katerega je izvedenka T. poudarila, kako zelo pomemben je, pa tudi izvedenec T. je menil, da A. potrebuje vrtčevske aktivnosti. Navaja, da je toženec nagnjen k nepremišljenim dejanjem in da bi bilo treba prevzem v vrtcu določiti »med 15.00 in 16.00 uro«, če pa ima obšolske dejavnosti, pa po koncu le-teh oz. po zaključku pouka. Potem poudari, da bi bilo treba za čas A. bolezni prevzem določi ob 15.00 na domu, nadalje pa predlaga, da ga oče pripelje zjutraj v vrtec do 8.00, ko tam zajtrkuje oz. do začetka pouka, ko bo v šoli. Nadalje predlaga, da se določijo tudi stiki med njo in sinom v času poletnih počitnic v neprekinjenem trajanju 10 dni vsak mesec. Meni, da je sodišče tudi preveč široko določilo režim nadomeščanja odpadlih stikov, saj naj bi imel toženec zelo fleksibilen delovnik in bo to zagotovo izkoristil za nagajanje njej, A. pa mora imeti natančen urnik. Stik bi se po njenem lahko nadomestil le zaradi A. bolezni. Glede preživnine tožnica meni, da sodišče ne bi smelo upoštevati začasne odredbe, po kateri toženec plačuje začasno preživnino, pač pa bi mu moralo naložiti v plačilo celoten znesek, do oktobra 2015 torej še 130 EUR, od tedaj do oktobra 2016 pa še 180 EUR. Predlaga ustrezno spremembo sodbe in opredeljuje pritožbene stroške.

5. Toženec pa najprej očita postopkovne kršitve, in sicer graja, da sodišče ni zaslišalo vseh prič, ki jih je predlagal, zavrnitev pa le pavšalno obrazložilo. Sam je nasprotoval dokazu s postavitvijo izvedenca psihiatra, ker je bil to za A. nepotreben stres, predlagal je pa zaslišanje R. A., ki je pedopsihiatrinja in A. babica, ki ga bolje pozna. Očita, da so bile zavrnjene tudi predlagane priče K., M. in L., sodišče pa je o konfliktnem odnosu med strankama sklepalo le na podlagi pričanja ene same priče. Potem očita, da mu sodišče ni omogočilo, da se izjavi o tožničinih navedbah iz vloge 14. 10. 2016. Izraža dvom v nepristranskost sodišča, saj sumi, da naj bi med tožnico in sodiščem potekala komunikacija, v katero sam ni bil vključen. Sicer pa meni, da sodba kljub obširnemu povzemanju zapisnikov, vlog in izvedenskih mnenj nima pravih razlogov, zakaj se otrok zaupa materi in se tega ne da preizkusiti. Navaja, da tožnica zlorablja to, da je po začasni odredbi otrok zaupan njej in se šteje za izključno skrbnico, ne obvešča ga o pomembnih zadevah, o selitvi, o izbiri vrtca, šole, o zdravniških pregledih, ni pripravljena na nobena dogovarjanja. Navaja, da je nesporno ugotovljeno, da ga je za dva meseca enostavno ugrabila, kar je bilo za otroka gotovo škodljivo. Meni, da je sam bolj sposoben za vzgojo in varstvo A. od tožnice, pripravljen se je prilagajati in tožnice ne omejevati. Nasprotuje temu, da nima stika ob torkih, kadar ima stik za vikend, meni, da to ni v skladu z mnenjem izvedenca T., izvedenka Ž. T. pa se do tega ni opredelila oz. naj bi jo sodišče napačno interpretiralo. Trdi, da je tudi sam sposoben poskrbeti za vse potrebno tudi glede stika čez noč (rituali pred spanjem) in pri njem vztraja tudi ob torkih. Glede preživnine navaja, da bi bilo treba bolj upoštevati obsežne stike, med katerimi sam zagotavlja otroku vse potrebno. Sicer pa meni, da so ugotovljene otrokove potrebe nerealne in previsoke. Nadrobno nasprotuje stanovanjskim stroškom (TV, telefon, ogrevanje, elektrika) kot previsokim, nespecificiranim in neizkazanim. Previsok se mu zdi tudi strošek prehrane, saj je ta večinoma že v vrtcu, natanko pa navaja, koliko obrokov ima A. pri njem. Potem pravi, da je med strankama dogovor o tem, da A. oba zagotavljata garderobo in krijeta prostočasne dejavnosti, zato obojega ni mogoče šteti med stroške, sicer pa so tudi ti previsoko ocenjeni. Dalje nasprotuje stroškom zdravil, saj pravi, da A. nima zdravstvenih težav. Meni tudi, da bi moralo sodišče upoštevati, da bo le še do junija letos A. obiskoval vrtec. Pritožnik je na ta način izračunal, da so A. potrebe do oktobra 2015 znašale 208 EUR po tem pa 243 EUR, ob upoštevanju stroškov garderobe in prostega časa pa 319 oz. 409 EUR. Opozarja tudi na povprečno mesečno preživnino v RS, kot je objavljena (132 EUR). Glede njegovih zmožnosti pa najprej očita, da sodišče ni upoštevalo stroškov, ki jih ima s prevozi, saj te opravlja izključno on sam. V času, ko nesporno ni bil zaposlen, med septembrom 2014 in aprilom 2015, bi morala po njegovem 55% preživnine pokriti tožnica. Končno pa se pritožnik posebej pritožuje proti odločitvi o stroških, in sicer tistih, ki se nanašajo na delo izvedenke psihiatrične stroke dr. Ž. T. Meni, da ta dokaz v ničemer ni bil potreben in da mu je sodišče na predlog tožnice povsem nekritično ugodilo, zato je prepričan, da mora vsaj stroške z njim nositi izključno tožnica. Predlaga spremembo sodbe in opredeljuje svoje pritožbene stroške.

