Jedro

Tožnik bi moral zatrjevati in dokazati, da bi v primeru, če do nesreče ne bi prišlo, z obstoječo izobrazbo redno napredoval na višje ocenjeno delovno mesto. Pri tem bi moral izkazati potrebe delodajalca po takšnem kadru in da bi bil izmed vseh delavcev napredovanja deležen ravno oz. tudi on, tako da bi sodišče lahko z dovolj visoko stopnjo verjetnosti zaključilo, da bi do tega po rednem teku stvari prišlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo 18.434,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mesečno rento v višini 365,02 EUR. Zahtevala je tudi preračun izgube dohodka od dolgovanih neto zneskov v bruto zneske, od izplačanega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter obvezne prispevke. Sodišče je tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke v višini 2.078,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik, pri čemer se sklicuje na vse izpodbojne razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je sodišče odločilo protispisno in v nasprotju s trditveno in dokazno podlago, ko je zaključilo, da tožnik ni dokazal nezmožnosti rednega napredovanja zaradi posledic prometne nezgode. Predstavil je realne možnosti napredovanja na bolje plačano delovno mesto samostojnega dispečerja, samostojnega špediterja ali samostojnega referenta transporta. Pri delodajalcu so obstajale potrebe po napredovanju in izobraževanju zaposlenih, pri logistiki tudi ni bilo odpuščanja. Tožnik je bil dober delavec, zato bi bil deležen dodatnega izobraževanja preko podjetja, tudi če šole ne bi končal. Višjega količnika v okviru delovnih izkušenj in izobraževanja bi bil deležen že samo s potekom časa. Navaja tudi dokazna sredstva, ki jih je predložil sodišču v namen dokazovanja teh trditev. Sodišče je glede presoje izjav prič ostalo protispisno, saj o njih nima razlogov in se sklicuje zgolj na dokument in izjavo R. z Inštituta RS za rehabilitacijo o nemotivaciji in pomanjkanju energije za šolanje. Tako izločevanje enega dokaza iz celote je neprimerno, saj je bil tožnik takrat (sredi leta 2003) po težki poškodbi osebnostno deprimiran, stanje ni bilo dokončno. S tem je sodišče kršilo 14. in 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako ni upoštevalo Poslovnika koncerna, iz katerega izhaja, da je izobraževanje in usposabljanje zaposlenih del strategije tožnikovega delodajalca, v podporo svojih navedb pa se je skliceval še na Pravilnik o izobraževanju. Potrdilo delodajalca, ki ga je predložil, neposredno potrjuje njegovo nezmožnost napredovanja na delovnem področju, nezmožnost pridobitve dodatne izobrazbe in višje plače. Nemožnost rednega napredovanja je dokazal tudi s pomočjo izvedenke. Sodišče ni obravnavalo ničesar od navedenega, pomen izvedenkinih ugotovitev pa je razvrednotilo, kar pomeni kršitev 8., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker tožnik dejansko ni imel možnosti obravnave pred sodiščem. Posledica je zmotno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilna sodba. Napačno je tudi stališče sodišča, da tožnik ne bi opravil šolanja zaradi premajhne resnosti in nemotiviranosti. To je v nasprotju z izvedeniškim mnenjem in splošno znanim dejstvom, da se danes mladi ob delu dosledno dodatno šolajo in težijo k osebnostnemu, delovnemu in socialnemu napredovanju. Po ugotovitvah izvedenke je bil tožnik pred nezgodo nedvomno sposoben za študij na univerzi, po nesreči pa ne več. Pojasnil je razloge za začasno prekinitev študija pred nezgodo in motiviranost za šolanje dokazal s pomočjo prič. Dokazal je tudi, da če bi se šolal in končal začeti študij, bi lahko kandidiral za višje vrednotena delovna mesta, za katera se zahteva VI. ali VII. stopnja izobrazbe, saj bi imel VII. stopnjo izobrazbe in bi jih lahko zasedel že v času študija. Predlagal je poizvedbe pri delodajalcu in postavitev izvedenca ekonomske stroke, saj nima potrebnih znanj, da bi sam izračunal prikrajšanje, ta predlog pa je skladen s sodno prakso delovnega in socialnega sodišča. Opredelil je tudi vse sestavine plače in razvrstitev in vrednotenje delovnih mest ter zanje predložil obračune. Toženka izračunom ni ugovarjala do zadnje vloge, zato je tožnik ugovarjal prekluzijo, podrejeno pa vztrajal pri izvedbi predlaganih dokazov. Sodišče nepravilno očita pomanjkljivosti pri dokazovanju škode. Z navedenim je kršilo je določbe 4., 5., 7., 8., 285. in 286. člena ZPP. S tem je podan pritožbeni razlog po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj so te napake vplivale na zakonitost in pravilnost izdane sodbe. Iz navedenih razlogov predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka s poizvedbami pri delodajalcu in postavitvijo izvedenca ekonomske stroke zaradi izračuna višine škode.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je tožnik v prometni nesreči dne 28. 2. 2002 utrpel hujše telesne poškodbe in da mu je bila na tej podlagi že izplačana odškodnina za nepremoženjsko škodo. Na dan poškodbe je bil zaposlen na delovnem mestu špediterja pri I. d.d. s pridobljeno V. stopnjo izobrazbe. Z odločbo ZPIZ z dne 27. 8. 2004 je bil delno invalidsko upokojen, hkrati mu je bila z 8. 7. 2004 priznana pravica do delne invalidske pokojnine (v višini 50%). Tožnik je s tožbo uveljavljal izgubo dohodka zaradi posledic prometne nesreče, saj bi v nasprotnem primeru končal šolanje in na podlagi pridobljene izobrazbe napredoval na bolje plačano delovno mesto; do rednega napredovanja pa bi prišlo, tudi če višje izobrazbe ne bi imel. 2. odstavek 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da je poškodovani upravičen do denarne rente, če zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane. V obravnavanem primeru tožnik zatrjuje obstoj škode na podlagi zadnjega – da so njegove možnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje uničene. Dokazno breme je na njegovi strani in čeprav gre za vprašanje obstoja bodoče škode, ostaja dokazni standard, ki mu mora zadostiti, enak, torej prepričanje sodišča o njenem obstoju. Sodišče prve stopnje je najprej ugotavljalo, ali je podana vzročna zveza med posledicami prometne nesreče in tožnikovim nedokončanjem študija. Pri tem je sledilo mnenju izvedenke psihiatrinje, da je bil tožnik pred prometno nesrečo sposoben za študij, po njej pa zaradi posledic poškodb ne več. Ne glede na to pa je zaključilo, da z njim ni prekinil zaradi posledic prometne nesreče, ampak že pred njo ni imel potrebne motivacije. Pritožbeno sodišče se pridružuje dokazni oceni in obrazložitvi sodišča prve stopnje. Ugovor tožnika, da je vsebina obrazložitve protispisna in da se sodišče sploh ni opredelilo do izjav prič, izjavo J. R. iz Inštituta RS za rehabilitacijo pa je nepravilno izločilo iz mase dokazov, ni utemeljen. Ne glede na to, kakšne so bile začetne ambicije tožnika na tem področju, je dejstvo, da je prekinil študij že pred prometno nesrečo. Nesporno je namreč, da se je tožnik vpisal na Ekonomsko-poslovno fakulteto v Mariboru v študijskem letu 2000/2001, opravil je le en izpit (17. 2. 2001), neuspešno pa pristopil še k trem, zadnji od teh je bil 30. 5. 2001, od izpitnega roka 2. 7. 2001 se je odjavil, v naslednje študijsko leto pa se niti ni vpisal, čeprav bi se lahko. Iz tega poteka je razvidno, da mu je padla motivacija za študij. Obrazložil je, da je do tega prišlo zaradi preurejanja stanovanja (med 2001 in 2003) in pomanjkanja sredstev za študij, šolanje pa je imel namen nadaljevati. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da bi izpite lahko opravljal kljub pomanjkanju finančnih sredstev in da je njegova sestra ob enakih okoliščinah (gradnja hiše in zaposlitev) bolj uspešno študirala. Zato je pravilen zaključek, da ne glede na to, kakšne so tožnikove sposobnosti po nesreči, vzrok za prekinitev študija ni v njej. Iz navedenega pa je razvidno tudi, da se je sodišče prve stopnje pri presoji tega vprašanja opredelilo do vseh relevantnih dokazov. Očitek tožnika, da je zagrešilo kršitev 8., 14. ali 15. točke 339. člena ZPP ali relativno bistveno kršitev določb 7. in 8. člena ZPP, je zato neutemeljen. Enako velja za presojo vprašanja, ali bi bil tožnik deležen izobraževanja s strani oziroma s podporo delodajalca. Iz izvedenih dokazov izhaja, da bi sicer do tega lahko prišlo, vendar je to negotovo. Tožniku torej ni uspelo dokazati z dovolj visoko stopnjo verjetnosti, da bi v primeru, če do nesreče ne bi prišlo, dokončal študij, ali da bi se dodatno izobrazil s pomočjo delodajalca. Kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, pa bi moral dokazati še, da bi ga v tem primeru delodajalec zaposlil na drugem delovnem mestu, ustrezajočem njegovi novi stopnji izobrazbe ter z višjo plačo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo njegov zahtevek, kolikor se je nanašal na razliko od njegove plače do plače, ki bi jo dobival na delovnem mestu, za katerega se zahteva višja stopnja izobrazbe.

Nadalje tožnik zatrjuje, da bi z obstoječo izobrazbo redno napredoval do delovnega mesta samostojnega dispečerja ali samostojnega špediterja, kar bi prav tako pomenilo višjo plačo, in sicer bi prišel s količnika 1,6 na 1,9. Tudi tukaj pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage. V pritožbi navaja, da je izpostavil realne možnosti napredovanja na ti dve mesti, pri tem se sklicuje na izvedene dokaze. Posebej je izpostavil točko VII svoje pripravljalne vloge, v kateri res navaja, da bi s sedanjo izobrazbo lahko napredoval do samostojnega dispečerja ali samostojnega špediterja, vendar izključno v kontekstu možnosti, ki bi jih imel ob nadaljnjem izobraževanju, saj v nadaljevanju pravi, da bi v primeru nadaljevanja študija zagotovo napredoval na mesta nivoja strokovni sodelavec, organizator transporta, realno pa bi bilo tudi napredovanje na mesto samostojnega organizatorja transporta, komercialista ali prodajalca. Za vsa navedena delovna mesta se zahteva višja stopnja izobrazbe, glede česar pa je bil zahtevek, kot je navedeno zgoraj, zavrnjen. Tožnik bi moral zatrjevati in dokazati, da bi v primeru, če do nesreče ne bi prišlo, z obstoječo izobrazbo redno napredoval na višje ocenjeno delovno mesto. Pri tem bi moral izkazati potrebe delodajalca po takšnem kadru in da bi bil izmed vseh delavcev napredovanja deležen ravno oziroma tudi on, tako da bi sodišče lahko z dovolj visoko stopnjo verjetnosti zaključilo, da bi do tega po rednem teku stvari prišlo. Samo zatrjevanje prič, da je bil dober delavec, ne zadostuje, če iz ostalih dokazov ne izhaja, da v družbi napreduje vsak dober delavec. Ravno iz dopisa delodajalca z dne 10. 11. 2006 je jasno razvidno, da je nemogoče predvideti tek dogodkov, če do nesreče ne bi prišlo, da bi lahko imel možnost pridobiti dodatno izobrazbo in višjo plačo, vendar so vse te hipoteze nepreverljive. Tožnik glede tega potrdila v pritožbi navaja tudi, da je z njim in s pomočjo izvedenke dokazal, da mu je redno napredovanje zaradi omejenosti v funkcioniranju onemogočeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne izhaja iz nobenega izmed teh dveh dokazov. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je bila odločitev sodišča prve stopnje v celoti pravilna.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek že po temelju, se z višino ni ukvarjalo, zato tudi ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke in poizvedb pri delodajalcu. Tožnik je pri tem v pritožbi opozoril na prekludiranost toženke glede navedb o sporni dokazni vrednosti njegovih izračunov, vendar neutemeljeno, saj je toženka ves čas postopka ugovarjala tožbenemu zahtevku v celoti, tako po temelju kot po višini. Do kršitve 286. člena ZPP torej ni prišlo, prav tako ne do kršitve 5. člena ZPP – tožnik namreč v pritožbi zatrjuje, da mu ni bila dana možnost argumentirano se upirati na prepozno podane trditve toženke, ugovora na zapisniku pa sodišče ni upoštevalo. Ker se je toženka ves čas upirala celotnemu tožbenemu zahtevku, je imel tožnik ves čas postopka v skladu s pravili ZPP možnost izjavljati se o njenih navedbah. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 2. 4. 