Jedro

ZPP restriktivno pristopa k možnosti imenovanja novega izvedenca, ponovitev dokazovanja z novim izvedencem predpisuje le, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Toženec pa ni vzbudil dvoma v pravilnost tega mnenja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec mora tožnici povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.056,25 EUR v 15-tih dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s prvo sodbo P 1 z dne 10.11.2010 odločilo o več tožbenih zahtevkih tožnice in o pobotnem ugovoru toženca. Z odločbo višjega sodišča v Kopru Cp 190/2011 z dne 24.10.2011 je bila sodba delno razveljavljena in delno potrjena. Razveljavljena je bila v delu, s katerim je bil zavrnjen višji odškodninski zahtevek, v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za izročitev poslovne dokumentacije in glede stroškov postopka in v tem obsegu zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z novo, izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče odločilo, da mora toženec (poleg že pravnomočno prisojenega zneska v višini 39.758,00 EUR z obrestmi) plačati tožnici še 56.751,53 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2006 dalje (točka I izreka), višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je tudi, da mora toženec izročiti tožnici poslovno dokumentacijo, ki se nanaša na družbo L.& U. d.o.o. in je izrecno navedena v izreku (točka III), zahtevek za izročitev druge poslovne dokumentacije je zavrnilo (točka IV), tožencu pa naložilo še, da povrne tožnici 7.552,01 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka V).

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnica po pooblaščencu, toženec pa sam in po obeh pooblaščencih.

Tožnica se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pritožuje zoper odločitev iz točke II izreka (v delu, s katerim je bil, zaradi zastaranja zavrnjen njen višji zahtevek – zahtevek po spremenjeni tožbi z dne 8.9.2010). Trdi, da je po ustaljeni enotni sodni praksi dovoljeno zvišanje tožbenega zahtevka potem, ko je izdelano ustrezno izvedensko mnenje. Sodišče postavi izvedenca ustrezne stroke prav iz razloga, ker samo ne razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem glede pravno relevantnih okoliščin in tožnica meni, da boljšega znanja oz. večje skrbnosti sodišče ne more zahtevati od posamezne stranke. Trdi tudi, da je institut zastaranja potrebno razlagati restriktivno, obravnavani primer pa zaradi vseh okoliščin konkretnega primera teleološko ne utemeljuje uporabe instituta zastaranja. Tožnica v resnici ni bila pasivna, ponudila je celotno trditveno podlago, tisto kar je manjkalo je bila le zadosti visoka ocena škode, to pa je strokovno vprašanje, ki obenem ne sodi v čisto zgornjo premiso sodniškega silogizma. Predstavlja že logičen sklep o dejanskem stanju z uporabo pravil stroke. Predstavlja sklep v tem sodniškem podsilogizmu. Toženec kot dolžnik ni bil v negotovosti glede vprašanja, katero pravno razmerje na podlagi jasno opredeljene dejanske podlage želi tožnica kot upnica dokončno razrešiti. Tožnica je pravočasno ponudila vse relevantne navedbe ter dokazne predloge glede toženčeve odškodninske odgovornosti, sama pa ni mogla vplivati na tek sodnega postopka. Izvedenka Č. je izvedeniško mnenje, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, izdelala 16.8.2010, tožnica ga je prejela 20.8.2010, pripravljalno vlogo z zvišanjem zahtevka je vložila 6.9.2010, torej pred potekom treh tednov od prejema izvedenskega mnenja. V zvezi s tem se sklicuje na sodno prakso s civilnega področja, konkretno sicer na določitev stopnje invalidnosti (na odločbi VSL II Cp 3125/2009 in VSK I Cp 885/2005). Meni, da gre za sorodno področje odškodninskega prava in je potrebno isto razlogovanje uporabiti tudi v konkretnem primeru. Meni tudi, da ni pravne podlage za zahtevo sodišča, da bi morala tožnica že pred vložitvijo tožbe angažirati ustreznega strokovnjaka za natančno ugotovitev škode, saj njegovega mnenja brez strinjanja nasprotne stranke sodišče ne bi smelo sprejeti, kar pa bi le pomenilo večje stroške za postopek. Škoda je bila na podlagi razpoložljive dokumentacije okvirno določljiva in ne specificirano določna.

