21.Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno uporabilo 156. člen ZDR-1, določila o delovnem času in počitku in o odškodninski odgovornosti toženke za domnevno nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je glede na tretji odstavek 156. člena ZDR-1 obdobje, v katerem bi morala toženka tožniku zagotoviti počitek, pravilno ugotavljalo kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni.

Jedro

da prikrajšanje delavca do počitka samo po sebi škoduje njegovemu zdravju. Že v tožbi in ves čas postopka je trdil, da je toženka nezakonito razporejala delovni čas, oziroma da tožbeni zahtevek temelji na očitku o nezakonitem razporejanjem delovnega časa, s čimer je toženka kršila pravico do počitka. V tožbi je tudi navedel, česar niti kasneje ni spreminjal, da se ni mogel odpočiti, se posvečati prostočasnim dejavnostim in družini. Toženki je očital, da ni ravnala skladno s 45. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS; št. 21/2013 in nasl.) in zagotavljala pogojev za varnost in zdravje delavcev. Navedel je tudi, da bi morala izvajati ukrepe v skladu s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011). V prvi pripravljalni vlogi je navedel, da je toženka kršila osebnostne pravice zaradi neupoštevanja 46. člena ZDR-1, ter je zaradi prekomernega odrejanja dela tožniku onemogočila uživanje v njegovih prostočasnih dejavnostih in družinskem oziroma socialnem življenju, s tem pa kršila tudi pravico do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l RS; št 33/91-I in nasl.). Tudi v drugi pripravljalni vlogi z dne 10. 11. 2023 je navajal poseg v osebnostne pravice, smiselno enako tudi v tretji pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2023 ter četrti pripravljalni vlogi z dne 20. 12. 2023. Dejstvo, da je v vlogah navajal različne pravne podlage, ne pomeni, da toženka ni vedela, da tožnik uveljavlja nepremoženjsko škodo iz naslova kršitve osebnostne pravice, ki je posledica nezakonitega razporejanja delovnega časa.

3.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta podani kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ter relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče je kršilo 269. člen ZPP in 111. člen ZPP s tem, ker je upoštevalo pripravljalne vloge tožnika, s katerimi je spreminjal svoje navedbe, do ugovora toženke o nedovoljenosti teh vlog pa se ni konkretneje opredelilo. Druga pripravljalna vloga z dne 10. 11. 2023 in peta pripravljalna vloga z dne 5. 1. 2024 sta bili prepozni. Tožnik je drugo pripravljalno vlogo vložil na pripravljalnem naroku 15. 11. 2023, na katerem ga je sodišče pozvalo na dopolnitev navedb, ki jih je ta podal v svoji drugi pripravljalni vlogi, s katerimi pa toženka v tistem trenutku še ni bila seznanjena. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ugovora toženke o prepozni pripravljalni vlogi ni upoštevalo, niti se ni opredelilo do izpostavljene okoliščine, da je bila druga pripravljala vloga vložena v nasprotju z omenjenim zakonskim določilom. Peto pripravljalno vlogo pa je tožnik vložil po izteku sodno določenega roka. Sodišče o tožnikovi spremembi tožbe ni odločilo s sklepom, zato toženka do izdaje sodbe ni poznala obsega in pravne podlage tožnikovega zahtevka. Sodišče je dopustilo informativne dokaze. Nepravilno je štelo, da lahko tožnik na podlagi 227. člena ZPP zahteva predložitev evidenc delovnega časa s strani toženke. Navedeni člen je primarno namenjen dokazovanju že podanih trditev pravdne stranke, za katere pravdna stranka ne more predložiti dokaza, ker se ta nahaja pri nasprotni pravdni stranki. V konkretnem primeru pa se je tožnik zgolj pavšalno skliceval, da bo kršitve pravice do počitka lahko natančneje določil šele po prejemu evidenc delovnega časa za obravnavano obdobje. Trditveno in dokazno breme glede zatrjevanih kršitev pravice do počitka (oziroma drugih pravic iz delovnega razmerja) je bilo na tožniku. Sodišče ni izdalo sklepa v smislu 227. člena ZPP, temveč je toženko med pripravami na glavno obravnavo le pozvalo k predložitvi evidenc delovnega časa tožnika. Zato toženka ni mogla vedeti, na kakšni pravni podlagi je sodišče dalo poziv. Sodišče je nadalje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A. A., delavskega direktorja toženke, ki je bil predlagan v zvezi z okoliščinami spremembe urnika v letu 2022 ter 2023. Ker je sodišče zmotno ugotovilo okoliščine, o katerih bi predlagana priča lahko izpovedala, je bila zavrnitev izvedbe dokaza z zaslišanjem priče A. A. vsaj preuranjena. Razlogi o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na okoliščine ugotovljenih protipravnih ravnanj toženke, so nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče se ni opredelilo do načina določanja pravične odškodnine za domnevno nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel. Iz sodbe ne izhaja presoja teže in intenzivnosti zatrjevanih kršitev osebnostnih pravic tožnika oziroma duševnih bolečin ter ugotovitev, ali so bile zatrjevane nevšečnosti takšne teže in intenzivnosti, da občutno presegajo običajno obnašanje posameznikov, kot se v danih razmerah lahko pričakujejo. Iz sodbe ne izhaja objektivizacija višine prisojene odškodnine. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka pri odrejanju dela tožniku ni mogla izbirati med odreditvijo nadurnega dela oziroma prerazporeditvijo delovnega časa. Sodišče je zmotno uporabilo 156. člen ZDR-1, določila o delovnem času in počitku in o odškodninski odgovornosti toženke za domnevno nepremoženjsko škodo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da traja počitek, ki ga delodajalec zagotovi v enkratnem dvojnem trajanju, dvakrat 24 ur in dvakrat 11 ur, in da se čas izravnave ur delovnega časa ne šteje kot počitek. V posledici takšne napačne uporabe materialnega prava je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Število kršitev tožnikove pravice do počitka je namreč bistveno manjše od obsega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče se ni opredelilo, ali je tožniku odškodnino priznalo kot odmeno za duševne bolečine oziroma kot odmeno za kršitve zatrjevanih osebnostnih pravic. Tožnikove nevšečnosti niso takšne intenzitete, da bi terjale prisojo odškodnine v višini 3.000,00 EUR (VSL Cp 3295/2015). Nepravilno je ugotovljen obstoj vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo. Glede stroškov postopka navaja, da je sodišče tožniku priznalo stroške predsodnega postopka (200 točk), čeprav iz sodbe ne izhaja razlog za določitev višine stroška poziva tožnika v tej višini. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, ki stroške predsodnega postopka ne upošteva kot potrebne stroške postopka. Sodišče je dvakrat upoštevalo materialne stroške tožnika. Toženki ni priznalo posveta s stranko, stroška dveh prošenj za preložitev pripravljalnega naroka z dne 18. 9. 2023 in z dne 8. 11. 2023, stroška ugovorov zoper pravilnost prepisa zvočnega posnetka z dne 14. 2. 2024 in z dne 2. 4. 2024, stroška vloge z dne 16. 2. 2024 ter potnih stroškov pooblaščencev toženke. Prav tako je prvostopenjsko sodišče strošek pripravljalnih vlog toženk določilo na 250 točk, čeprav jih je priglasila v višini 375 točk. Stroški ugovorov zoper pravilnost prepisa zvočnega posnetka z dne 14. 2. 2024 in z dne 2. 4. 2024 in strošek vloge z dne 16. 2. 2024 ter potni stroški pooblaščencev toženke so bili potrebni za konkretni delovni spor. Priglaša stroške pritožbe.

