Jedro

ZKP v poglavju „Postopek proti mladoletnikom“ nima posebnih določb za postopek proti mladoletniku pred začetkom pripravljalnega postopka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je mld. M. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, mu izreklo kazen pet let mladoletniškega zapora, vanj vštelo čas prebit v priporu, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika M. P. zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi zahteve vložnik meni, da bi morali biti dejanji pravno opredeljeni kot kaznivi dejanji uboja na mah po 117. členu KZ-1 oziroma poskusa uboja na mah, saj je zaključek sodišča, da ravnanja oškodovancev ni mogoče šteti kot hudo žalitev obsojenega M. P. napačen. Nadalje zagovornik ocenjuje, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker pri zaslišanju na policiji ni imel zagovornika in ker se sodba sodišča prve stopnje opira na izjave obsojenca, podane v predkazenskem postopku.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ocenil, da zagovornik v zvezi z očitkom kršitve kazenskega zakona v resnici uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati, meni pa tudi, da ni podana kršitev pravic obrambe, saj udeležba zagovornika pri podajanju izjave osumljenca na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP ni predvidena. O očitku vložnika, da se pritožbeno sodišče ni izjavilo o navedbah pritožbe, ki so se nanašale na kršitev pravic obrambe, pa državni tožilec odgovarja, da se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do očitno neutemeljenih pravnih naziranj stranke. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4. Vložnik zatrjuje, da je nepravilen zaključek sodišča, da besed B. in pokojnega Š. ni mogoče šteti za hudo žalitev, pri tem pa opozarja, da je pojem hude žalitve potrebno obravnavati ob upoštevanju, da je šlo v tem primeru za mladoletnika z osebnostnimi težavami, pri katerem je bila tudi postavljena diagnoza epilepsije. Ne glede na to, da je takšno zatrjevanje povsem nesubstancirano, vložnik z ugovorom, da bi bilo potrebno dejanji obsojenca šteti kot uboj na mah in poskus oboja na mah ne more uspeti, saj za takšno pravno opredelitev ne zadostuje, da je bil storilec brez njegove krivde napaden ali hudo razžaljen, ampak morata imeti fizični ali verbalni napad za posledico njegovo močno razdraženost. Takšna posledica pri obsojenec mld. M. P. v času, ko sta bili storjeni obravnavani kaznivi dejanji, ni bila ugotovljena, zato pravna opredelitev uboja na mah oziroma poskusa uboja na mah v tem primeru ne pride v poštev.

5. Mld. M. P. je bil po tem, ko je bil prijet in pripeljan na policijsko postajo, pravilno poučen o vseh svojih pravicah, med njimi tudi o pravici do zagovornika. Ker zagovornika ni zahteval kot tudi ne njegova mati, ki je bila ves čas postopka na policiji prisotna, je policist o izjavi mladoletnega osumljenca sestavil uradni zaznamek (šesti odstavek 148. člena ZKP). Pri tem kaže opozoriti, da v poglavju „Postopek proti mladoletnikom“ ni posebnih določb za postopek proti mladoletniku pred začetkom pripravljalnega postopka, vložnik pa tudi ne zatrjuje, da je določba šestega odstavka 148. člena v nasprotju z določbami navedenega poglavja (prvi odstavek 451. člena ZKP). V zvezi s tem velja še opozoriti na ugotovitev pritožbenega sodišča, da je iz uradnega zaznamka o izjavi obdolženca razvidno, da je bila njegova mati ves čas prisotna na policijski postaji in je sinovo izjavo tudi podpisala (točka 6 sodbe sodišča druge stopnje).

6. Vložnik še očita sodbi pritožbenega sodišča, da ni ničesar povedala o ugovoru v pritožbi zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje o kršitvah pravic obrambe. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe, to pa seveda tudi pomeni, da je sodišče dolžno navesti razloge, zakaj je posameznemu ugovoru ugodilo ali pa ga zavrnilo. Stališče obrambe v pritožbi, da bi v postopku na policiji morala biti mladoletnikova mati, ki je bila prisotna, vprašana, ali bo vzela zagovornika za svojega sina, v sodbi sodišča druge stopnje ni izrecno presojeno oziroma o tem niso navedeni razlogi, je pa pri tem potrebno opozoriti, da pritožnik ni navedel pravne podlage, na katero opira svoje stališče o kršitvi pravic obrambe. Zakon o kazenskem postopku namreč nima izrecne določbe, iz katere bi izhajalo, da se morata o pravici do zagovornika v postopku pred policijo izreči tako mladoletnik kot njegov zakoniti zastopnik. Ugovor obrambe v pritožbi je bil tako nerelevanten, dejstvo, da se pritožbeno sodišče o njem posebej ni izjavilo, zato ne predstavlja kršitve po prvem odstavku 395. člena ZKP.

7. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenega ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Izrek o stroških temelji na določilu četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP.