Jedro

Če je očetovstvo po spoznanjih bioloških ved dokazano - kar izhaja iz povzetih odločilnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, je materialno pravo pravilno uporabljeno, če je uveljavljeno očetovstvo ugotovljeno s sodbo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec oče mld. tožnika. Zato mu je naložilo plačevanje preživnine v znesku 18.000,00 SIT mesečno od 15.12.1992 dalje. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi smiselno zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji vztraja pri trditvi, da ni imel spolnih odnosov s tožnico v času zanositve. Trdi, da z njo sploh ni nikoli spolno občeval. Ob tem navaja, da tega ne more dokazati, ker ljudje o takšnih stikih nimajo prič. Sodiščema očita, da nista odredila dokaza analize krvi F.U., ki živi skupaj s tožnico. Ta je v to namreč privolil. Sodiščema očita še, da sta zavrnili antropološko preiskavo. Prav v tem primeru, ko lahko pride do "kolizije očetovstva" dveh bratrancev, bi sodišče moralo dopustiti takšen dokaz. Čakanje na možnost antropološke preiskave v konkretnem primeru ne bi ogrozilo preživljanja mld. tožnika, ker je o preživnini odločeno z začasno odredbo. V reviziji revident nadalje ponovno opisuje motive tožnice za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva proti njemu.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi, da je imela zakonita zastopnica mld. tožnika v času zanositve spolne odnose le s tožencem. Te za revidenta še vedno sporne okoliščine v revizijskem postopku ni moč preizkušati, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Tako ni moč presojati ponovnih toženčevih navedb, češ da z materjo mld. tožnika sploh nikoli ni imel spolnih odnosov. Uvodoma zapisana dejanska ugotovitev je podkrepljena z opredelitvijo relativne verjetnosti spornega toženčevega očetovstva na podlagi krvne analize in izsledkov tipizacije HLA. Ta je izračunana v odstotku 99,77 %, kar, upoštevaje pravila znanosti, pomeni, da je toženčevo očetovstvo praktično dokazano. Če pa je očetovstvo po spoznanjih bioloških ved dokazano - kar izhaja iz pravkar povzetih odločilnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, je materialno pravo pravilno uporabljeno, če je uveljavljano očetovstvo ugotovljeno s sodbo.

Že zato revidentovo vztrajanje pri izvedbi dokaza analize krvi F.U., v kar naj bi ta privolil, ne more biti uspešno. Glede izvedbe dokaza z antropološko preiskavo pa je revidentu potrebno pojasniti, da je ta dokazni predlog zaenkrat preuranjen, saj je bil mld. tožnik rojen 30.5.1992. Zato tudi sklepanje o potrebnosti tega dokaza zaenkrat ne pride v poštev.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).