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 5

22.Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da so razlogi o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na okoliščine ugotovljenih protipravnih ravnanj toženke, nejasni ali med seboj v nasprotju. Kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se čas izravnave ur delovnega časa ne šteje kot počitek po zakonu, čeprav delavec ne dela in ni na razpolago delodajalcu, ker ima delavec pravico do z zakonom določenega počitka poleg pravice do izravnave ur delovnega časa. Glede na takšno materialnopravno stališče je tudi pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku kršila pravico do počitka, ko je izravnalne ure odrejala takrat, ko bi tožnik moral počivati, npr. za obdobje od 21. 5. 2018 do 3. 6. 2018, od 24. 9. 2018 do 7. 10. 2018, od 5. 11. 2018 do 18. 11. 2018, od 3. 6. 2019 do 16. 6. 2019, od 15. 7. do 28. 7. 2019, od 18. 11. 2019 do 1. 12. 2019, od 19. 10. 2020 do 1. 11. 2020, od 5. 4. 2021 do 18. 4. 2021, od 17. 5. 2021 do 30. 5. 2021, od 20. 9. 2021 do 3. 10. 2021 in od 1. 11. 2021 do 14. 11. 2021. Pravilno je tudi ugotovilo, čeprav je izhajalo iz deloma zmotnega materialnega stališča, da tožniku pripada 70 ur počitka in ne 59 ur, da je bila pravica do počitka kršena tudi v več primerih, ko tožnik ni dosegel niti 59 ur počitka, pri čemer za nekatera obdobja niti ni šlo za odrejanje izravnalnih ur namesto počitka, npr. 18. 8. 2018, 10. 6. 2019, 29. 7. 2019, dvakrat v obdobju od 7. 10. 2019 do 20. 10. 2019, od 30. 11. od 2. 12. 2019, dvakrat v obdobju od 10. 2. 2020 do 23. 2. 2020, enako od 23. 3. 2020 do 5. 4. 2020, od 30. 11. 2020 do 13. 12. 2020, nadalje od 23. 1. do 25. 1. 2021 in dvakrat v obdobju od 22. 2. 2021 do 7. 3. 2021 ter od 5. 4. 2021 do 18. 4. 2021. Vsaj za navedena obdobja torej pritožba toženke zmotno navaja, da je bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede obsega protipravnega ravnanja toženke.

