Jedro

KZ-1 pojma "družinska skupnost" ne opredeljuje, zato je potrebno glede opredelitve družinskih članov uporabiti Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) kot blanketni predpis. V 2. členu ZPND je pojem družinskega člana in s tem družinske skupnosti opredeljen zelo široko in zajema velik nabor razmerij, ki so povezana zaradi partnerskega odnosa (zakonska, zunajzakonska skupnost, sklenjena ali nesklenjena partnerska zveza), sorodstvenih vezi (sorodniki v ravni in stranski vrsti) in vezi v svaštvu. Vendar za opredelitev nasilnih ravnanj enega družinskega člana nad drugim kot kaznivo dejanje po 191. členu KZ-1 ne zadostuje zgolj obstoj oseb, ki jih je mogoče označiti kot družinske člane po ZPND, ampak morata biti izpolnjena še dva pogoja. Prvi pogoj je, da je razmerje med njimi trajnejše (trajnejša vez oziroma trajnejši odnos) in drugi, da mora biti posledica izvršitvenih ravnanj, ki so zajeta v storilčevem naklepu, omejevanje pravic družinskega člana v taki skupnosti in spravljanje družinskega člana v podrejen položaj v taki skupnosti. ZPND med družinske člane uvršča tudi osebe, med katerimi obstaja razmerje, ki je glede pravic in dolžnosti ali čustvene povezanosti podobno sorodstvenim in drugim razmerjem iz 2. člena ZPND (vendar v njem niso zajeta). Ta razmerja so izhodišče za opredelitev druge trajnejše življenjske skupnosti in če takšno razmerje traja daljši čas, so izpolnjeni pogoji za trajnejšo življenjsko skupnost iz drugega odstavka 191. člena KZ-1.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 2166/2019 z dne 27. 10. 2020 obdolženega G.P. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni stroški njegovega zagovornika proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka iz pritožbenega razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP, s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja ter mu zanj izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o pravilnosti prvostopenjskega oprostilnega izreka. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je zanesljivo ugotovilo, da za očitke iz obtožbe ni dovolj dokazov, da bi obdolženca z vso potrebno gotovostjo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Tako svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tehtno, razumljivo in prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja državne tožilke, s katerimi si prizadeva za drugačno oceno izvedenih dokazov, ne morejo omajati pravilnosti dejanskih in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju sklicuje na ustrezne razloge sodišča prve stopnje, s katerimi soglaša, glede pritožbenih navedb, v okviru katerih je presojalo pravilnost dejanskih ugotovitev, pa še dodaja:

5. Pritožba se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je med razloge oprostilne sodbe navedlo, da ni moglo z gotovostjo oziroma prepričanostjo zaključiti, da je med obdolžencem in oškodovanko obstajala trajnejša življenjska ali družinska skupnost v smislu 191. člena KZ-1. Navaja, da sta obdolženec in oškodovanka v okviru partnerske zveze v obdobju od februarja 2018 do 24. avgusta 2018 oblikovala ekonomsko, psihološko in čustveno skupnost in ravno ta skupnost oziroma ta odnos je obdolžencu dajal možnost izvrševanja kaznivega dejanja.

6. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da je obstoj družinske skupnosti kot bistveni zakonski znak kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 vprašanje dejanske narave in tako odvisno od vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera. Ne strinja pa se s pritožbo oziroma stališčem pritožbe, da ni ključno v zadevi kako sta njun odnos opredelila obdolženec in oškodovanka, ampak dejanske okoliščine v njunem razmerju, te pa kažejo na to, da gre za osebi, ki sta bili v trajnejšem partnerskem razmerju.

7. Pritožba sprejema argumentacijo pojma „družinska skupnost“ kot bistvenega zakonskega znaka kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ki jo je podalo sodišče prve stopnje v točkah 51- 62 obrazložitve sodbe, ki ima podlago v pravni teoriji (Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1 k 191. členu) in sodni praksi Vrhovega sodišča RS (tako sodbi I Ips 305/2011 z dne 14. 2. 2013 in I Ips 5416/2011 z dne 18. 6. 2013). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da KZ-1 pojma „družinska skupnost“ ne opredeljuje, zato je potrebno glede opredelitve družinskih članov uporabiti Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) kot blanketni predpis. V 2. členu ZPND je pojem družinskega člana in s tem družinske skupnosti opredeljen zelo široko in zajema velik nabor razmerij, ki so povezana zaradi partnerskega odnosa (zakonska, zunajzakonska skupnost, sklenjena ali nesklenjena partnerska zveza), sorodstvenih vezi (sorodniki v ravni in stranski vrsti) in vezi v svaštvu. Vendar za opredelitev nasilnih ravnanj enega družinskega člana nad drugim kot kaznivo dejanje po 191. členu KZ-1 ne zadostuje zgolj obstoj oseb, ki jih je mogoče označiti kot družinske člane po ZPND, ampak morata biti izpolnjena še dva pogoja. Prvi pogoj je, da je razmerje med njimi trajnejše (trajnejša vez oziroma trajnejši odnos) in drugi, da mora biti posledica izvršitvenih ravnanj, ki so zajeta v storilčevem naklepu, omejevanje pravic družinskega člana v taki skupnosti in spravljanje družinskega člana v podrejen položaj v taki skupnosti. ZPND med družinske člane uvršča tudi osebe, med katerimi obstaja razmerje, ki je glede pravic in dolžnosti ali čustvene povezanosti podobno sorodstvenim in drugim razmerjem iz 2. člena ZPND (vendar v njem niso zajeta). Ta razmerja so izhodišče za opredelitev druge trajnejše življenjske skupnosti in če takšno razmerje traja daljši čas, so izpolnjeni pogoji za trajnejšo življenjsko skupnost iz drugega odstavka 191. člena KZ-1. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niti obdolženec niti oškodovanka svoje zveze nista dojemala kot družinsko skupnost (kot člana družine), posebej pa ne kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost v skladu s 191. členom KZ-1. Oškodovanka je svojo zvezo z obdolženim opisala kot fant in punca, obdolženi enako, kot zvezo, ki je bila šele v nastajanju in opisoval, kot da sta se šele spoznavala. Da nista živela skupaj, sta potrdila tudi obtoženčev oče in brat, ki sta izpovedala, da je imel obdolženec vseskozi svojo sobo doma, kjer je tudi večino časa prespal, si doma pral oblačila in se prehranjeval (točka 50, 63 obrazložitve). Pritožba teh ugotovitev ne izpodbija.

9. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, povzemajoč zagovor obdolženca (oškodovanki je pomagal pri iskanju novega stanovanja, jo povabil k sebi domov, nudil prenočišče, pomagal pri nakupu oblek, ko jo je prijateljica zaklenila iz stanovanja in ni imela denarja, ostal nekaj dni pri njej na stanovanju, skupaj sta odšla na koncert v Ljubljano, na morje, na lov na Slovaško, čez vikend v Mojstrano, konec avgusta ji kupil oblačila za jesen, ji dal denar za frizerja, in še, da je imel oškodovanko rad in ostal z njo kljub temu, da si je dopisovala z drugim in ga prevarala, bil ji je pripravljen čistiti stanovanje) in izpovedbo oškodovanke (obdolženec se je „kar preselil“ k njej v novo stanovanje, čeprav se o tem nista posebej pogovarjala, takrat ni imela nobenih pomislekov, ker ji je pomagal, občasno je obdolžencu pomagala v družinskem lokalu), in do katerih se naj ne bi opredelilo sodišče prve stopnje, ne dajejo podlage za pritožbeno oceno, da je bilo razmerje med obdolžencem in oškodovanko trajnejše v čustveni prepletenosti, ekonomski preskrbi in skupnem preživljanju prostega časa. Pritožbena ocena, da sobivanje v stanovanju, ne glede na to kako pogosto je obdolženi prespal pri oškodovanki, izkazuje njuno čustveno in intimno povezanost, ki vnaprej časovno ni bila omejena, je zmotna. Oškodovanka je povedala, da z obdolžencem nista načrtovala skupne selitve v najemniško stanovanje (vse se je zgodilo „ful hitro“, morala se je izseliti iz prijateljičinega stanovanja, mesec ali dva za tem, ko sta se spoznala in postala fant in punca, se je „kar zgodilo“, da je prišel živet k njej; list. št. 144, 145 spisa), niti skupnega življenja (v začetku ni imela pomislekov, ker ji je pomagal, ko pa jo je začel omejevati, je dobila odpor do njega, ni se ga hotela niti dotikati, počutila se je grozno, ko sta skupaj šla v trgovino in jo je na silo držal za roko, želela je, da odide, ni mu mogla dopovedati, da ne more biti z njim, ni ga hotela imeti v svoji bližini, hotela je imeti pred njim mir in prostor samo zase, dvakrat sta prekinila razmerje; list. št. 146, 147, 148 spisa). To pa zaključkov o trajni čustveni prepletenosti v njunem odnosu ne potrjuje. Na odsotnost trajnejšega odnosa kaže tudi odsotnosti skupnih ciljev in dejavnosti (ne zgolj preživljanja prostega časa, ki ga izpostavlja pritožba), zato njuno razmerje ni moglo prerasti v družinsko skupnost. Sodišče druge stopnje soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da konkretne okoliščine primera, te pa so, da oškodovanka in obdolženec svoje zveze nista dojemala kot družinsko skupnost, bila sta zgolj fant in punca, v postopku spoznavanja in da njuna zveza ni trajala dlje časa, saj sta se spoznala v januarju, v februarju pa se preselila v najemniško stanovanje, kjer je obdolženec občasno prespal, v avgustu pa zgolj zaradi pritiskov njenega najemodajalca poravnal nekaj obrokov najemnine, ne dokazujejo obstoja trajnejše življenjske skupnosti.

10. Pritožbena graja odločitve sodišča prve stopnje glede nedokazanosti obstoja trajnejše življenjske ali družinske skupnosti v smislu 191. člena KZ-1 med obdolžencem in oškodovanko se tako pokaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je obdolženca iz tega razloga utemeljeno oprostilo obtožbe. Glede na sprejeto odločitev je presoja pritožbenih navedb, ki se dotikajo ocene verodostojnosti izpovedbe oškodovanke glede poteka dogodkov, odveč in ne terja odgovora sodišča druge stopnje.

11. Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

12. Sodna taksa glede na vsebino odločbe sodišča druge stopnje ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).