Jedro

Oče še ni realiziral svojih trditev, da stikov ne preprečuje več, da ne govori več grdo o materi in da sina spodbuja k stikom z njo. Sodišče prve stopnje je kot ogrožajoče ocenilo očetovo vztrajanje, da sin biva pri njem, in odsotnost očetove spodbude k stikom z materjo (sprva pa celo preprečevanje na zelo neprimeren način).

Upoštevaje dober odnos med sinom in materjo v času, ko je družina živela skupaj, ter njegovo sedanjo razpetost med starši in ohranjanje lojalnosti očetu ni vzbujen dvom o pravilnosti stališča, da upoštevanje otrokove želje kot odločilne ni v njegovo korist.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se delno ugodi predlagateljičinemu predlogu in izda začasna odredba, po kateri se (1) sin udeležencev C. C. začasno zaupa v varstvo in vzgojo materi, (2) stiki z očetom potekajo vsak drugi vikend od petka po šoli do ponedeljka zjutraj in vsako sredo po šoli do 20. ure, in za kršitev začasne odredbe določilo denarno kazen 500 EUR. Uredilo je še način prehajanja sina med starši in način komunikacije med starši glede dogovarjanja o sredinih stikih. Kar je predlagateljica zahtevala več ali drugače (zaupanje mlajše hčere in izvrševanje stikov s C. pod nadzorom CSD), je sodišče zavrnilo. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Nasprotni udeleženec v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev je v nasprotju s sinovo voljo. Na vseh razgovorih je jasno izrazil, da si želi živeti z očetom. Sodišče ni obrazložilo, kakšen naj bi bil trenuten (in ne pretekli) očetov intenzivno indoktriniran odnos do matere, saj je nesporno, da ima prepoved vzpostavitve stikov s predlagateljico, ki jo spoštuje, in ni izkazano, da bi od prepovedi približevanja otrokom doma govoril o predlagateljici. Nasprotno temu se je v dokaznem postopku izkazalo, da je starejša hči imela pri materi možnost prebrati celoten sodni spis in je pritožniku celo očitala, da se ji je odpovedal, ker je sledil njeni volji, in ni vztrajal, da bi se dodelila v skupno vzgojo in varstvo. Iz teh razlogov ni izkazano, da bi bil njegov odnos do predlagateljice indoktriniran oziroma bolj indoktriniran, kot je predlagateljičin odnos do njega, ki otrokom ponavlja, da je družina razpadla zaradi očetovih ravnanj. Neobrazložena je ugotovitev, da očetov napredek v zvezi z izboljšanjem ravnanj, pomembnih za sinovo vzgojo in vzorce vedenja, ter glede učenja še ni zadosten. Ker starši ne živijo več skupaj, razmere v času skupnega življenja ne morejo biti ovira za to, da bi sin preživel več časa z njim.

Pri izdaji začasne odredbe je treba paziti, da se ne ustvari situacija, ki bi enega od staršev postavila v ugodnejše izhodišče in mu zagotovila boljšo možnost v postopku (odločba US RS Up-410/01 z dne 14. 2. 2012). Ureditvena začasna odredba je omejena na nujne primere, ko otroku grozi nasilje ali težko nadomestljiva škoda (sklep VSL IV Cp 774/2019). Nujnost ureditve stikov še ne izkazuje nujnosti za začasno ureditev zaupanja.

Ni sporno, da se otroci očeta ne bojijo. Tudi iz mnenja CSD izhaja, da lahko otroci z očetom samostojno preživijo daljši čas. Ne v mnenju CSD ne v izpodbijanem sklepu ni pojasnjeno, zakaj krajše preživljanje časa z očetom ne vzbuja dvoma o zagotovitvi ustreznih in varnih pogojev za otroke, daljše pa.

O zaupanju bi bilo treba odločiti s končno odločbo in po pridobitvi izvedenskega mnenja klinično-psihološke stroke. Pritožnikov dom je sinovo primarno okolje in dom, kjer prebiva tudi njegov brat. Nanj je zelo navezan. Jasno je izrazil željo, da želi živeti z očetom. S sprejeto odločitvijo je sodišče prejudiciralo končno odločitev. Ustrezna bi bila odločitev o začasni ureditvi (lahko tudi obsežnih) stikov sina z vsakim od staršev. Predlagateljici bi omogočala ponovno vzpostavitev starševskega odnosa do sina. Noben od razlogov za zaupanje ni tak, da ga ne bi bilo mogoče doseči z natančno določitvijo stikov.