Pritožba toženke tudi neutemeljeno očita nekatere (relativne) kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pripravljalne vloge tožnika z dne 10. 11. 2023, ki jo je vložil 13. 11. 2023. Sodišče je prvi narok sicer res opravilo 15. 11. 2023, in tožnik pripravljalne vloge ni vložil najmanj 15 dni pred narokom v smislu četrtega odstavka 269. člena ZPP, vendar pa je bistveno, da je v navedeni vlogi upošteval podatke iz evidenc delovnega časa, ki jih je toženka predložila šele z vlogo z dne 29. 9. 2023, ki je bila tožniku vročena 9. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je namreč toženko pozvalo k predložitvi podatkov že dne 25. 8. 2023.

Neutemeljen je tudi očitek toženke, da je sodišče prve stopnje dopustilo informativne dokaze. Tožnik je v tožbi podal ustrezno trditveno podlago, ter postavil tožbeni zahtevek, zato ne gre za pravni položaj, ko bi tožnik šele s pridobitvijo evidenc delovnega časa podal trditveno podlago. S tem, ko je sodišče toženko pozvalo k predložitvi evidenc delovnega časa, torej ni postopalo v nasprotju z 227. členom ZPP. Tožnik s tem dokazom ni razpolagal, neživljenjsko pa je pričakovati, da bi delavec ves čas zaposlitve vodil svojo evidenco delovnega časa, za vsak dan natančno evidentiral uro prihoda in odhoda z dela, čas nadurnega dela, izrabo dnevnega in tedenskega počitka, izrabo kompenzacijskih oziroma izravnalnih ur, odsotnost z dela itn. Toženka kot delodajalec pa je bila dolžna v skladu z 12. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006 in nasl.) voditi evidenco o izrabi delovnega časa. Te podatke, ki jih je predložila toženka, je torej uporabil le za dokazovanje že podanih trditev in pri točni opredelitvi ur, ko mu naj bi bila pravica do počitka kršena. Ker je torej obstajala pravna podlaga za poziv toženki, da predloži zahtevane evidence delovnega časa, ni odločilno, da naj bi sodišče prve stopnje o tem odločilo z dopisom in ne s sklepom, iz katerega bi toženka lahko razpoznala pravno podlago, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje. Takšen preizkus je namreč možen v okviru pritožbenega odločanja. Očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej niso podane.

4.Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Prerekata navedbe iz pritožbe in predlagata potrditev po nasprotni stranki izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

23.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila kršena prepoved prekoračitve maksimalnega tedenskega števila ur dela 56 ur tedensko, pri čemer je sodišče prve stopnje navedlo datume teh prekoračitev, in sicer v tednih od 9. 4. 2018 do 15. 4. 2018, od 3. 4. 2018 do 29. 4. 2018, od 4. 6. 2018 do 10. 6. 2018 od 18. 6. 2018 do 24. 6. 2018, od 13. 8. 2018 do 19. 8. 2018, od 8. 10. 2018 do 14. 10. 2018, od 11. 2. 2019 do 17. 2. 2019, od 25. 2. 2019 do 3. 3. 2019, od 11. 3. 2019 do 17. 3. 2019 od 25. 3. 2019 do 31. 3. 2019, od 6. 5. 2019 do 12. 5. 2019, od 10. 8. 2020 do 16. 8. 2020 od 5. 4. 2021 do 11. 4. 2021 od 6. 9. 2021 do 12. 9. 2021, od 13. 12. 2021 do 19. 12. 2021, od 10. 1. 2022 do 16. 1. 2022, od 24. 1. 2022 do 31. 1. 2022, od 7. 2. 2022 do 13. 2. 2022, od 18. 4. 2022 do 24. 4. 2022 in od 2. 5. 2022 do 8. 5. 2022.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženke, da ni mogla z gotovostjo spoznati obsega in pravne podlage tožnikovega zahtevka, ker sodišče prve stopnje o tožnikovi spremembi tožbe ni odločilo s sklepom. Drži sicer pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v skladu s 185. členom ZPP o spremembi odločiti s sklepom, vendar pa v okoliščinah konkretne zadeve to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je, da je tožnik že v tožbi uveljavljal zahtevek za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, pri čemer je višino zahtevka s prvo in drugo pripravljalno vlogo delno spremenil le glede premoženjske škode, potem, ko je upošteval podatke, ki jih je pridobil s strani toženke. Torej je bila toženka že od vložitve tožbe v celoti seznanjena s pravno podlago tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo, ki se ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje ni spreminjala, prav tako tudi z vsemi dejanskimi okoliščinami.

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 72

Posebej k pritožbi tožnika

24.Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženkino protipravno ravnanje trajalo več let, oziroma vsaj pet let od vložitve tožbe pa do spremembe urnika v sredini leta 2022, ter da je škoda nastajala postopoma, v okoliščinah konkretnega primera ni odločilna pritožbena navedba, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče prve stopnje moralo ugotoviti manjši obseg škode, ki naj bi tožniku nastal zaradi protipravnega ravnanja toženke. Zato nepravilno stališče sodišča prve stopnje glede dolžnosti zagotovitve 70 ur počitka, namesto 59 ur, ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

5.Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode je bistveno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice, ter da škoda zaradi kršitve pravice do neplačanega počitka ni ekvivalent plačilu za ustrezno število delovnih ur. Pravilno se je oprlo na določbo 132. člena OZ, da je premoženjska škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali pa preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), tožnik pa ni navajal navedenih vrst premoženjske škode.

25.Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da iz sodbe ne izhaja objektivizacija višine prisojene odškodnine. Odločitev o višini odškodnine namreč temelji po eni strani na ugotovljeni protipravnosti ravnanja toženke, po drugi pa na ugotovljenih posledicah, ki jih je tožnik utrpel zaradi kršenja osebnostnih pravic. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo pomen kršenih dobrin, in sicer varstvo zdravja oziroma varovanja psihofizičnih sposobnosti tožnika (škoda na zdravju se zaradi kršitev pravil o počitku domneva - sodba SEU C-243/09), ter varovanje družinskega življenja tožnika, pri čemer je ugotovilo, da so dolgotrajne kršitve vplivale na tožnikovo osebno in družinsko življenje, ker je bil po neprekinjenih dvanajstih dneh dela preutrujen, da bi se ukvarjal z otroki, bil je nervozen in se je kregal z ženo, prenehal se je ukvarjati s športom - nogometom, v času izrabe počitkov pa je večinoma spal. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno o škodi oprlo tudi na izpovedi tožnikovih sodelavcev, ki so potrdili posledice v zasebnem in družinskem življenju zaradi preutrujenosti (B. B., C. C. in D. D.). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožniku pravilno dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.000,00 EUR, kar predstavlja celoten tožnikov zahtevek iz tega naslova.

Za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode je bistveno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice, ter da škoda zaradi kršitve pravice do neplačanega počitka ni ekvivalent plačilu za ustrezno število delovnih ur. Pravilno se je oprlo na določbo 132. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS; št. 83/01 in nasl.), da je premoženjska škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali pa preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), tožnik pa ni navajal navedenih vrst premoženjske škode.

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 45, 46, 146, 146/1, 156, 156/3, 162, 162/4

Glede na vse ugotovljeno, predvsem glede na dolgoletno kršenje tožnikovih pravic, ter na ugotovljene posledice, pritožba neutemeljeno navaja, da tožnikove nevšečnosti niso takšne intenzitete, da bi utemeljevale odškodnino v znesku 3.000,00 EUR. S tem v zvezi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Cp 3295/2015, saj zadeva ni primerljiva, prav tako je škoda v navedeni zadevi manjša. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da ni ugotovljen obstoj vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da je do škode na tožnikovem osebnem področju prišlo zaradi ravnanja toženke (kršitev pravice do počitka), oziroma zaradi njenih dolgoletnih kršitev v zvezi z odrejanjem delovnega časa tožnika, ki je pustilo posledice, kot so navedene zgoraj, toženka pa ni dokazala, da za škodo ni kriva, glede na obrnjeno dokazno breme glede krivde (131. člen OZ).

6.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen deloma glede odločitve o stroških postopka. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa v nadaljevanju presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

26.Glede na vse ugotovljeno, predvsem glede na dolgoletno kršenje tožnikovih pravic, ter na ugotovljene posledice, pritožba neutemeljeno navaja, da tožnikove nevšečnosti niso takšne intenzitete, da bi utemeljevale odškodnino v znesku 3.000,00 EUR. S tem v zvezi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Cp 3295/2015, saj zadeva ni primerljiva, prav tako je škoda v navedeni zadevi manjša. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da ni ugotovljen obstoj vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da je do škode na tožnikovem osebnem področju prišlo zaradi ravnanja toženke (kršitev pravice do počitka), oziroma zaradi njenih dolgoletnih kršitev v zvezi z odrejanjem delovnega časa tožnika, ki je pustilo posledice, kot so navedene zgoraj, toženka pa ni dokazala, da za škodo ni kriva, glede na obrnjeno dokazno breme glede krivde (131. člen OZ).

Glede na materialnopravno stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ni utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do tožnikove navedbe, da tožnik, za razliko od sporov vojakov na misijah zaradi kršenja pravice do tedenskega počitka, uveljavlja plačilo zaradi kršenja pravice do počitka kot pravice iz delovnega razmerja. Zato očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Tožnikove navedbe, ki jih je mogoče razumeti, da mu pripada odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do tedenskega (in dnevnega) počitka kot (enovite) pravice iz delovnega razmerja, niso utemeljene. Tožnik že sam priznava, da ZDR-1 in Direktiva 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva) ne določata pravice do nadomestila za neizrabljen počitek, vendar zmotno vztraja, da je do odškodnine v obliki nadomestila plače upravičen glede na določilo drugega odstavka 17. člena Direktive. Drugi odstavek 17. člena določa, da se odstopanja iz odstavkov 3, 4 in 5 lahko določijo z zakoni, podzakonskimi ali upravnimi akti ali s kolektivnimi pogodbami ali sporazumi, sklenjenimi med socialnimi partnerji, če zadevni delavci dobijo enakovreden nadomestni počitek ali če se jim, v izjemnih primerih, ko to iz objektivnih razlogov ni mogoče, zagotovi ustrezno varstvo. Tretji odstavek 17. člena pa določa, da so mogoča odstopanja od členov 3, 4, 5, 8 in 16. Tudi v kolikor bi šteli, da luška dejavnost pretovora blaga (ki sicer ni izrecno navedena v 3., 4. ali 5. odstavku tega člena) utemeljuje odstopanje, pa ta določba ne daje podlage za sklepanje o tem, da tožniku zaradi odstopanja pripada plačilo na neizrabljen počitek. S tem v zvezi ni relevantno sklicevanje pritožbe na sodbo SEU C-151/12 (Jaeger) v zvezi dnevnim počitkom, ki mora neposredno slediti času dela, niti na Razlagalno sporočilo o Direktivi, ki se opredeljuje do denarnega nadomestila le v zvezi z neizrabljenim letnim dopustom in nadomestilom v primeru bolniškega dopusta ob prenehanju delovnega razmerja, ne pa tudi v zvezi s tedenskim in dnevnim počitkom.

Izrek

27.Sodišče prve stopnje je navedlo, da so kršitve toženke imele posledice na tožnikovem zasebnem in družinskem življenju, torej na njegovih osebnostnih pravicah zaradi preutrujenosti. Zato pritožba protispisno navaja, da se ni opredelilo, ali je tožniku odškodnino priznalo kot odmeno za duševne bolečine oziroma kot odmeno za kršitve osebnostnih pravic.

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 132, 339

7.Neutemeljena je v obeh pritožbah zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj ima razloge o dejanskih ugotovitvah in pravnih stališčih, niti ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Tovrstne pritožbene navedbe je zato mogoče razumeti le kot nestrinjanje strank z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja uveljavljane kršitve določb postopka.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 42/2019 z dne 14. 1. 2020. V navedeni sodbi se je sodišče opredelilo do vprašanj, zaradi katerih je bila dopuščena revizija in sicer, ali je pravica do letnega dopusta delavca kljub določbi četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 časovno neomejena in ali je delodajalec v okoliščinah konkretnega primera delavcu odškodninsko odgovoren zaradi neizrabe letnega dopusta. Odločitev se torej ne nanaša na pravico do plačila neizrabljenega dnevnega ali tedenskega počitka in torej za odločitev o pritožbi ni relevantna. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na sodbo SEU C-214/16 (King), saj se odločitev v tem delu nanaša na (plačan) letni dopust in ne daje podlage za sklepanje, za katero se zavzema tožnik. Glede na vse navedeno tudi ni pravilno sklicevanje pritožbe na splošna pravila civilnega prava oziroma 239. člen OZ, ki določa splošna pravila izpolnitvene obveznosti in posledice neizpolnitve. S tem v zvezi tudi ni bistvena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik ni dokazal obstoja škode in vzročne zveze. Ker tožnik zaradi kršitve pravice do počitka ni upravičen do povračila materialne škode, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o obogatitvi toženke oziroma o neenakopravni obravnavi tožnika glede na delavce, ki delajo v enakomerno razporejenem delovnem času. Glede na vse navedeno se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso glede priznavanja nadomestila plače kot odškodnine v primerih kršitve pravice do odmora med delovnim časom.

I.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki III izreka tako, da se v tem delu v celoti na novo glasi:

Glede stroškov postopka

8.Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba toženke, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takega nasprotja v sodbi ni, niti ga toženka jasno ne konkretizira.

Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (2006) - ZEPDSV - člen 12

28.Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo uspeh strank v postopku. Tožnik si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za to, da bi se pri ugotavljanju končnega uspeha v sporu posebej upošteval uspeh po temelju in po višini, saj za to ni podlage v ZPP. Pritožba toženke pa pravilno opozarja, da so bili tožniku nepravilno priznani stroški poziva v višini 200 točk, saj predhodni postopek v sporih zaradi (čistih) denarnih terjatev, kot je v obravnavanem primeru, ni procesna predpostavka za sodno varstvo in torej ni potreben strošek v smislu določbe 155. člena ZPP. V zvezi s pritožbeno navedbo toženke, da je sodišče strošek štirih pripravljalnih vlog toženke določilo na 250 točk, čeprav jih je priglasila v višini 375 točk, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tako sicer zapisalo v obrazložitvi, vendar iz stroškovnika izhaja, da je stroške priznalo v višini 375 točk. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikove stroške znižalo za 200 točk, pri čemer tudi ni dvakrat upoštevalo materialnih stroškov, kot je to zmotno upoštevalo sodišče prve stopnje, kar pravilno izpostavlja pritožba toženke, tako da ob ponovni odmeri, ob upoštevanem uspehu, stroški znašajo 783,18 EUR in ne 823,50 EUR, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Posledično se po pobotanju stroški, ki jih je tožnik dolžan plačati toženki, zvišajo z 1.727,32 EUR na 1.767,64 EUR.

