Jedro

O sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo le takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti, ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oz. ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka ali sodniške dolžnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 200.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2017 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške (I. točka izreka), hkrati pa odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 3.945,11 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe je sklenilo, da se postopek ustavi za znesek 450.000,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pravočasno po svojemu pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da se zahtevku po temelju ugodi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje, prav tako priglaša pritožbene stroške. Primarno izpostavlja, da so mu zaradi napačne obrazložitve izpodbijane sodbe v točkah 19 in 26-29, kršene pravice iz šestega člena Evropske Konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS), v nadaljevanju pa navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, ko ni izvedlo dokaza s poizvedbo pri PU Maribor glede postopka v zvezi z dejanjem z dne 7. 6. 2016, v posledici česar je sprejelo napačen zaključek, da zapisnik zaslišanja anonimne priče z dne 6. 2. 2009 in uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dne 4. 7. 2007 nista prišla v roke nepooblaščenih oseb zaradi protipravnega ravnanja tožilstva in sodišča. Sodišče bi moralo ugotoviti ali je PU sploh obvestila policijsko Enoto za izvajanje zaščitnih ukrepov, katere naloga je predlaganja ukrepov po programu zaščite. Namreč iz določb drugega odstavka 12. člena Zakona o zaščiti prič (v nadaljevanju ZZPrič) izhaja, da je izvedba zaščite uradna dolžnost tožene stranke. Glede na to, da je sodišče prve stopnje sàmo ugotovilo, da je prišlo do razkritja identitete tožnika, na kar odkazuje predvsem dogodek z dne 7. 6. 2016, sta povsem neprepričljiva argumenta, da identiteta tožnika ni mogla biti razkrita z izjavo državnega tožilca S. P. v letu 2008, saj v njej ni bilo navedeno ime ne drug osebni podatek tožnika ter da je od izjave v letu 2008 do ključnega dogodka v letu 2016 preteklo celih 8 let in bi v tem primeru zainteresirane osebe hitreje reagirale. Namreč tožniku se tudi po nespornem razkritju in vseh čudnih dogodkih v letih 2015 in 2016 ni zgodilo nič hujšega, kar pa je povsem razumljivo, saj kazenski postopek zaradi umorov v T. že 10 let stoji in bo stal dokler bo K. v zaporu v I.. Ob nadaljevanju sojenja pa bo seveda večja nevarnost, da se bodo uresničile tožniku dane grožnje. Prav tako je njegova identiteta bila razvidna iz vsebine članka objavljenega v Slovenskih novicah v letu 2015, kjer sta zagovornika obtoženega K. izjavila, da ni pogojev za pridobitev statusa zaščitene priče in da gre za osebo, ki je zaradi orožja že prestajala kazen zapora. Sodišče prve stopnje bi moralo zagovornika zaslišati kot priči in ju vprašati od kje to vesta, upoštevajoč, da je ta podatek bil razviden le iz zapisnika o zaslišanju na podlagi četrtega odstavka 240.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki bi moral biti izločen iz spisa in se hraniti kot uradna tajnost. Sodišče v Celju je odgovorno, da sta se zagovornika lahko seznanila z zaslišanjem anonimne priče, prav tako jima ni odredilo, da navedeno ohranita kot tajnost po 3. točki prvega odstavka 240.a člena ZKP. V nasprotju s temeljnimi načeli ZZPrič pa je sodišče ravnalo tudi, ko je tožnikovo pismo z dne 23. 3. 2009 odložilo na redno listovno številko kazenskega spisa, v posledici česar so bili podatki tožnika na voljo vsem strankam kazenskega postopka. Iz vsebine pisma izhaja, da je tožnik prosil za premestitev v drug zapor zaradi pomanjkanja ugodnosti, ki so mu sicer pripadale in da ni več pod posebnim nadzorom varovane priče, še zdaleč pa se ni odpovedal statusu zaščitene priče. Razvidno je tudi, da je zaprosil za nadaljnjo tajnost in pri tem izrazil strah pred V.. Da se ni odpovedal statusu zaščitene osebe, pa izhaja tudi iz zahteve po zaščiti s strani policije ob dogodkih, ki jih je navedel. Prav tako ne drži, da si je sam s svojimi ravnanji povzročil razkritje identitete. Protipravno ravnanje Okrožnega sodišča in državnega tožilstva v Celju se kaže predvsem v njunih opustitvah in ravnanju, ki so pripeljala do razkritja anonimnosti tožnika. Z njunim malomarnim ravnanjem je tako prišlo do razkritja identitete zaščitene priče v smislu 287. člena Kazenskega zakonika na drug način, zato je tudi nesmiselno očitanju tožniku, da bi moral sam predlagati dopolnitev zaščitnih ukrepov. Kljub moledovanju za zagotovitev minimalnih ukrepov za njegovo varnost, tudi v okviru te pravde, pa državni tožilec ni povzel nobenih ukrepov za njegovo zaščito.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe in ne priglaša stroškov.

4. Tožnik je dne 4. 6. 2019 na sodišče vložil vlogo, v kateri odgovarja na toženkine navedbe iz odgovora na pritožbo. Le-te sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj ZPP odgovora na odgovor na pritožbo ne predvideva.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), tudi ne tistih, na katere se sklicuje tožnik, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju ugotovilo za ta postopek vsa pravno odločila dejstva, posledično pa sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, sodišče druge stopnje jim v celoti sledi, v nadaljevanju pa odgovarja zgolj na pritožbena navajanja.

7. Glede pritožbenih zatrjevanj, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo kršilo tožnikove pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP1 in 22. člena Ustave RS2, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da bi za kršitev pravic iz 6. člena EKČP šlo le, če bi tožniku bilo onemogočeno, da o njegovi pravici odloča sodišče, v okviru postopka pa, če bi mu bila kršena pravica do izjave ali pa pravica do enakega varstva, katera zagotavlja predvsem enake možnosti v razmerju do nasprotne stranke, v konkretnem postopku do tožene stranke. Da bi tekom postopka na prvi stopnji do takšnih kršitev prišlo tožnik ne trdi niti jih z ničemer ne konkretizira, prav tako jih sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo. Zgolj njegovo nestrinjanje z obrazložitvijo izpodbijane sodbe v točkah 19 in 26-29, pa ni zadosten razlog za obstoj navedenih kršitev.3

8. Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da so vsa pritožbena navajanja, ki se nanašajo na protipravna ravnanja in opustitve Okrožnega državnega tožilstva in Okrožnega sodišča v Celju v zvezi z neupoštevanjem statusa tožnika kot zaščitene priče po ZZPrič, nerelevantna. Iz predložene dokumentacije namreč izhaja, da je v kazensko preiskovalni zadevi Okrožnega sodišča v Celju (opr. št. IK 60369/2010), Okrožno državno tožilstvo na pobudo PU Celje, podalo Okrožnemu sodišču v Celju predlog za izvršitev preiskovalnih dejanj z zaslišanjem priče s prikritjem identitete po 240.a členu ZKP. Okrožno sodišče v Celju je temu sledilo in dne 4. 11. 2008 izdalo sklep opr. št. I Kpd 1207/2007, s katerim je za zaščito priče, tj. tožnika, odredilo zaščitne ukrepe v skladu s četrtim odstavkom 240.a člena ZKP.4 Tožniku je tako bila za potrebe kazenskega postopka prikrita identiteta s podelitvijo psevdonima, medtem ko mu status zaščitene priče skladno z ZZPrič nikoli ni bil podeljen, niti ni potekal postopek za pridobitev tega statusa.5 V posledici tega so za ta postopek nerelevantna tudi pritožbena navajanja, da bi sodišče prve stopnje moralo raziskati ali je PU Maribor sploh obvestila Enoto za izvajanje zaščitnih ukrepov katere naloga je predlaganje ukrepov po programu zaščite in da je izvedba zaščite dolžnost tožene stranke. Čemù postopek za vključitev v program zaščitene priče po ZZPrič za tožnika ni bil uveden pa ni v pristojnosti (pritožbenega) sodišča. 9. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje povsem prezrlo predlagan dokaz s poizvedbo pri PU Maribor glede postopka v zvezi z dejanjem z dne 7. 6. 2016. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v točki 26 izhaja, da je sodišče prve stopnje škodno dejanje z dne 7. 6. 2016 štelo za nesporno izkazano6 pri čemer je ugotovilo, da ne obstaja povezava med izjavo državnega tožilca podano v letu 20087 in škodnim dogodkom v letu 2016,8 saj navedena izjava ni razkrila identitete tožnika prav tako je med tema dogodkoma preteklo celih 8 let. Sodišče druge stopnje se s tem strinja, saj iz izjave državnega tožilca S. P., ki jo je podal v okviru intervjuja v letu 2008, ni mogoče (nedvoumno) prepoznati identitete priče, tj. da gre za tožnika, tega ni mogoče ugotoviti niti iz dela izjave, da gre za nekoga, ki je iz tujine. Namreč v času podaje sporne izjave je tožnik po lastnih navedbah služil zaporno kazen na D., tj. v Sloveniji.9 Prav tako drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med podano izjavo v letu 2008 in škodnim dogodkom v letu 2016 prevelika časovna distanca, zato izjava državnega tožilca nedvomno ni mogla biti vzrok za razkritje identitete tožnika.10 Sama podaja izjave državnega tožilca pa je skladna tudi z zahtevo po transparentnem delovanju oblasti kot enem izmed temeljnih demokratičnih načel.11 Glede na izpovedbo tožnika, da se je tudi sam pozanimal na PU Maribor ter dobil informacijo, da v zvezi z dogodkom z dne 7. 6. 2016 ni bilo nič odkritega, pa je nedvomno odpadla potreba po izvedbi dokaza na PU Maribor še s s strani sodišča. Pritožbena graja, da je zaradi neizvedbe tega dokaza prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka pa je prepozna, saj tožnik te kršitve ni uveljavljal pred sodiščem prve stopnje, takoj ko je to bilo mogoče (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da tudi iz vsebine članka objavljenega v Slovenskih novicah leta 2015 (A2),12 ni mogoče razkriti identitete tožnika. Res je, da je iz navedene izjave zagovornikov obtoženega K. razbrati, kot da bi vedela za identiteto anonimne priče, vendar tega ni mogoče ugotoviti z gotovostjo. Namreč članke objavljene v raznih časopisih oz. revijah ni mogoče šteti za verodostojne v takšnem smislu, da bi v konkretnem primeru lahko sodišče na podlagi članka iz leta 2015 ugotovilo povezavo oz. vzročno zvezo med njegovo vsebino in s strani tožnika zatrjevanimi škodnimi dogodki zaradi katerih ga je strah za lastno varnost. Gre torej zgolj za domneve tožnika, ki pa niso bile z ničemer konkretizirane, še manj pa dokazane. Ker pa so tudi v pritožbenem postopku zgolj pavšalno zatrjevane, jih ni moč preizkusiti. Sodišče druge stopnje še dodaja, da izjave, ki jih za javnost dajejo zagovorniki obtoženih po večini diskreditirajo tako stvarne kot osebne dokaze, za katere je verjetno, da bodo v škodo obdolžencem. Dejstvo je, da sta zagovornika do spornih podatkov, ki so razkrivali identiteto tožnika lahko prišla na različne načine oz. s strani več različnih oseb.