Toženec je, kot rečeno, vložil tri pritožbe, ki jih je pritožbeno sodišče obravnavalo kot eno. Zaradi obsežnosti teh vlog, je povzelo le bistvene pritožbene trditve. Toženec izpodbija ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Navaja, da je v ponovljenem postopku ponovno zahteval postavitev novega izvedenca, pri čemer je v spis predložil tudi dopolnitev izvedeniškega mnenja I.G., ki je bilo pridobljeno v kazenski zadevi II K 1, prvostopenjsko sodbo, izdano v tej kazenski zadevi, in pripombe J.M., izvedenke finančne stroke v zvezi s tem mnenjem. Že od prejema mnenja izvedenke Č. je opozarjal na pomanjkljivosti njenega mnenja, vendar neuspešno. Ponovno je na te pomanjkljivosti opozarjal v ponovljenem postopku. Izvedenka je pri oceni škode dobiček podjetja enačila z dobičkom iz poslovanja podjetja, kar je nestrokovno. Izvedenka bi se morala opredeliti do navedbe toženca, da je podjetje L. d.o.o. v skladu s pogodbo o poslovnem sodelovanju v letu 2005 dejansko poravnalo akontacijo davka na dobiček za tožnico v višini 13.700,32 EUR, čemur se je izvedenka izognila z navedbo, da ji sodišče ni naložilo vpogleda v poslovno dokumentacijo družbe L. d.o.o, čeprav bi te podatke lahko poiskala v dokumentaciji, ki ji je bila na voljo. Brez ustrezne osnove je definirala razliko v ceni na ravni 30 – 50 %, tožnica ni nikoli ustvarila tako visokih RVC marž, niti tako visoke RVC marže ni ustvarilo podjetje L. d.o.o. Iz podatkov, priloženih izvedenskemu mnenju, o poslovanju tožnice v obdobju 2000 do 2004 izhaja, da je RVC marža drugačna, kot jo zatrjuje izvedenka, in sicer v letu 2000 je znašala 32,6 %, v letu 2002, 30,8 %, v let 2003 34,0 % ter 2004 34,3% oz. v povprečju za štiri leta za 33,7 %. Ker je izvedenka povzela javno dostopne podatke tudi za družbo L. d.o.o. se njeni izračuni pokažejo še bolj nerealni. Družba L. d.o.o. je v letu 2005 z nadaljnjo prodajo blaga končnim kupcem ustvarila 29,6 % RVC maržo, v letu 2006 pa 26,5%. Izvedenka ni ustrezno pojasnila, na kakšen način je definirala izhodišče pri oceni ostalih stroškov podjetja L. & U.. Ocenila je le, da ti stroški znašajo 8 % kosmatega donosa, brez ustreznih pojasnil, čeprav je toženec podal pripombe in natančno navedel stroške, ki jih je družba L. d.o.o. plačala za tožnico. Ker sodišče ni sledilo njegovim predlogom in se ni opredelilo do mnenj, predlaganih kot dokaz s pripravljalno vlogo in na naroku 22.5.2012, je toženec naročil izdelavo novega izvedenskega mnenja, ki potrjuje njegove dosedanje navedbe. Zatrjuje še, da je bil oproščen vseh obtožb v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem zlorabe položaja, s katerim naj bi tožnici povzročil za 63.523,00 EUR škode. Podatki za izračun škode so bili isti. Sicer je bilo tudi to mnenje pristransko, saj je vsebovalo najprej oškodovanje družbe 118.000,00 EUR, v korigirani oceni pa 63.000,00 EUR, pri čemer so bila v oškodovanje vključena tudi nakazila in asignacijske pogodbe na MDC, ki so bila dejansko vrnjena in uporabljena za poplačilo obveznosti tožnice, med drugim do DURSA. Prav tako so bila v oškodovanje vključena vsa nakazila na TRR toženca, ki so bila do zadnjega tolarja vrnjena oz. porabljena za poplačilo obveznosti tožnice. Iz nakazil in asignacijskih pogodb ni bilo oškodovanja. Toženec je že prej, pred pridobitvijo izvedenskega mnenja, opozarjal na dejstvo, da mora biti škoda dokazana in konkretna in to za družbo in ne za družbenike. Tožnica je v točki 2 tožbe zatrjevala, da razlika v ceni, ki predstavlja dobiček, za katerega je toženec oškodoval tožnico je 30 %, kar od dobavljenega blaga. Tožnica je torej sama podala trditev, ki je nikoli ni spremenila, zato je še bolj nerazumljivo, kako je višino 40 oz. 50 % marže izračunala izvedenka. Tožnica zatrjuje, da je škoda o izgubljenem dobičku pri običajni marži 30 %, pri čemer pozablja, izvedenka pa ji slepo sledi, da je dobiček razlika med prihodki in odhodki po plačilu vseh obveznosti. Ponavlja trditve, podane še v prejšnji pritožbi, zakaj je ustanovil družbo L. d.o.o. in v zvezi s tem ponovno očita izvedenki, da bi morala pri izdelavi mnenja vpogledati tudi poslovne knjige družbe L. d.o.o., da bi morala računati zmanjšani dobiček od 1.3.2005 in ne od 1.1.2005, ponavlja svoje trditve o tem, da je pogodba o poslovnem sodelovanju še vedno pravno veljavna, da je ravnal v skrajni sili, da je on pridobil nemške partnerje in je sam najbolj zaslužen za realizacijo v predmetnem obdobju. Toženec nadalje izpostavlja (v pritožbi, ki jo je sam vložil), da izvedenka ni upoštevala dejansko nastalih stroškov, poravnanih obveznosti glede plačila davka od dobička, dejanskih ali korektnih stroškov dela, da je družba L. d.o.o. zastopala podjetja M., B. in H., s katerimi je v letu 2005 ustvarila prihodek v višini 117.500,00 EUR, da družba L. & U. d.o.o. niti v najboljših časih ni ustvarila tako velikega dobička kljub večjim prihodkom, da je izvedenka Č. v izvedenskem mnenju napačno navajala in povzemala podatke iz ponudb oz. računov družbe L.