"III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 1.767,64 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15- dnevnega izpolnitvenega roka."

Nadalje tožnik neutemeljeno navaja, da ne drži, da je plačilo za opravljeno delo že prejel, pri čemer izpostavlja mesece april, maj in junij 2018 ter za vsak mesec prikazuje število opravljenih ur dela in izplačila po posameznih postavkah (npr. za redno delo, koriščenje kompenz, praznik, dopust). Pritožbeno sodišče poudarja, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje takšnih navedb ni podal, zato gre za nedopustne pritožbene novote po prvem odstavku 337. člena ZPP, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Tako je npr. za april 2018 podal (le) trditve o časovnem poročilu (list št. 99), ki pa se ne opredeljuje do pravilnosti izračuna v plačilni listi za april 2018, v nadaljevanju pa je za april in junij 2018 navajal, da ni delal po urniku 03Z2 (list št. 101), vendar spet ne poda trditev o tem, da bi bila plačilna lista nepravilna. Ne glede na navedeno pa je bistveno, da tožnik ni prerekal navedb toženke, da tarifna priloga h Kolektivni pogodbi toženke določa dodatke za kompenzacije med tednom oziroma v soboto in nedeljo v enakem odstotku kot nadure med tednom oziroma nadure v soboto in nedeljo (60 % oziroma 80 %) niti ni trdil, da mu toženka izravnalnih ur ni izplačala skupaj z dodatki po KP. Zato ni bistveno, da je toženka po lastnih navedbah dodatek izplačala v mesecu, ko je tožnik izkoristil izravnalno uro. Tudi sicer tožnikove navedbe v pritožbi niso utemeljene. Tožnik tako npr. za april 2018 v pritožbi trdi, da je opravil 153 ur dela in ne 138,25 ur dela (za kolikor je prejel osnovno plačo po KP), pri tem pa ne upošteva, da je prejel plačo za 160 ur in sicer za 138,25 ur (osnovno plačo - 7,30 EUR), za 14.50 ur (praznik - 12,58 EUR) in 7,25 ur letnega dopusta (12,58 EUR), poleg tega pa je za 22,75 ur (izravnalnih ur in nadur) prejel dodatke za podaljšano delo, sobotno, nedeljsko in nadurno delo, kar je v skladu s trditvami toženke o izplačilih dodatkov po KP. Zato niso odločilne pritožbene navedbe, da je toženka plače obračunavala na podlagi predvidenega oziroma planiranega števila mesečnih delovnih ur, ne glede na dejansko opravljene ure, oziroma da delavci prejmejo enako plačo ne glede na dejansko število opravljenih ur, saj pritožba po drugi strani sama priznava, da so se poleg fiksne plače tožniku izplačevali tudi dodatki, ki so, kar med strankama ni sporno, enaki, ne glede na to, ali gre za izravnalne (kompenzacijske) ure ali pa za nadure. Pritožba glede na navedeno neutemeljeno trdi, da toženka tožniku več opravljenih ur ni izplačevala, temveč jih je izravnavala v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa.

29.V preostalem namreč pritožba toženke ni utemeljena, in sicer glede stroškov za dopise za preložitev naroka, saj ne gre za potreben strošek v smislu 155. člena ZPP, oziroma za popravo zvočnega zapisa naroka, saj je toženka opozorila na nebistvene pomanjkljivosti v zapisu. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženka ni upravičena do povračila potnih stroškov pooblaščenca. Kot potrebni stroški za pravdo se po ustaljeni sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke sodišča. Stranka ima pravico do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek.

9.Ni podana smiselno očitana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo A. A., delavskega direktorja toženke, ki je bil predlagan v zvezi z okoliščinami spremembe urnika v letu 2022 ter 2023. Sprememba urnikov namreč ni relevantna za presojo kršitev odrejanja delovnega časa, saj sama zase ne dokazuje, da kršitve pravice do počitka niso podane. Kršitev se presoja bodisi na urnik, ki določa triizmensko delo, kot je bilo pri toženki do 2022, ali pa glede na nov urnik, ki določa 12-urne izmene.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 155, 185, 227, 286, 286/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353, 358, 358-5

Ker tožnik torej do plačila premoženjske škode ni upravičen, niso bistvene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo število ur, ko mu je bila kršena pravica do počitka. Posledično se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do tožnikovih navedb, s katerimi je izpostavljal posamezne primere kršitev pravice do počitka za obdobje od 2. 4. 2018 do 6. 2. 2021.

