Jedro

Neracionalno bi bilo, da bi moral dolžnik praktično skupaj z ugovorom ali v zelo kratkem času po vložitvi podati še predlog za nasprotno izvršbo, ko sploh še ne ve, ali je utemeljeno ugovarjal sklepu o izvršbi ali ne.

Upnik še neutemeljeno nasprotuje plačilu zakonskih zamudnih obresti, ker po njegovem v nobenem primeru ni mogel postati nepošten. Sodišče prve stopnje navedlo pravilno materialnopravno podlago 193. člen OZ. Ugotovilo je, da je dolžnik zahteval zakonske zamudne obresti od izterjevanega zneska od datuma, ko je upnik prejel poziv dolžnika na prostovoljno vračilo preplačila. Prejema poziva v pritožbi ne zanika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil upnik od dneva izvensodnega poziva v zamudi, kajti takrat je vedel, da bo moral neupravičeno prejeta sredstva vrniti in ni bilo mogoče govoriti o njegovi dobri veri1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka, prvem odstavku II. točke izreka in III. točki izreka.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodu navedenim sklepom ugodilo predlogu dolžnika za nasprotno izvršbo in upniku naložilo, da v roku 15 dni od prejema sklepa vrne dolžniku 8.471,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2017 do plačila (I. točka izreka). Upniku je še naložilo, da mora v roku 8 dni od vročitve sklepa povrniti dolžniku 385,45 EUR stroškov postopka o predlogu za nasprotno izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je zavrnilo stroškovni zahtevek dolžnika (II. točka izreka). Sklenilo je še, da upnik sam trpi svoje stroške postopka o predlogu za nasprotno izvršbo (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je dolžnik za obstoj razloga za vložitev predloga za nasprotno izvršbo, to je pravnomočni razveljavitvi sklepa o izvršbi z dne 7. 2. 2017, izvedel šele 8. 3. 2018, ko mu je bil preko pooblaščenca vročen sklep Višjega sodišča v Celju II Ip 434/2017 z dne 10. 1. 2018. Sodišče je dolžnikov predlog za nasprotno izvršbo prejelo 18. 4. 2018, kar pomeni, da je bil vložen znotraj trimesečnega subjektivnega roka. Po ugovoru dolžnika se je izkazalo, da je upnikov predlog za izvršbo neutemeljen za 8.471,94 EUR, za kar je bilo v ugovornem postopku ugotovljeno, da je bilo plačano s strani tretjega, kar je bilo treba upoštevati kot veljavno izpolnitev, četudi upnik s takšno izpolnitvijo ni soglašal. Glede na to, da je bilo s tem sklepom pravnomočno odločeno o ugovoru, gre za res iudicata, zato upnik ne more več osporavati tej izpolnitvi kot neveljavni. Dolžnik poleg vračila preplačila 8.471,94 EUR zahteva tudi zakonske zamudne obresti od 15. 9. 2017, ko je upnik prejel poziv na prostovoljno vračilo preplačila terjatve, do plačila. Podlaga za uveljavitev zakonskih zamudnih obresti v postopku nasprotne izvršbe je v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju: OZ).

2. Zoper (smiselno) I. točko izreka, prvi odstavek II. točke izreka in III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi vztraja, da je bil predlog za nasprotno izvršbo vložen prepozno. Po logični razlagi osnovnega pojma nasprotne izvršbe je za pravilno materialnopravno presojo odločilen trenutek, ko je bila izvršba opravljena. Odločilen je datum prvotne realizacije izvršbe 31. 3. 2017 (po navedbi dolžnika). Trimesečni subjektivni rok je začel teči s tem dnem, saj je dolžnik izvedel, da so mu odtegnili denarna sredstva z računa. Po logiki stvari je s tem dnem začel teči objektivni enoletni rok, ki je iztekel 31. 3. 2018. Dolžniku ne bi bilo potrebno čakati na izid ali bo s pritožbo uspel, ker po pomeni teoriji nasprotna izvršba poenostavitev za dolžnika. Tretji v nobenem primeru ne more izpolnjevati obveznosti za dolžnika brez ustreznega sklepa stečajnega senata. O tem ni dokazila v spisu. Neupravičeno so prisojene zamudne obresti, saj je upnik uveljavljal le svojo pravico iz izvršilnega naslova, vsled česar ni mogel postati nepošten.