11. Kot neutemeljena se izkaže pritožbena navedba, da bi Okrožno sodišče v Celju zagovornikoma moralo odrediti, da identiteto tožnika ohranita kot tajnost po 3. točki prvega odstavka 240.a člena ZKP. V kolikor je tožnik menil, da že odrejeni ukrepi za njegovo zaščito po sklepu opr. št. I Kpd 1207/2007 z dne 4. 11. 2008 ne bodo zadoščali za ohranitev njegove anonimnosti, bi imel možnost podati državnemu tožilstvu predlog, da sodišču predlaga dodatne ukrepe po 240.a členu ZKP, tj. tudi ukrep po 3. točki prvega odstavka 240.a člena ZKP13 ali navedeno grajati v okviru pritožbe, ki jo je podal dne 18. 11. 2007 zoper sklep z dne 4. 11. 2008. Da bi to storil, pritožbeno ni bilo zatrjevano. S tem v zvezi sodišče druge stopnje še izpostavlja, da tožnik od leta 2008, ko naj bi po njegovi oceni bila njegova identiteta razkrita zaradi izjave državnega tožilca, pa vse do konca leta 2018, ko je preko pooblaščenca na državno tožilstvo v Celju podal predlog za vključitev v program zaščite prič, ni povzel nobenega ravnanja za zagotovitev svoje varnosti.

12. Prav tako ne vzdrži pritožbena graja, da se tožnikovo pismo z dne 23. 3. 2009 (A10) ne bi smelo nahajati na redni listovni številki kazenskega spisa, saj je to v nasprotju z ZZPrič. Namreč kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo v točki 8 te odločbe, tožnik statusa zaščitene priče skladno s ZZPrič ni imel, prav tako pa iz same vsebine pisma izhaja zgolj to, kar je smiselno povzelo že sodišče prve stopnje. V njem tožnik piše da iz zadeve kjer je sodeloval in povzel velike žrtve očitno ne bo nič, za kar mu je žal zaradi njegove dobrega spomina na Š. P., iz pisma nadalje izhaja njegova prošnja, da se zavodu javi, da ni več pod posebnim nadzorom „varovane priče“ da bi njegovo zaporniško življenje spet normalno steklo na način kot ga je imel v zaporu na D., prosi tudi za premestitev v drug zapor, kjer bi se lahko več gibal upoštevajoč njegovo zdravstveno stanje kot diabetika. Pod osebnim podpisom tožnika je razviden dodatek v katerem tožnik naslovniku sporoča, da bo iz njegove strani zadeva ostala tajna kot doslej ter da ga muči misel, da naj bi V. živel nekje tam gori kjer je doma.

13. Iz bistvenega dela povzete vsebine pisma tako izhaja, da tožnik zaradi pomanjkanja določenih ugodnosti, ne želi več posebnega nadzora varovane priče, kar pomeni, da v tožnikovem interesu ni bilo, da bi se odrejeni ukrepi za zaščito priče po 240.a členu ZKP izvajali še naprej. To pa je potrjeno tudi s tožnikovo lastno predpostavko, da iz zadeve ne bo nič. Tega ne spremeni niti zapis „zaupno“ naveden na kuverti navedene pošiljke niti povsem pavšalna izpovedba tožnika, da pisma iz strahu pred „vzgojnim“ ni mogel drugače napisati.

14. Kot neutemeljena se tako izkaže pritožbena trditev, da je z malomarnim ravnanjem Okrožnega državnega tožilstva in Okrožnega sodišča v Celju prišlo do razkritja identitete zaščitene priče, v posledici česar bi tožnik bil upravičen do odškodnine. Ustava RS v 26. členu14 zagotavlja pravico do povračila škode v primeru sodnikovega protipravnega ravnanja,15 vendar ima protipravnost sodnikovega ravnanja drugačno vsebino kot v primeru splošnega civilnega delikta. Protipravnost ravnanja je pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa, pri čemer o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo le takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti, ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oz. ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka ali sodniške dolžnosti. Odgovornost države je lahko podana le v primeru hudih kršitev sodišča, ne pa morebiti za vsako napako, ki je nastala v procesu odločanja.16 Da bi z zatrjevanimi ravnanji in opustitvami sodišča in tožilstva prišlo do zgoraj navedenih kršitev, tožnik ni uspel dokazati.

