Jedro

Stroški, ki nastanejo v zvezi z nudenjem tuje nege, so stroški, ki so v zvezi z zdravljenjem. Pravica oškodovanca do te odškodnine je podana, tudi če je oškodovancu nudila pomoč žena, vendar le v primeru, ko pomoč po svoji naravi presega okvir nudenja pomoči, ki jo je zakonec dolžan nuditi svojemu zakonskemu partnerju. Pravica in dolžnost zakonca je, da se vzajemno spoštujeta, si zaupati in si medsebojno pomagata.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se znesek 372,62 EUR nadomesti z zneskom 573,18 EUR. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku nepremoženjsko in premoženjsko škodo v višini 1.970,86 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.950,00 EUR od 23.12.2005 dalje do plačila in od zneska 20,86 EUR od 25.10.2005 dalje do plačila (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 372,62 EUR.

2.Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo v zavrnilnem in stroškovnem delu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku

(1)

. V konkretnem primeru obstaja objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke in ne krivdna. Prvo sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava glede višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za strah, saj zahtevana odškodnina ne presega pravičnega denarnega nadomestila za nastalo škodo. Nepravilno je bilo ugotovljeno, da duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne obstajajo, saj iz ugotovitev izvedenca in izpovedbe tožnika izhaja, da je tožnik oviran pri izvajanju športnih dejavnostih in delovnih aktivnostih. Prvo sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo materialne škode za tujo nego, ker so mu jo nudili družinski člani, kar nima podlage v zakonu in sodni praksi. Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj ni upoštevan uspeh v pravdi.

3. Pritožba je deloma utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodba nima pomanjkljivosti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki si niso v nasprotju, zato prvo sodišče ni storilo bistvene kršitve postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je tudi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi pravilne uporabe materialnega prava utemeljeno delno zavrnilo tožbeni zahtevek.

5. Tožnik pravilno ugotavlja, da nima pravnega interesa za izpodbijanje pravnega temelja, saj je prvo sodišče tožniku priznalo odškodnino, ker je ugotovilo krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke za škodni dogodek.

6. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 179. členu Obligacijskega zakonika

(2)

. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod, izraža pa tudi ustavno načelo enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa ustrezno različno.

7. Prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti zdravljenja in za strah upošteva individualne značilnosti konkretnega primera in razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Pritožba konkretno ne navede primerov iz sodne prakse, ki bi potrjevali pritožbene navedbe, da je bila tožniku priznana nižja odškodnina, kot jih priznava sodna praksa v podobnih primerih. Pritožbeno sodišče pa po pregledu sodne prakse ugotavlja, da se v podobnih primerih priznava odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini ene do treh povprečnih plač in v teh okvirih, je tudi odškodnina, ki jo je tožniku priznalo prvo sodišče. 8. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je oblika nepremoženjske škode, ki ima objektivni in subjektivni element. Objektivni element zajema fizično okvaro (anatomske posledice), ki pa v konkretnem primeru ni izkazan. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja, kateremu nobena stranka ni ugovarjala, ugotovilo, da ni prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti pri tožniku zaradi škodnega dogodka. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da poškodovani členek prsta normalno oblikovan, da je enako gibljiv kot členek prstanca na levi roki, in da tožnik lahko opravlja enaka fizična dela kot pred poškodbo. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo odškodninski zahtevek za to vrsto nepremoženjske škode.

9. Kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem (prvi odstavek 174. člen OZ). Stroški, ki nastanejo v zvezi z nudenjem tuje nege, so stroški, ki so v zvezi z zdravljenjem. Pravica oškodovanca do te odškodnine je podana, tudi če je oškodovancu nudila pomoč žena, vendar le v primeru, ko pomoč po svoji naravi presega okvir nudenja pomoči, ki jo je zakonec dolžan nuditi svojemu zakonskemu partnerju. Pravica in dolžnost zakonca je, da se vzajemno spoštujeta, si zaupati in si medsebojno pomagata (44. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Glede na vrsto poškodbe, intenziteto bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja tožnika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pomoč, ki jo je nudila tožniku njegova žena v trajanju štirinajstih dni po eno uro dnevno, ne presega okvira medsebojne pomoči med zakoncema, zato je bil zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnjen.

10. Utemeljeno pritožba izpodbija le odločitev prvega sodišča o načinu razdelitve pravdnih stroškov med pravdnima strankama, glede na uspeh v pravdi. Tožnik je v pravdi v celoti uspel po temelju, po višini pa je uspel s 51%. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo stroški tožnika 769,47 EUR, kar ob upoštevanju, da je tožnik v pravdi uspel s 75,5%, pomeni, da je upravičen do 580,95 EUR pravdnih stroškov. Tožencu je sodišče prve stopnje priznalo 31,71 EUR pravdnih stroškov, zato je glede na uspeh v pravdi (24,5%) upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v višini 7,77 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je toženec dolžan tožniku plačati 573,18 EUR.

11. Pritožba je bila deloma utemeljena, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo spremenilo (358. člen ZPP), v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik je s pritožbo uspel le v neznatnem delu (3), zato krije sam stroške pritožbenega postopka.

(1) V nadaljevanju ZZP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.

(2) V nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadaljnji

(3) Tožnik je v celoti izpodbijal sodbo v delu, v katerem mu je bil zavrnjen zahtevek za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, uspel pa je le glede pravdnih stroškov.