& U. d.o.o., saj so to bile ponudbe že iz leta 2004 in to v decembru 2004, januarju in februarju 2005. Sklicuje se tudi na dokaz, na izvedensko mnenje družbe P & S z dne 21.6.2012, ki izkazuje maksimalno oškodovanje v višini 23.315,00 EUR. Toženec to mnenje prilaga pritožbi in poudarja, naj se vse navedbe in ugotovitve iz mnenja štejejo kot pritožbene navedbe in so sestavni del pritožbe. Novo mnenje ne obravnava dokazov, ki jih ni v spisu oz. ki niso zajeti v dokaznem sklepu, podaja in obravnava strokovna stališča, ki bi jih morala upoštevati izvedenka Č., pa tega ni storila. Prva nepravilnost je ta, da izvedenka Č. ni izračunala čistega dobička, ampak dobiček iz poslovanja družbe, kar ni v skladu s strokovnimi računovodskimi in finančnimi pravili. Enako potrjuje sodna praksa Vrhovnega sodišča RS. Zakaj je upoštevala dobiček iz poslovanja, ni pojasnila. Sodba se v tem delu ne more preizkusiti. Glede na višino davka na dobiček v obravnavanem obdobju bi moral biti izračunan dobiček za 25 – 33 % nižji. Izvedenka je zmotno ugotovila RVC maržo. Zakaj se je izvedenka postavila na stališče, da najbolj verjetno zmanjšanje dobička znaša 118.631,00 EUR , ob razliki v ceni 40 %, ni obrazložila. Ta izvedenka ni upoštevala marže, ki jo je tožnica prejemala v obdobju od leta 2000 do 2004. Toženec se sprašuje, zakaj je upoštevanje nekaj naključno izbranih računov bolj objektiven kriterij kot pa razlika v ceni, ki je izračunana na podlagi večletnega povprečja. Ni upoštevala dejstva, da je pri tožnici razlika v ceni v času neposredno pred sklenitvijo pogodbe o sodelovanju znašala 23,3%, zakaj je upoštevala rabat, ki je odvisen od številnih kriterijev, ki jih ne more vzpostaviti na skupni imenovalec. Zakaj ni upoštevala dejstva, da se je obseg poslovanja zmanjševal od leta 2001 dalje, zakaj je spregledala lastno ugotovitev v mnenju in sicer, da je družba L. d.o.o. v letu 2005 ustvarjala razliko v ceni le v višini 29,6% , v letu 2006 pa 26,5 %. Ker je mnenje v tem delu neobrazloženo, poleg tega pa temelji na kriterijih, ki niso objektivni in niso v skladu s pravili finančne in računovodske stroke, je odločitev sodišča glede vprašanja razlike v ceni brez pravne in dejanske podlage. Izvedenka je zmotno ugotavljala tudi višino stroškov tožnice pri poslovanju v obravnavanih obdobjih. Ni obrazložila oz. utemeljila zakaj bi bilo potrebno pritožnici za pridobivanje dobička imeti zaposlena le dva delavca, ko je povprečno število zaposlenih v prejšnjem obdobju znašalo 4. V novem mnenju so upoštevani trije delavci, kar je glede na vrsto dejavnosti bolj objektivno izhodišče, kot pa le dva delavca. Ni jasno, zakaj je izvedenka kot povprečni mesečni strošek dela določila znesek 1.252,80 EUR, če pa je povprečje v letih 2000 do 2004 znašalo 1.945,80 EUR. Ni jasno, zakaj je pri stroških storitev upoštevala delež v višini 8 %. V novem mnenju je bilo upoštevano povprečje teh stroškov za obdobje od leta 2000 do 2004, kar je objektiven kriterij. Nova izvedenka je izračunala, da znaša višina škode 23.315,00 EUR. Pritožbeno sodišče bo moralo oceniti ali je bilo mnenje res strokovno in objektivno izdelano. Sodišče bi moralo ugoditi dokaznemu predlogu toženca in postaviti novega izvedenca finančne stroke, ki naj preveri ali so kriteriji, ki jih je uporabila izvedenka Č. res ustrezni in objektivni in v skladu s finančno in računovodsko stroko. Pritožuje se tudi glede zahtevka na izročitev poslovne dokumentacije. Te dokumentacije nima, vso je izročil tožnici oz. njeni direktorici, v kolikor si je ni sama prisvojila oz. vzela na silo od M. P.. Tudi v tem delu bi moralo sodišče zavrniti zahtevek zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Prepričan je, da tožnica s to dokumentacijo razpolaga, če ne bi, izvedenka ne bi mogla narediti mnenja. Predlaga, da sodišče izvede javno obravnavo, da sodbo v ugodilnem delu razveljavi ter zahtevek tožeče stranke zavrne oz. podrejeno vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje oz. da sodbo spremeni in zavrne zahtevek.

Tožnica je po pooblaščencu odgovorila na pritožbo toženca. Izpostavlja, da toženec ne graja dejanskega stanja sodbe, temveč podaja pripombe na izvedeniško mnenje izvedenke Č., pri čemer ne pojasni, zakaj navedb v zvezi z mnenjem ni podal do konca glavne obravnave. Gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Toženec po prejemu mnenja in dopolnitve ni zahteval zaslišanja izvedenke, niti ni podal dokaznih predlogov ali dokazov, ki bi izpodbili njene zaključke, razen pavšalne zahteve po postavitvi novega izvedenca. Zateka se h procesno nevzdržnemu ravnanju tudi s tem, da prilaga mnenje o izvedenskem mnenju z dne 26.6.2012 ter podaja navedbe v tej smeri v izrecnem nasprotju s 337. členom ZPP, brez ene same besede „opravičila“. Pri mnenju izvedenca G. pa opozarja na dve stvari, najprej, da ga je toženec predložil in se nanj skliceval šele s pripravljalno vlogo z dne 21.5.2012, tik pred zadnjim narokom, ne da bi obrazložil, zakaj ga brez svoje krivde ni mogel predložiti prej. Sodišče na naroku 22.5.2012 izvedenskega mnenja kot dokaz ni sprejelo, kljub temu toženec takšne odločitve ni grajal skladno s prvim odstavkom 286. člena ZPP in tudi v pritožbi ne. Toženec je tudi skrbno selekcioniral dokazni material, saj je sodišču posredoval le dopolnitev mnenja ne pa tudi prvotno mnenje G.. Ta izvedenec je v kazenskem postopku vrednotil oškodovanje tožnice s strani toženca zaradi preusmeritve prihodkov podjetja na svoj osebni račun pri G. banki, poslovanja preko podjetja MD d.o.o. ter preusmeritve poslovanja na L. d.o.o., v katerega pa spada preusmeritev poslovnih partnerjev tožnice na toženčevo by pass podjetje L. d.o.o, medtem ko tožencu poslovanja družbe E.GmbH iz Nemčije (ki je bil osnova izračuna izvedenke Č.) ni uspelo prenesti na by pass podjetje, temveč je z njim formalno poslovala tožnica. Toženec skuša zadevo globalizirati in zamegliti, zato meša med seboj sicer različna protipravna ravnanja toženca. Nepomembna je za zadevo priložena odločitev VS RS III Ips 122/2008, ki se materialnopravno nanaša na drugo vprašanje, dejanskih izhodišč ali pravilnosti zaključkov sodišča v zvezi z izvedenskim mnenjem pa ne izpodbija. Nedopustno novoto predstavljajo računi podjetja L. d.o.o. Toženec je vložil odgovor na pritožbo tožnice in na njeno prošnjo za oprostitev plačila sodne takse. Njegova vloga, ki jo je vložil sam, predstavlja nasprotovanje ugodilnemu delu sodbe in prošnji za oprostitev plačila sodnih taks, v njej ne odgovarja ne pritožbene trditve tožnice.