15. Za obstoj odškodninske odgovornosti države, ki se presoja na podlagi krivdne odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika) morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, tj. škoda, nedopustno oz. protipravno ravnanje, vzročna zveza med njima in krivda povzročitelja, pri čemer je ugotoviti, da v obravnavanem primeru manjka element protipravnosti. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, se izkaže za pravilno in zakonito.

16. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Sodišče druge stopnje je o stroških pritožbenega postopka odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške.

1 Iz prvega odstavka 6. člena EKČP izhaja, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti. 2 Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 3 Prim. tudi Sodbo II Ips 448/2010 z dne 30. 1. 2014, tč. 6/II. 4 Sodišče je odredilo: 1. izbris vseh podatkov iz 3. odstavka 240. člena ZKP iz kazenskega spisa, 2. označitev podatkov iz prejšnje točke za uradno tajnost, 3. določitev psevdonima priči, ki se glasi „M.“, 4. zaslišanje priče s pomočjo tehničnih sredstev – prenos zvoka iz posebnega prostora. 5 Skladno s prvim odstavkom 12. člena ZZPrič, generalni državni tožilec poda komisiji predlog za vključitev ogrožene priče v program zaščite na pobudo pristojnega državnega tožilca. 6 Nesporna so tista dejstva, ki jih obe stranki priznavata – teh tudi ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). 7 Izjava državnega tožilca S. P. se nanaša na obstoj nove priče iz tujine. 8 V tožnikov avtomobil je bila s strani neznane osebe vržena kopija izrezanega dela izpovedbe podane pri preiskovalni sodnici in kopija izrezanega dela uradnega zaznamka o zbranih obvestilih. 9 Ne gre zanemariti dejstva, da iz predložene dokumentacije v tem spisu in izpovedbe tožnika izhaja, da je tudi osumljenec M. V. imel tuje državljanstvo oz. je bil iz tujine. 10 Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni možno izključiti niti lastnega vpliva tožnika na razkritje njegove identitete. Zaslišan kot stranka je namreč izpovedal, da je o zadevi, tj. v zvezi s štirikratnimi umori v T., hodil naokoli ljudi spraševati (l. št. 69 spisa). 11 Glede smiselnosti obveščanja javnosti o konkretnih kazenskih zadevah gl. Sodbo II Ips 111/2009 z dne 10. 9. 2012, tč. 37. 12 »Njegova zagovornika T. B. in B. T. sta anonimneža že uvodoma diskreditirala. Ni pogojev, da bi sploh pridobil status zaščitene priče. Obstajati mora dejanska nevarnost zanj in njegovo družino, česar tu ni. Niti nobenih relevantnih podatkov bi ne dal sodišču, poleg tega gre za osebo, ki je zaradi orožja že prestajala kazen.« 13 Odredba obdolžencu, zagovorniku, oškodovancu, ali njihovim zakonitim zastopnikom in pooblaščencem, da morajo ohraniti v tajnosti posamezna dejstva ali podatke. 14 Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil. 15 Oziroma protipravnega ravnanja državnega tožilca kot organa države, pri čemer se pri obeh presoja ali je bilo ravnanje v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške (tožilske) službe. 16 Prim. VSRS Sodba II Ips 49/2017 z dne 6. 9. 2018, predvsem tč. 11-13, Sodba II Ips 448/2010 z dne 30. 1. 2014, VSM sklep I Cp 162/2017 z dne 14. 3. 2017 ter VSM I Cp 110472017 z dne 3. 1. 2018. Glej tudi Jan Zobec v Odškodninska odgovornost države, GV založba, Ljubljana 2017, str. 115 in nasl.