6. Obe stranki sta vzajemno odgovorili na pritožbi zoper sodbo in se obe zavzeli za zavrnitev nasprotne pritožbe ter obe opredelili še vsaka svoje nadaljnje stroške.

7. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi njegovega predloga za izdajo začasne odredbe toženec vztraja pri svojem s pojasnilom, da ima službo v M. in bi na ta način rad zagotovil, da v primeru zamude A. prevzame zanj druga oseba.

8. Tožnica je tudi na to njegovo pritožbo odgovorila, pojasnila, da sta se s tožencem dogovorila, da A. lahko prevzame tudi toženčeva partnerica in zato predlagana začasna odredba ni potrebna.

9. Utemeljena je le toženčeva pritožba zoper odločitev o stroških, sicer pa pritožbe niso utemeljene.

10. Izpodbijana sodba v vsebinskem delu in sklep sta pravilna in zakonita, brez relevantnih napak.

11. Postopkovnih kršitev, ki jih očita toženec, sodišče prve stopnje ni storilo. Priče, ki jih ni zaslišalo, pa jih je predlagal, za odločitev niso bile relevantne, ne glede odločitve o vzgoji in varstvu ne glede opredelitve stikov in ne glede preživnine. Gotovo bi še bolj razjasnile odnos med tožnico in tožencem, vendar to ni namen pričujočega sodnega postopka, katerega osrednji predmet je varstvo največje koristi mladoletnega otroka. Kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tako ni podana.

12. Izpodbijana sodba tudi nima pomanjkljivosti, ki jih očita toženec; vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Res je obrazložitev preobsežna, prepodrobna (tako kot tudi sama odločitev, in sicer glede stikov), slabše strukturirana ter otežuje razumevanje odločitve (težko se zlasti loči, kaj je navedba, kaj izpovedba oz. mnenje in kaj ugotovitev oz. presoja sodišča), vendar ni do te mere nejasna, da odločitev ne bi bila razumljiva.