2009 je razvidno, da se je tožnik odzval na navedbe toženke in prekluzije ni uveljavljal, poleg tega pa ni v odgovor podal nobenih novih navedb ali dokaznih predlogov, saj po tem po njegovem mnenju niti ni bilo potrebe. Pojasnil je, da je že vse trditve in dokazne predloge že podal in jih samo ponovil. Pritožbeno sodišče se je nadalje ukvarjalo s pritožbenimi navedbami glede drugih zatrjevanih relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (4., 7., 8. in 285. člena ZPP). Vse se nanašajo na napake v zvezi z izvajanjem ali presojo dokazov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili izvedeni vsi predlagani dokazi, razen tistih, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da so nepotrebni ali nerelevantni. Šlo je za predlog postavitve izvedenca ekonomske stroke in opravo poizvedb pri delodajalcu. S prvim bi se ugotavljala višina zahtevka, kar je glede na zavrnitev zahtevka po temelju nepotrebno, poizvedbe pri delodajalcu pa prav tako ne bi bile smiselne, ker je glede napredovanja in izobraževanja že posredoval zgoraj omenjen dopis, ugotavljanje višine plač na različnih delovnih mestih na ta način pa je, kot že prej navedeno, nepotrebno. Ostalim dokaznim predlogom je sodišče ugodilo. Iz zapisnikov o opravljenih narokih je razvidno, da je sodišče izvedlo vse dokaze z ustnim, neposrednim in javnim obravnavanjem (dokazne listine prebralo, priče pa zaslišalo) – 1. odstavek 4. člena ZPP. Tožnik trdi, da glede listin tega sodišče ni storilo, vendar je iz zapisnika z dne 21. 2. 2008 razvidno, da temu ni tako, saj je sodišče prebralo vse listine na prilogah A in B, pa tudi v sodbi jih je navedlo med izvedenimi dokazi. Če je imel tožnik kakšne pripombe na pravilnost zapisnika, je imel možnost ugovarjati zoper njegovo vsebino, česar pa ni storil. Ker je zapisnik javna listina, se šteje, da je resnično, kar je v njem zapisano, in mora tisti, ki trdi nasprotno, to dokazati, tožnik pa tega ni storil (4. odstavek 224. člena ZPP). Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni ugodilo tožnikovemu zahtevku, to ne pomeni kršitve 7. in 8. člena ZPP, saj je povsem pravilno ugotovilo, da tožnik ni zadostil pogojem glede trditvenega in dokaznega bremena. Pri tem pa je presodilo vse predlagane dokaze in ustrezno obrazložilo, zakaj takšna končna odločitev. Če sodišče v sodbo ne povzame celotne vsebine izvedenih dokazov (tega mu tudi ni treba storiti), to ne pomeni, da jih ni obravnavalo. Sodišče odloči na podlagi načela proste presoje dokazov in glede na pravila pravdnega postopka o trditvenem in dokaznem bremenu je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ni pa jasno, zakaj naj bi prišlo do kršitve 285. člena ZPP (načelo materialno procesnega vodstva) s tem, da je sodišče po tožnikovem mnenju zamolčalo pravne akte I. d.d. in njihovo potrdilo z dne 10. 11. 2006. Kot že zgoraj navedeno, je sodišče prebralo vse listinske dokaze na prilogah A in B, kar je navedeno tudi v sodbi. Na tiste, na katere je oprlo svojo odločitev, pa se je še posebej sklicevalo v obrazložitvi (med drugim tudi potrdilo z dne 10. 11. 2006). Tudi tukaj je treba ugotoviti, da do kršitve pravil postopka ni prišlo.

Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka sama (154. člen v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).