30.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi toženke in ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremenilo odločitev o stroških postopka tako, kot je obrazloženo zgoraj (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti s pritožbama uveljavljane kršitve niti tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

10.Pritožba toženke tudi neutemeljeno očita nekatere (relativne) kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pripravljalne vloge tožnika z dne 10. 11. 2023, ki jo je vložil 13. 11. 2023. Sodišče je prvi narok sicer res opravilo 15. 11. 2023, in tožnik pripravljalne vloge ni vložil najmanj 15 dni pred narokom v smislu četrtega odstavka 269. člena ZPP, vendar pa je bistveno, da je v navedeni vlogi upošteval podatke iz evidenc delovnega časa, ki jih je toženka predložila šele z vlogo z dne 29. 9. 2023, ki je bila tožniku vročena 9. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je namreč toženko pozvalo k predložitvi podatkov že dne 25. 8. 2023. Na podlagi prejete dokumentacije je tožnik v drugi pripravljalni vlogi modificiral tožbeni zahtevek za plačilo materialne škode glede na podatke iz evidenc delovnega časa, pri čemer je v vlogi za daljše časovno obdobje (od aprila 2018 do junija 2022) natančno prikazal in izračunal podatke o zatrjevanih kršitvah delovnega časa glede odrejenih nadur ter kompenzacijskih ur in glede kršitve pravice do dnevnega in tedenskega počitka. Glede na vse navedeno so v okoliščinah konkretnega primera podani razlogi, da tožnik pripravljalne vloge, tudi zaradi pozne predložitve podatkov s strani toženke, upravičeno ni mogel vložiti že prej. Tudi sicer bi to vlogo lahko podal kasneje, po naroku dne 15. 11. 2023, saj to ne bi vplivalo na podaljšanje postopka v smislu tretjega odstavka 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč obsežen dokazni postopek z zaslišanjem tožnika in prič izvajalo šele po pridobitvi pete tožnikove pripravljalne vloge z dne 4. 1. 2024, oziroma četrte pripravljalne vloge toženke z dne 19. 1. 2024, in sicer na narokih za glavno obravnavo dne 2. 2. 2024 in 15. 3. 2024. Zato posledično tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je prepozna tožnikova peta pripravljalna vloga z dne 4. 1. 2023, ki jo je sicer tožnik dejansko predložil 16. dan po opravljenem naroku dne 20. 12. 2023. Na tem naroku mu je bil dodeljen rok 15 dni za odgovor na vlogo toženke, ki jo je ta predložila na naroku.

Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se čas izravnave ur delovnega časa (oziroma kompenzacijskih ur, kot jih imenuje toženka) ne šteje kot počitek po zakonu, čeprav delavec ne dela in ni na razpolago delodajalcu, ker ima delavec pravico do z zakonom določenega počitka poleg pravice do izravnave ur delovnega časa. Take odsotnosti z dela ni mogoče šteti kot počitka, čeprav delavec dejansko počiva.

31.Ker je le toženka delno uspela v pritožbenem postopku in še to v neznatnem delu odločitve o stranski terjatvi, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Pridruženi dokumenti:*

Obrazložitev

-------------------------------

11.Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženke, da ni mogla z gotovostjo spoznati obsega in pravne podlage tožnikovega zahtevka, ker sodišče prve stopnje o tožnikovi spremembi tožbe ni odločilo s sklepom. Drži sicer pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v skladu s 185. členom ZPP o spremembi odločiti s sklepom, vendar pa v okoliščinah konkretne zadeve to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je, da je tožnik že v tožbi uveljavljal zahtevek za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, pri čemer je višino zahtevka s prvo in drugo pripravljalno vlogo delno spremenil le glede premoženjske škode, potem, ko je upošteval podatke, ki jih je pridobil s strani toženke. Torej je bila toženka že od vložitve tožbe v celoti seznanjena s pravno podlago tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo, ki se ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje ni spreminjala, prav tako tudi z vsemi dejanskimi okoliščinami.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodba nima razlogov o tožnikovih navedbah, da je toženka "kadrovsko podhranjena", zaradi česar je tožniku in sodelavcem vseskozi odrejala nadurno delo oziroma konec referenčnega obdobja izplačevala kompenzacijske ure, kar pomeni, da bi morala zaposliti dodatno delovno silo. Sodišče prve stopnje se sicer res ni opredelilo do vsake navedbe tožnika posebej, vendar je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je toženka v celotnem vtoževanem obdobju nezakonito odrejala nadurno delo v nasprotju z določbami ZDR-1. Predvsem je v zvezi s tem bistveno, da se v skladu s prvim odstavkom 146. člena ZDR-1 nadurno delo ne sme uvesti, če je delo možno opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev, torej ZDR-1 določa nadurno delo kot izjemo, česar toženka ni upoštevala.

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožniku plačati odškodnino v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 5. 2023 dalje (točka I izreka), višji zahtevek (za znesek 8.905,29 EUR), pa je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti njene stroške postopka v znesku 1.727,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (točka III izreka), ter da je toženka zavezanec za plačilo sodne takse v 27 % deležu (točka IV izreka).

1Točka 54 sodbe C-243/09 z dne 4. 10. 2010 navaja: "Kot je razvidno iz zgoraj navedene točke 32, ker je cilj Direktive 2003/88 zagotovitev varstva in zdravja delavcev z zagotavljanjem ustreznega počitka, je zakonodajalec Unije menil, da glede na to, da preseganje najdaljšega povprečnega tedenskega delovnega časa iz člena 6(b) delavca prikrajša za tak počitek, mu že to samo po sebi škoduje, saj se s tem ogrozita njegovo varstvo in zdravje."

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

12.V zvezi z zahtevkom za plačilo nepremoženjske škode pa prav tako ni mogoče šteti, da toženka ni bila seznanjena z obsegom in pravno podlago zahtevka. Tožnik je namreč že v tožbi navajal, da je zaradi kršitve pravice do počitka utrpel škodo na zdravju in socialnem področju. Pravilno se je skliceval na zadevo SEU C-243/09

Posebej k pritožbi tožnika

Tožnik se pritožuje zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo kršitev tožnikove pravice do tedenskega počitka in protipravnost ravnanja toženke, vendar pa je toženka še v večjem obsegu od ugotovljenega ravnala protipravno. Pri tem navaja posamezne primere kršitev za obdobje od 2. 4. 2028 do 6. 2. 2021. Gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost zaradi kršitve pogodbene obveznosti do počitka. Toženka je bila dolžna, poleg plačila za delo, tožniku zagotoviti počitek, vendar tega ni izpolnila. Za razliko od sporov, ki so potekali v zvezi s kršitvijo pravice do tedenskega počitka na vojaških misijah v tujini, je tožnik svoj tožbeni zahtevek temeljil na tem, da mu je bila kršena pravica do počitka ter da je zato upravičen do nadomestila zaradi kršenja pravice iz delovnega razmerja. Sodba 0 tem nima razlogov, zato se je ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je med postopkom izpostavil, da četudi ZDR-1 in Direktiva 2003/88/ES izrecno ne določata pravice do nadomestila za neizrabljen počitek, to ne pomeni, da delavec, ki mu je bila kršena pravica do počitka, nima drugih pravic (VIII Ips 42/2019, C-214/16). Toženka je "kadrovsko podhranjena", kar izhaja tudi iz dejstva, da je tožniku in sodelavcem vseskozi odrejala nadurno delo oziroma konec referenčnega obdobja izplačevala kompenzacijske ure, kar pomeni, da bi morala zaposliti dodatno delovno silo. Tudi o tem sodba nima razlogov. Tožniku je bila kršena pravica iz delovnega razmerja, ki jo toženka lahko sanira le tako, da tožniku izplača ustrezno nadomestilo za ure počitka, ki mu jih ni omogočila izrabiti. Takšna obveznost ima podlago tudi v dolžnosti izpolnitve pogodbene zaveze iz 239. člena OZ. Tožnik je imel fiksno plačo, ki je zajemala plačilo za obdobje enega meseca, v katero pa so vključeni tudi dnevi oziroma ure minimalnega dnevnega in tedenskega počitka. Mesečna plača tožnika tako vključuje tudi ure minimalnega počitka, ki pa jih toženka tožniku ni omogočila, zato je dolžna plačati nadomestilo kot odškodnino zaradi kršitve pravice do počitka. Tožnik svojih navedb ne gradi zgolj na dejstvu, da je opravil več ur dela takrat, ko bi moral počivati, temveč da je toženka kršila pravico iz delovnega razmerja, zato je odgovorna po splošnih pravilih civilnega prava. Podobno sodna praksa priznava nadomestilo plače kot odškodnino v primerih kršitve pravice do odmora med delovnim časom. Ne drži, da je tožnik plačilo že prejel. Nadalje prikazuje primere za april, maj in junij 2018, ko naj bi mu toženka, glede na to, da je opravil več ur dela kot to izhaja iz plačilnih list, izplačala premalo ur. Razlike v opravljenih urah tožniku ni izplačala, temveč jih je izravnala v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa, tožniku pa izplačala fiksno plačo. Glede neupravičene obogatitve navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da toženka s tožnikovo storitvijo, opravljeno v času, ko bi tožnik moral imeti počitek, ni bila obogatena, ker naj bi storitev plačala. Toženka tožniku ni plačala opravljenih storitev, ampak je delovne ure prerazporejala v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se čas izravnave ur ne more šteti kot počitek in bi ga morala toženka zagotoviti poleg pravice do izravnave delovnega časa, ne pa namesto tega. Posledično je nepravična tudi odločitev o stroških postopka in o plačilu sodne takse. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ločeno upoštevati uspeh po temelju in po višini, zato matematični izračun glede na končni uspeh ni pravilen.

23. člen Direktive se nanaša na dnevni počitek in določa: "Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do minimalnega dnevnega počitka 11 zaporednih ur v 24-urnem obdobju."