13. Odločitev sodišča prve stopnje, da se mladoletni otrok zaupa v vzgojo in varstvo materi, je oprta zlasti na izpovedbah obeh pravdnih strank in na mnenju kliničnega psihologa, da sta sicer oba starša primerna in sposobna za vzgojo in varstvo otroka, da je ta navezan na oba starša, v odsotnosti tožničinega soglasja za skupno starševstvo pa je klinični psiholog ocenil, da ima tudi glede na starost otroka mati primerjalno vseeno boljše starševske kapacitete za nadaljevanje vzgoje in varstva. Ta odločitev torej ni ne napačna ne nezakonita ne arbitrarna ne neobrazložena (glej predvsem razloge na strani 13, številčno neoznačeni prvi odstavek, spodaj).

14. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stikih. Pravica stikov je tako pravica staršev kot pravica otroka, vendar pa je otrok osrednja osebnost te pravice in stike v prvi vrsti legitimira njegova korist. Tudi pri določanju in opredeljevanju stikov je sodišče prve stopnje sledilo mnenju kliničnega psihologa in stike določilo redno in ustrezno pogosto, da bodo lahko ohranjali in krepili povezanost ter navezanost med očetom in sinom. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sicer način izvajanja stikov opredeljen preveč nadrobno, kljub temu, da je načeloma bolj podrobna ureditev potrebna, če je komunikacija glede tega med staršema slaba, saj jo sodna odločba tedaj nekako nadomešča. Vendar pa mora tudi to imeti pravo mero, saj se sicer konflikti lahko le še poglabljajo oz. pomnožujejo. Določanje načina in rokov dokazovanja upravičenosti razloga za odpadli stik tako denimo ne sodi v izrek sodbe o vzgoji, varstvu, stikih in preživljanju mladoletnega otroka.

15. Sicer pa pritožbeno sodišče ne deli mnenja tožnice, da so stiki z očetovim prevzemom otroka „do 16. ure“ določeni preveč na široko in da otroku ne omogočajo, da bi sodeloval pri raznih dejavnostih. Stiki so v celoti v redu in ustrezno določeni, in sicer tako, da so v največjo otrokovo korist. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da bo dodatna nočitev otroka pri očetu med tednom, ko ne poteka stik za vikend, njuno vez še bolj okrepila, preveč prehodov (čez noč) pa bi lahko za otroka pomenilo prehudo breme, zato je primerno, da je sicer stik med tednom samo v popoldanskem času. Tudi stiki med počitnicami in dela prostimi dnevi so po presoji pritožbenega sodišča ustrezno določeni, služijo svojemu namenu in omogočajo kvalitetno preživljanje prostega časa z otrokom obema staršema, prav tako pa obema omogočajo tudi načrtovanje počitnic.

16. Tudi o preživnini je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Toženec po sklepu o začasni odredbi, ki je prav tako izvršilni naslov, že plačuje mesečno preživnino 150 EUR, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je to upoštevalo. Nasprotno tožničino zavzemanje je brez podlage.

17. Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo otrokove potrebe in zmožnosti staršev ter mednju pravilno razporedilo breme preživljanja. Dogovor, da se med otrokove potrebe nekaterih stroškov (obleke in prostočasnih aktivnosti) ne upošteva, ni možen, saj zakon določa, da mora preživnina zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka (2. odst. 129a. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR).

18. Ocena, da so A. potrebe od vložitve tožbe do oktobra 2015, ko se je s tožnico preselil, znašale okoli 505 EUR na mesec, od tedaj dalje pa 600 EUR, ni pretirana in temelji na ugotovitvah o vseh zgoraj že naštetih postavkah, kot jih je sodišče prve stopnje povzelo na straneh 26 do 32 izpodbijane sodbe, in niso ne nespecificirane ne neizkazane. Sodišče preživnino določi glede na stanje v trenutku zaključka obravnavanja, zato ni bilo mogoče upoštevati, da od meseca julija ne bo več stroška za vrtec (in ga bo kasneje nadomestil strošek za šolo). Posamezni izdatki, ki naj ne bi redno nastajali (npr. za zdravila), niso taka okoliščina, ki bi generalno spremenila ocenjene potrebe, saj dejansko ti iz meseca v mesec variirajo.