Pritožbi nista utemeljeni.

Najprej k pritožbi tožnice: Tožnica izpodbija odločitev o zastaranju dela odškodninskega zahtevka, gre za del, ki ga je uveljavljala po pridobitvi izvedenskega mnenja (ko je z vlogo z dne 8.9.2010 prvotno postavljeni odškodninski zahtevek v višini 96.509,53 EUR z obrestmi, zvišala na 118.631,00 EUR).

Predmet pritožbenega preizkusa je stališče prvostopenjskega sodišča, da je za začetek teka zastaralnega roka odločilen čas, ko je tožnica pridobila še ostalo manjkajočo poslovno dokumentacijo in dokazila, ki so bila potrebna in uporabljena za izračun višine škode, (najkasneje v februarju 2007). Tožnica ponavlja svoje trditve, da je to škodo lahko ugotovila šele po izdelavi izvedeniškega mnenja (avgusta 2010) in tudi v pritožbi zagovarja stališče, da ji je bilo takrat dovoljeno zvišati tožbeni zahtevek in da zato ta ni zastaral. Po mnenju pritožbenega sodišča ima prav prvostopenjsko sodišče, ki je pravilno odgovorilo na vse pravno relevantne tožničine trditve v zvezi s tem. Strinja se z razlogi, ki jih je podalo v zadnjem in predzadnjem odstavku na strani 9 ter prvem odstavku na strani 10 sodbe in jih ne bo ponavljalo. Pritožba ga s svojo argumentacijo ni prepričala. Stališče sodne prakse, da sme tožnik glede na podano izvedensko mnenje zviševati zahtevek, ne da bi tvegal ugovor relativnega zastaranja, se ne nanaša na tovrstne odškodninske zahtevke (nanaša se na odškodninske zahtevke za negmotno škodo in na zahtevke za plačilo zavarovalnine za invalidnost). Pritožbeno sodišče ne deli mnenja pritožbe, da bi bilo to stališče potrebno uporabiti tudi v tem primeru, ko gre za odškodnino iz naslova izgubljenega dobička. V pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ni našlo nobenih uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo (člen 353 Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

K pritožbi toženca: S prvo sodbo je prvostopenjsko sodišče prisodilo tožnici odškodnino iz naslova škode zaradi izgubljenega dobička v višini 39.758,00 EUR, ker je ocenilo, da je tožnica z gotovostjo uspela dokazati škodo v tej višini. Pri tem se je oprlo na mnenje izvedenke A.Č., da znaša najnižje zmanjšanje dobička, zaradi pogodbe o poslovnem sodelovanju 39.758,00 EUR, najbolj verjetno pa 118.631,00 EUR. Pritožbeno sodišče je odločitev o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka na pritožbo tožnice razveljavilo zaradi neobrazloženosti zaključka, da je tožnica z gotovostjo dokazala najnižje s strani izvedenke ocenjeno zmanjšanje dobička (pri čemer je navedlo svoje stališče, da je glede na naravo te škode, za njeno ugotavljanje potrebno uporabiti nižje dokazne standarde), pritožbo toženca zoper prisojeno odškodnino pa zavrnilo in sodbo v ugodilnem delu potrdilo.

Prvostopenjsko sodišče je že v prvem sojenju ocenilo izvedensko mnenje za nepristransko, strokovno in popolno in ga sprejelo (zadnji odstavek na strani 7 in prvi odstavek na strani 8 obrazložitve sodbe P 1. Pritožbeno sodišče je že v odločbi I Cp 190/2011 z dne 24.10.2011 zavrnilo pritožbene ugovore toženca zoper izvedensko mnenje in druge trditve zoper prisojeno odškodnino (stran 9 in 10 obrazložitve), zato z istimi trditvami (gre za trditve iz tretjega in četrtega odstavka na strani 3, 4 in 5 pritožbe z dne 27.12.2010, list. št. 433-438), ki jih je prepisal v novo pritožbo, ne more uspeti. Pritožbeno sodišče svojega stališča v zvezi s tem ni spremenilo.

Utemeljeni so očitki tožnice (podani v odgovoru na pritožbo), da je toženčev način grajanja sodbe neprimeren. Toženec ne izpodbija argumentov prvostopenjskega sodišča, temveč ponavlja svoje navedbe, podaja nove pripombe na mnenje in iz dejstev, ki jih navaja in niso del dejanske podlage sodbe, izvaja svoje zaključke. Prvostopenjsko sodišče je razložilo tožencu, zakaj ne more upoštevati njegovih navedb, da je razlika v ceni znašala 29,6 %, pojasnilo mu je, zakaj ni upoštevalo mnenja izvedenca G., izdelanega v kazenski zadevi (zajemalo je drugačen spekter pregleda) in zakaj ni sledilo predlogu za postavitev novega izvedenca. Sodbenih razlogov toženec ni izpodbil. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je izvedenka A.Č. v pisni dopolnitvi mnenja podala jasne, razumljive in logične odgovore na toženčeve pripombe, toženec pa s svojimi navedbami ni zasejal dvoma v njegovo popolnost in pravilnost. Njegov predlog za postavitev novega izvedenca je bil že v prvem postopku zavrnjen (s čimer se je, kot že rečeno, v svoji odločbi strinjalo tudi pritožbeno sodišče). V novem sojenju je ta predlog brez utemeljenih razlogov ponovil, prvostopenjsko sodišče pa mu upravičeno ni sledilo.