Obseg začasno določenih stikov je preveč okrnjen. Sin je vse življenje preživel pri njem in želi tako živeti še naprej. Po odločitvi bo preživel z njim le devet dni na mesec, kar je bistvena sprememba. Prehod k materi bi bil lažji, če bi bil čas z očetom daljši in tako morda kljub selitvi ne bi občutil, da je izgubil primarni dom, očeta in brata. Hkrati bi mu to krepilo zavedanje, da je bil slišan.

Ko je po izdaji izpodbijanega sklepa sina napotil k materi, ga je poslala nazaj, ker da sklepa še ni prejela in ker ni imela pripravljenega ležišča. Sin je bil tudi v torek 11. 4., ko bi moral k materi, tako živčen, da mu je iz rok padel krožnik, po nekaj urah pa so pritožnika klicali iz šole, da je nadpovprečno vznemirjen in naj pride ponj. V naslednjem tednu je trikrat prebegnil od matere k očetu. Očitno je v stiski. Z izpodbijano odločitvijo je vzpostavljeno stanje, ko je zaradi bežanja ogrožen in ne zaupa več ne materi ne očetu.

3. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pritožnik minimizira ključne razloge odločitve. Je nasilen in s svojim nasiljem, le da v modificirani obliki, nadaljuje. Oba sinova indoktrinira. Na naroku je priznal, da svoja stališča pred otroki še vedno verbalizira. O stikih se želi še vedno pogovarjati prek otrok in ne prek sms sporočil, kot je določeno v izpodbijanem sklepu. Konec marca je zoper njo vložil kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, hčeri pa razložil, da želi, da mati izgubi delovno mesto računovodje v javnem sektorju in s tem možnost preživljanja otrok in sebe. Pritožnik je izkrivljeno prikazal dogajanje po izdaji izpodbijanega sklepa. Stisko sinu povzroča on. Odnos med njo in sinom lepo napreduje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Udeleženca sta starša štirih otrok: devetnajstletnega A., sedemnajstletne B., dvanajstletnega C. in petletne D. Po materini odselitvi iz družinskega doma hčeri živita z njo, sinova pa sta ostala pri očetu. Med postopkom sta se udeleženca sporazumela o stikih med hčerama in očetom. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče začasno zaupalo C. v varstvo in vzgojo materi in uredilo stike med sinom in očetom.

6. V izpodbijani odločbi so navedena dejstva, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o verjetno izkazani otrokovi ogroženosti, in dejstva, na katerih je temeljilo sklep, da bo to ogroženost na podlagi sprejete odločitve mogoče zmanjšati. Odločitev temelji na skrbnem ovrednotenju vseh pomembnih okoliščin, vključno s tistimi, ki po pritožnikovi oceni utemeljujejo nasprotno odločitev. Je natančno in skrbno obrazložena. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o njeni pravilnosti.

7. Pritožbeno stališče, da bi sodišče smelo odločiti o zaupanju šele po pridobitvi izvedenskega mnenja, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je v 27. točki izčrpno obrazložilo stališče, da čakanje na izvedbo dokaza z izvedencem klinično-psihološke stroke ni potrebno. Pritožnik ne polemizira s temi razlogi, ampak le ponovi svoje stališče, ki ga je podal pred sodiščem prve stopnje. S tem ni vzbudil dvoma o zadostnosti in pravilnosti razlogov v izpodbijanem sklepu.

8. Sodišče ni upoštevalo le okoliščin, ki izvirajo iz obdobja skupnega življenja partnerjev, ampak tudi in predvsem pritožnikova ravnanja po prenehanju partnerske zveze. Groba sporočila sinu in predlagateljici, v katerih je sam navedel, kaj je povedal sinu, izvirajo iz prvih mesecev po predlagateljičini odselitvi. Da je otrokom žaljivo govoril o materi tudi v začetku letošnjega leta na praznovanju svojega rojstnega dne, izhaja iz očetove izpovedbe. Pritožnik tudi ne izpodbija pravilnosti ugotovitev, da je C. zelo redko šel k materi, da je do nje zelo zadržan in je v komunikaciji z njo prevzel očetovo govorico, da je razpet med očetom in materjo in da si k materi ne upa iti pogosteje zaradi očetovih groženj in manipulacij. Navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostuje za sklepanje, da oče še ni realiziral svojih trditev, da stikov ne preprečuje več, da ne govori več grdo o materi in da sina spodbuja k stikom z njo.