19. Ob primerjavi ugotovljenih preživninskih zmožnosti očeta in matere, prvi zasluži okoli 2000 EUR, druga okoli 1700 EUR mesečno, in glede na sicer ugotovljene (ugodne) premoženjske razmere obeh, je sodišče prve stopnje ustrezno porazdelilo preživninsko breme med oba tako, da je na očetovi strani to nekoliko večje (45% - 55%). Pritožbeno sodišče poudarjanje toženca, da je bil del relevantnega obdobja brez zaposlitve, ne more voditi do drugačne porazdelitve, ker je sodišče prve stopnje za to obdobje ugotovilo, da je razpolagal s precejšnjimi prihranki (110.000,00 EUR), za katere mu ni verjelo, da jih je bil zapravil. S tem pa v pritožbi niti ne polemizira. Sodišče prve stopnje tudi ni prezrlo njegovih potnih stroškov, ki jih ima zaradi sina oz. stikov z njim. Ne glede na to, ali za prevoze uporablja službeno ali pa lastno vozilo po presoji sodišče glede na ugotovljene dohodke ne gre za tak strošek, ki bi vplival na porazdelitev preživninskega bremena.

20. Pritožbi pravdnih strank zoper vsebinski del sodbe sta torej obe neutemeljeni, zato ju je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

21. Stroškovna odločitev pa ni v celoti pravilna. Po določilu 413. čl. ZPP v postopkih o zakonskih sporih ter sporih iz razmerja med starši in otroki sodišče odloči o stroških postopka po prostem preudarku in po tem kriteriju je načeloma prav, da vsak krije svoje stroške, potrebne skupne stroške pa vsak polovico, saj je postopek potekal v korist skupnega mladoletnega otroka. Vendar je treba pritrditi toženčevi kritiki, da izvedenec psihiatrične stroke v tej zadevi nikakor ni bil potreben. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo predlogu tožnice, da se po tem, ko je svoje mnenje podal že izvedenec iz področja klinične psihologije, njegovo mnenje pa je bilo celovito, temeljito, strokovno in jasno, angažira še izvedenec psihiatrične stroke. Tako prakso je treba nujno opustiti, namreč izvajanje takih dokazov na zalogo, za vsak slučaj. Ker je tožnica pri tem vztrajala, sodišče pa se je zaneslo, da je mati vendarle tista, ki lahko ve, ali je za presojo dejanske situacije na strani otroka potreben strokovnjak s področja medicine, ki se ukvarja s proučevanjem in zdravljenjem duševnih motenj oz. bolezni, naj tožnica v celoti tudi krije stroške, ki jih je povzročila s svojim predlogom. Ex post facto se je namreč izkazalo, da ta dokaz ni bil potreben. Sodišče prve stopnje se sicer v obrazložitvi nekajkrat sklicuje tudi na izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke dr. M. Ž. T., vendar na ta način ni bilo odkrito oz. razjasnjeno nobeno odločilno dejstvo, ki ga ne bi v celoti zadovoljivo in ustrezno pojasnil že izvedenec klinične psihologije. Nov dokaz je bil ne le časovna zamuda in finančna izguba za stranke, pač pa tudi nepotrebno izpostavljanje mladoletnega otroka dodatnim pregledom. V tem delu je pritožbeno sodišče sodbo prvostopenjskega spremenilo (3. tč. 365. čl. ZPP).

22. Zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, po kateri bi lahko A. namesto toženca za stik z njim prevzemala druga oseba, ki bi jo toženec za to posebej pooblastil, je pravilna, ker je nepotrebna (in ne iz razlogov, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče). To namreč ni stvar tega sodnega postopka, pač pa stvar toženca oz. pravil vrtca (in kasneje šole), po katerih lahko namesto starša otroka prevzame tudi za to posebej pooblaščena in določena bližnja oseba, kar je splošno znano (in kar navaja celo tožnica v odgovoru na pritožbo glede toženčeve partnerke). Toženčevo pritožbo proti sklepu je bilo zato treba zavrniti in sklep potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP).

23. Toženec je s pritožbo delno uspel le glede postranske stvari, zato naj oba, tako on kot tožnica, sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka (413. čl. ter 2. odst. 154. čl. v zvezi s 165. čl. ZPP).