ZPP restriktivno pristopa k možnosti imenovanja novega izvedenca, ponovitev dokazovanja z novim izvedencem predpisuje le, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Toženec pa, kot rečeno, ni vzbudil dvoma v pravilnost tega mnenja. Dokaz z izvedencem je bil pravilno izveden (skladno z določbami ZPP od 243. do 254.člena), zato v zvezi s tem pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenih postopkovnih kršitev. Prav tako tožencu ni uspelo omajati dejanskega stanja sodbe. V pritožbenem postopku predloženo mnenje U.P. (priloga B/20), izdelano po njegovem naročilu, nima lastnosti izvedenskega mnenja, gre le za dokazno sredstvo, ta dokaz, za katerega toženec ni izkazal opravičljive zamude, pa je prepozen (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne gre prezreti, da gre za staro zadevo, v kateri je bila tožba vložena že leta 2006. Toženec je vedel, kaj tožnica zahteva od njega, takrat je razpolagal s poslovno dokumentacijo tožnice in tudi s poslovno dokumentacijo družbe L. d.o.o. Takrat je bil čas, da poda ustrezne trditveno in dokazno podprte ugovore zoper višino škode. Takih konsistentnih navedb in ugovorov ni podal niti po prejemu izvedenskega mnenja. Pritožbeno sklicevanje na mnenje drugega strokovnjaka, ki polemizira z mnenjem sodne izvedenke je prepozno in mu ne more prinesti uspeha.

Pritožbene navedbe, da je družba L. d.o.o. artikle prodajala z nižjo maržo, kot jo je v zvezi s poslovanjem tožnice ugotovila izvedenka, tudi nimajo take teže kot jim jo pripisuje pritožba. V tem postopku se ugotavlja, kolikšen je izgubljeni dobiček tožnice, na podlagi podatkov o poslovanju tožnice v preteklih letih in ne, kakšno je bilo poslovanje nove toženčeve družbe L. d.o.o. (s kolikšno maržo je poslovala družba L. d.o.o., je bila stvar odločitve te družbe). Toženec tudi pritožbenega sodišča ni prepričal, da je izvedenec G. za potrebe kazenskega postopka opravljal identično nalogo kot izvedenka Č. v tej zadevi, kot tudi ne, da je dopolnilno mnenje, ki ga je izdelal januarja 2012 in na na katerega se sklicuje toženec (priloga B/96), temeljilo na istih podatkih. Kot je razvidno iz spisovnega gradiva, toženec izvedenki A.Č. ni predložil listin o poslovanju svoje nove družbe, ki bi morda lahko vplivale na oceno o višini škode, ki jo je utrpela tožnica. Mnenje J.M. (priloga B/97) pritožbeno sodišče ocenjuje enako kot prvostopenjsko.

Neutemeljena pa je pritožba tudi glede odločitve, ki se nanaša na izročitev poslovne dokumentacije. Kot je razvidno iz sodbe, gre za poslovno dokumentacijo, ki jo toženec tožnici ni izročil prostovoljno, izročil ji jo je na podlagi izdane začasne odredbe, zato pritožbena trditev, da te dokumentacije nima in jo ne more izročiti, ne more vplivati na odločitev. Začasna odredba namreč velja le do pravnomočnosti sodbe, s sodbo pa je tožnica dobila zakonito podlago, da prejeto poslovno dokumentacijo obdrži. Tudi v tem delu in glede stroškov, ki jih toženec napada pavšalno, je sodba pravilna.

Toženec torej z nobenim od v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ni uspel. V sodbi ugotovljenega dejanskega stanja ni izpodbil, prav tako ni uspel z očitki na račun procesnih kršitev, neutemeljena pa je tudi materialnopravna graja sodbe, saj je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo. Ker niso podane niti kršitve, na katere mora v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo potrdilo in sodbo potrdilo (člen 353 ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo še, da mora toženec povrniti tožnici 1.056,25 EUR njenih stroškov odgovora na pritožbo (sestava odgovora na pritožbo 1375 točk, materialni stroški 27,5 točke in 20 % DDV 280,5 točke, vse po vrednosti točke 0,459 EUR, sodna taksa 283,75 EUR), ker je te stroške ocenilo za pravdno potrebne stroške. Stroškov za pritožbi strankama ni priznalo, saj sta obe s svojima pritožbama propadli (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. in prvi odstavek 155. člena ZPP).