3. Dolžnik je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da je predlog za nasprotno izvršbo vložil na temelju 3. točke prvega odstavka 67. člena ZIZ, to je na podlagi pravnomočno razveljavljenega sklepa o izvršbi. Dolžnik je za obstoj pravnomočno razveljavljenega sklepa o izvršbi z dne 7. 2. 2017 izvedel 8. 3. 2018, ko mu je bil preko pooblaščenca vročen sklep Višjega sodišča v Celju II Ip 434/2017 z dne 10. 1. 2018, ki je zavrnilo pritožbo upnika. Sodišče je dolžnikov predlog za nasprotno izvršbo prejelo 18. 4. 2018, kar pomeni, da je bil vložen znotraj trimesečnega subjektivnega roka. Glede na to, da je bilo s sklepom o ugovoru pravnomočno odločeno, gre za res iudicata, zato upnik ne more več nasprotovati izpolnitvi kot neveljavni. Dolžnik je poslal prvi poziv na vračilo sredstev upniku 13. 9. 2017, da nemudoma vrne preplačane zneske, med drugim 8.471,94 EUR. V dopisu je opozoril upnika, da mu bo zaračunal zakonske zamudne obresti. Upnik je dopis prejel 15. 9. 2017, kar izhaja iz potrjenega obvestila o vročitvi, ki ga je dolžnik priložil predlogu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnik pretežno ponavlja trditve, ki jih je podal v postopku nasprotne izvršbe pred sodiščem prve stopnje. Nanje je popolno in pravilno odgovorilo v izpodbijanem sklepu. Neutemeljeno vztraja, da je dolžnik prepozno vložil predlog za nasprotno izvršbo. V skladu z drugim odstavkom 67. člena ZIZ, na katerega se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje, lahko vloži dolžnik predlog za nasprotno izvršbo, ki se lahko pošlje na predpisanem obrazcu, v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za razlog zanjo, najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek. Vsebinske razloge za nasprotno izvršbo določa prvi odstavek 67. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnik vložil predlog za nasprotno izvršbo iz razloga po 3. točki prvega odstavka 67. člena ZIZ, česar upnik ne zanika. Zato neutemeljeno navaja, da je za pravilno materialnopravno presojo odločilen trenutek opravljene izvršbe, se pravi realizacije izvršbe, kar naj bi bilo 31. (prav 29.) 3. 2017. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je razlog za nasprotno izvršbo, če je bil sklep o izvršbi pravnomočno v celoti ali delno razveljavljen ali spremenjen, nastal z vročitvijo sklepa Višjega sodišča v Celju II Ip 434/2017 z dne 10. 1. 2018, ki je potrdilo sklep o ugovoru dolžnika sodišča prve stopnje z dne 24. 8. 2017, dolžnikovemu pooblaščencu. Upnik ne zanika ugotovitve, da je bil vročen 8. 3. 2018 (6. točka obrazložitve). Potrjuje pa, da je dolžnik vložil predlog 18. 4. 2018. Torej ga je vložil pravočasno v roku iz drugega odstavka 67. člena ZIZ. Upnik še neutemeljeno dodaja, da dolžniku ne bi bilo treba čakati na izid ali bo s pritožbo uspel, ker naj bi to pomenilo poenostavitev zanj. Neracionalno bi bilo, da bi moral dolžnik praktično skupaj z ugovorom ali v zelo kratkem času po vložitvi podati še predlog za nasprotno izvršbo, ko sploh še ne ve, ali je utemeljeno ugovarjal sklepu o izvršbi ali ne. S takšnim postopanjem bi povzročal nepotrebne stroške. Ob odsotnosti vsebinskega razloga iz prvega odstavka 67. člena ZIZ bi bil predlog preuranjen.

6. Upnik neutemeljeno ponavlja trditve iz ugovornega postopka, da naj bi bil znesek plačan s strani tretjega in da ne more veljati kot veljavna izpolnitev za dolžnika, da tretji v nobenem primeru ne more izpolnjevati obveznosti za dolžnika brez ustreznega sklepa stečajnega senata, da ga v konkretnem primeru ni izdal, da o tem ni dokazila v spisu, da je dolžnik samovoljno v dvostransko razmerje vključil tretjega in brez podlage, zaradi česar je poglavitni krivec za nastalo situacijo, da je plačilo tretjega v imenu in za račun stečajnega upravitelja predstavljalo očitno samovoljno stečajnega upravitelja v nasprotju z zakonom in interesi upnikov v stečajnem postopku, da upnik ni bil dolžan sprejeti nezakonito izvedenega nakazila. Tudi te trditve je pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje, da je bilo o ugovoru pravnomočno odločeno in gre za procesno oviro res iudicata, zato upnik ne more več osporavati izpolnitvi kot neveljavni (9. točka obrazložitve).

7. Upnik še neutemeljeno nasprotuje plačilu zakonskih zamudnih obresti, ker po njegovem v nobenem primeru ni mogel postati nepošten. Sodišče prve stopnje navedlo pravilno materialnopravno podlago 193. člen OZ. Ugotovilo je, da je dolžnik zahteval zakonske zamudne obresti od izterjevanega zneska od 15. 9. 2017, ko je upnik prejel poziv dolžnika na prostovoljno vračilo preplačila. Prejema poziva v pritožbi ne zanika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil upnik od dneva izvensodnega poziva v zamudi, kajti takrat je vedel, da bo moral neupravičeno prejeta sredstva vrniti in ni bilo mogoče govoriti o njegovi dobri veri1. 8. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

9. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

10. Tudi dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek po prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi sodišča prve stopnje.

1 Sklepi VSK II Ip 361/2017, II Ip 45/2017, VSC II Ip 459/2010.