9. Pritožnikova ocena, da je njegovo ravnanje manj indoktrinirajoče od predlagateljičinega, nima podlage v ugotovitvah izpodbijanega sklepa. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, kažejo na nerazrešen partnerski spor, niso pa same za sebe take, ki bi utemeljevale sklepanje, da bo mati sina odvračala od stikov z očetom. Nenazadnje udeleženca nista poročala o težavah pri izvrševanju stikov očeta s katero od hčera, ki živita pri materi.

10. Sodišče prve stopnje je kot ogrožajoče ocenilo očetovo vztrajanje, da sin biva pri njem, in odsotnost očetove spodbude k stikom z materjo (sprva pa celo preprečevanje na zelo neprimeren način). Pritožbena navedba, da spoštuje prepovedi približevanja in navezovanja stikov z nekdanjo partnerko, ne pove ničesar o tem, ali je oče naklonjen temu, da sin ohranja vez z materjo in ali mu daje ustrezna sporočila v zvezi z njegovim odnosom do matere.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, naj se odločilna teža da C. želji, da ostane pri očetu. Upoštevaje dober odnos med sinom in materjo v času, ko je družina živela skupaj, ter njegovo sedanjo razpetost med starši in ohranjanje lojalnosti očetu ni vzbujen dvom o pravilnosti stališča, da upoštevanje otrokove želje kot odločilne ni v njegovo korist. 12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da bi bila določitev (obsežnejših) stikov z materjo ustreznejša od začasnega zaupanja v varstvo in vzgojo materi. Sledeč izpodbijanemu sklepu je zaradi otrokove koristi treba materi omogočiti, da s sinom ponovno vzpostavi ustrezen starševski odnos in mu nudi potrebno bližino drugega starša, ter hkrati zmanjšati negativen vpliv očeta na sinov odnos z mamo. Glede na C. odzivanje na očetov odklonilen odnos do mame in očetovo nepripravljenost za vzpodbudo k stikom z njo je sprejeta odločitev pravilna. Potrebna je prav zaradi preprečitve nevarnosti, na katero opozarja pritožnik. Tako kot začasna ureditev razmerja lahko namreč tudi opustitev take ureditve privede do tega, da odločitev o ureditvi razmerja ne bo mogla več temeljiti na okoliščinah, pomembnih z vidika koristi otroka, ampak bo posledica teka časa. V obravnavani zadevi je izkazana potreba po začasni ureditvi razmerja zato, da se vez med materjo in sinom ne bi skrhala do mere, ko bi je ne bilo več mogoče obnoviti.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni podalo razlogov, zaradi katerih so otroci lahko pri njem krajši čas, daljši čas pa ne. Razlogi za začasno zaupanje otroka materi, podani v 33. do 55. točki obrazložitve, so strnjeni v 56. in 57. točki, razlogi za ohranitev stikov z očetom pa v 59. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

14. V tem, kar so tako C. kot njegova starejša sestra in brat povedali sodišču, je sodišče imelo dovolj opore za sklepanje, da bo C. sprejel selitev k materi in sestrama. Mati tudi po preselitvi živi v istem kraju kot oče, tako da z izpodbijano odločitvijo ni povezana sprememba šolskega in socialnega okolja. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma niti o pravilnosti ocene, da začasno določen obseg stikov omogoča ohranitev povezanosti z očetom in bratom in zadovoljitev potrebe po identifikaciji z moškimi vlogami.

15. Navedbe staršev o dogajanju po izdaji izpodbijanega sklepa, podane v pritožbi in odgovoru na pritožbo, ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve.

16. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 100. členom ZNP-1 in 15. členom ZIZ).

17. O stroških postopka bo odločeno s končno odločitvijo.