Jedro

Če podjetje ne izvede lastninskega preoblikovanja v roku iz 1. odstavka 20. člena ZLPP, pristojnosti glede izbire in izvedbe postopka preoblikovanja v tem zakonu (6. odstavek 20. člena) preidejo na Agencijo. Zato bi morala to upoštevati tudi tožena stranka v pritožbenem postopku, saj ne glede na to, ali obstaja začasna odredba o prepovedi razpolaganja z zemljišči ali ne, ne morejo biti predmet lastninskega preoblikovanja nezazidana stavbna zemljišča, ki bi po 3. odstavku 14. člena ZSKZ kot last RS morala biti prenesena na Sklad in izločena iz sredstev podjetja pred ugotovitvijo družbenega kapitala za lastninsko preoblikovanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U 2595/97-9 z dne 21.4.1999 se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.9.1997, s katero je ta v 2. točki izreka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 5.5.1997 (v nadaljevanju: Agencija). S to odločbo je Agencija na podlagi 6. odstavka 20. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) odločila, da se lastninsko preoblikuje podjetje S., d.d., K. s tam navedeno kombinacijo načinov lastninskega preoblikovanja, da se sprejme njegov program lastninskega preoblikovanja in da nominalna vrednost družbenega kapitala podjetja znaša 1,391.340.000 SIT. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je tožena stranka pravilno pojasnila razmerje med Zakonom o denacionalizaciji (ZDen) in ZLPP glede ureditve zavarovanj denacionalizacijskih zahtevkov bivših lastnikov za vrnitev podržavljenega premoženja. Določba 68. člena ZDen po mnenju sodišča ne more biti pravni temelj za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, oziroma na podlagi te določbe izdana začasna odredba v postopku lastninskega preoblikovanja ni obvezujoča. V obravnavanem primeru tožnica ugotovitvam tožene stranke, da je vložila predlog za izdajo začasne odredbe po roku, določenem v ZLPP, in da je bila začasna odredba izdana le na podlagi 68. člena ZDen, niti ne ugovarja. Zato sta glede na zakonsko ureditev prvostopni organ in tožena stranka po oceni sodišča pravilno zaključila, da ni bilo pravne podlage, da bi podjetje moralo izločiti iz lastninjenja sporno zemljišče parc. št. 709/2 k.o. P. V podatkih upravnih spisov in veljavnih predpisih tudi ni podlage za tožbene ugovore o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi z vrsto zemljiške parcele, ki bi morala biti po mnenju tožnice prenesena v državno lastništvo - na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju: Sklad). Po 5. členu ZLPP je moralo podjetje pred ugotovitvijo družbenega kapitala izločiti iz sredstev podjetja kmetijska zemljišča, ki so postala z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in so se prenesla v upravljanje Sklada oziroma občin. Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) v 14. členu določa, da se za kmetijska zemljišča, ki bi morala biti prenesena, štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki 11.3.1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbnem aktu po 21. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, po katerem so prostorski izvedbeni akti prostorski ureditveni pogoji in prostorski izvedbeni načrti. V upravnih spisih je dopis Sklada z dne 19.2.1996, s katerim sporoča Agenciji, da je podjetje opravilo prenos kmetijskih zemljišč v skladu z zakonom, in tudi dopis Zavoda za urbanistično načrtovanje Občine K. z dne 13.2.1997, v katerem se navaja, da se tudi parcela št. 709/2 k.o. P. po Družbenem planu Občine K. nahaja v območju zazidljivih površin - zazidalno območje B 24. To območje je namenjeno industrijski proizvodnji. Zazidalni načrt še ni izdelan, Občina K. pa je dne 14.10.1992 sprejela Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Kamnik (Uradni list RS, št. 52/92, v nadaljevanju PUP), ki velja tudi za območje, v katerem leži sporna parcela (4. člen). Navedena dejstva po mnenju sodišča potrjujejo ugotovitev, da ni zakonskih zadržkov po 5. členu ZLPP, ki bi preprečevala lastninsko preoblikovanje podjetja.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da gre pri njej podržavljenih parcelah, ki se sedaj nahajajo v delih parc. št. 709/2, 709/6 in 709/7, za zemljišče, ki ga podjetje po zakonu ni bilo dolžno prenesti na Sklad. Ugotovilo je le formalni obstoj PUP, ne pa tudi vsebine, zato je po mnenju tožnice zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi zmotno uporabilo materialno pravo. PUP na območju B 24 Sp. S. prepoveduje kakršnokoli novogradnjo, s tem pa tudi pridobivanje lokacijske dokumentacije, saj dopušča le posege za vzdrževanje gradbene strukture, kar izhaja tudi iz potrdila Zavoda za urbanistično načrtovanje Občine K. z dne 5.2.1998. Zato gre za nezazidana stavbna zemljišča, ki so po zakonu prešla na Sklad z dnem 11.3.1993, ta pa tega ni upošteval. Zatrjuje še, da je bilo podjetje dolžno prenesti na Sklad vsa zemljišča brez funkcionalnih zemljišč in objektov, saj so to kmetijska zemljišča, ki s planom niso bila opredeljena kot stavbna zemljišča in se tudi še sedaj uporabljajo za njive. Podjetje je kljub jasni določbi 88. člena ZDen spreminjalo stanje v katastru, kar je razvidno iz zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku z dne 31.5.1994 in odločbe na podlagi teh meritev, pa tudi iz naknadno sklenjene pogodbe s Skladom z dne 19.2.1996. V pritožbi tožnica dodatno navaja, da sta pri sodišču prve stopnje poleg tega upravnega spora še tožba zoper Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije glede odločbe z dne 24.9.1997 v zvezi z uveljavljano ničnostjo odločbe Geodetske uprave Občine K. ter tožba zoper Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS glede odločbe z dne 30.10.1998. V drugih primerih na območju B-24 se kmetijska zemljišča vračajo, ni pa to primer v tožničini zadevi, kar izhaja iz prvostopne odločbe Upravne enote K.. Glede pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu navaja, da izpodbijana sodba sploh nima razlogov o odločilnih ugovorih zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, da Agenciji ni bilo potrebno upoštevati izdane začasne odredbe po 68. členu ZDen (ki se nanaša na sedanjo parc. št. 709/6). Če je bila v program lastninskega preoblikovanja podjetja vključena parcela št. 709/6 in je po 68. členu ZDen izdan sklep o prepovedi razpolaganja z njo pravnomočen, se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da taka začasna odredba v postopku lastninskega preoblikovanja ni obvezujoča. Poleg tega je tožnica v pritožbi v upravnem postopku in v tožbi ugovorjala višini družbenega kapitala in zatrjevala, da so v program lastninskega preoblikovanja podjetja po otvoritveni bilanci stanja vključene njej podržavljene parcele (katere so sedaj v delih parc. št. 709/2, 709/6 in 709/7), ki bi jih podjetje moralo prenesti na Sklad, pri čemer je posebej opozarjala na sedanjo parc. št. 709/2. Če je prvostopno odločbo Agencija izdala po uradni dolžnosti na podlagi 6. odstavka 20. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93, 32-1332/94 - odločba US in 1/96), na kar kažejo podatki iz upravnih spisov, bi že po uradni dolžnosti morala paziti na to, da v otvoritveno bilanco stanja in v program lastninskega preoblikovanja niso vključena nezazidana stavbna zemljišča, ki morajo biti prenesena na Sklad. Če namreč podjetje ne izvede preoblikovanja v roku iz 1. odstavka tega člena, pristojnosti glede izbire in izvedbe postopka preoblikovanja po tem zakonu preidejo na Agencijo. Zato bi morala to upoštevati tudi tožena stranka v pritožbenem postopku, saj ne glede na to ali obstaja začasna odredba o prepovedi razpolaganja z zemljišči ali ne, ne morejo biti predmet lastninskega preoblikovanja nezazidana stavbna zemljišča, ki bi po 3. odstavku 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ, Uradni list RS, št. 10/93, 1/96 in 23/96 - popr.) kot last Republike Slovenije morala biti prenesena na Sklad in izločena iz sredstev podjetja pred ugotovitvijo družbenega kapitala za lastnininsko preoblikovanje.

Sodišče prve stopnje se sicer sklicuje na PUP in dopis Sklada z dne 19.2.1996 Agenciji, da je podjetje opravilo prenos kmetijskih zemljišč na Sklad v skladu z zakonom. Ne samo, da navedenega dopisa ni med poslanimi upravnimi spisi, tudi sicer le obstoj PUP in navajana vsebina dopisa ne dajeta zadostne podlage za presojo, da ne gre za zemljišča, ki bi morala biti po zakonu prenesena na Sklad. Tožnica namreč tako kot v upravnem postopku tudi v upravnem sporu ves čas zatrjuje, da so v lastninsko preoblikovanje podjetja nezakonito vključena zemljišča, ki so po zakonu prešla na Sklad in za katera v denacionalizacijskem postopku uveljavlja vrnitev v naravi. Za presojo tega vprašanja pa je pomembno ugotoviti status zemljišč po stanju na dan 11.3.1993. Ker iz navedenih razlogov sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo 1. odstavka 59. člena ZUS, so bila bistveno kršena pravila postopka. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo v nov postopek.