Jedro

Naravo skupnega sporazuma ima le tarifna priloga Pravilnika iz leta 1998, ne pa tudi njegov normativni del, vključno z 11. členom, ki je urejal valorizacijo. Tožeča stranka bi zato spremembo tarifnih zneskov lahko dosegla le po zakonsko predvidenem postopku. Ker Pravilnik iz leta 2006 ni bil sprejet po takšnem postopku, ne more biti podlaga za zaračunavanje nadomestila.

Tožeča stranka ni upravičena do DDV od civilne kazni, saj v zvezi z njo ni bila opravljena nobena posebna storitev oziroma dobava blaga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati avtorski honorar v višini 375,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1485,90 EUR od 30. 6. 2010 do 13. 12. 2010 in od zneska 430,11 EUR od 30. 6. 2010 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 78,71 EUR z obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izrek sodbe v zavrnilnem delu nespecificiran in nerazumljiv, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. Iz izreka ni razvidno, v katerem delu oziroma za kakšen znesek je sodišče zahtevek zavrnilo. Vztraja na stališču, da je upravičena do avtorskega honorarja po Pravilniku iz leta 2006, ki po njenem mnenju ne določa nove tarife, temveč le valorizira tarife Pravilnika iz leta 1998. ZASP-B je podelil moč skupnega sporazuma tudi normativenemu delu Pravilnika iz leta 1998, vključno z 11. členom, ki je podlaga za valorizacijo. Ker sodišče ni upoštevalo 11. člena Pravilnika iz leta 1998, je napačno uporabilo materialno pravo. Navaja, da je odločitev o uporabi Pravilnika iz leta 1998 arbitrarna in protiustavna. Če sodišče ugotovi nezakonitost podzakonskega akta, mora v skladu z 125. členom Ustave RS uporabiti zakon in ne drug podzakonski akt. Ne strinja se z višino dosojene civilne kazni, ki je po njenem mnenju določena arbitrarno in prenizko. Poudarja, da se je tožena stranka zavestno in voljno odločila za vse kršitve. Tožena stranka ni plačala niti nespornega honorarja po tarifi iz leta 1998, kar dokazuje, da je namerno kršila dolžno ravnanje. Sodišče je v zvezi z razlogi za nesklenitev nove pogodbe napačno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo njenih dopisov, v katerih je izkazala interes za sklenitev pogodbe. Poudarja, da je šlo pri toženi stranki za zavestno manipulacijo s plačilom honorarja, nesporočanje potrebnih podatkov pa da predstavlja prekršek. Zato meni, da je upravičena do civilne kazni v višini 200 % pribitka. Po njenem mnenju bi moralo sodišče od civilne kazni obračunati DDV. Gre za plačilo povečanega honorarja, ki nedvomno predstavlja opravljen promet blaga in storitev za plačilo. Tožena stranka temu ni ugovarjala, zato je sodišče z zavrnitvijo tega dela zahtevka kršilo razpravno načelo, sodba pa v tem delu nima razlogov oziroma je obrazložitev skopa. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je izrek nedoločen in nerazumljiv ter da se sodbe ne da preizkusiti, ni utemeljen. Kljub temu, da v zavrnilnem delu izreka ni dobesedno navedeno, v kolikšnem delu je tožbeni zahtevek zavrnjen, pa to jasno izhaja iz izreka sodbe kot celote. V izreku sodbe je natančno določeno, v katerem delu je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno. Posledično je tako povsem jasno, v katerem delu oziroma za kakšen znesek je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Izrek je torej dovolj določen in razumljiv, da je sodbo mogoče preizkusiti, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP (1)).(2)

6. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožena stranka dolguje tožeči stranki nadomestilo za uporabo avtorskih del po tarifi Pravilnika iz leta 1998 (3). Vrhovno sodišče se je v odločbi II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011 izreklo, da ima naravo skupnega sporazuma le tarifna priloga Pravilnika iz leta 1998, ne pa tudi njegov normativni del, vključno z 11. členom, ki je urejal valorizacijo. Sodna praksa je bila glede vprašanja, ali je mogoče uporabiti 11. člen Pravilnika iz leta 1998, nekaj časa neenotna (4), vendar je Vrhovno sodišče v citirani odločbi o tem zavzelo jasno stališče. Ker noramativni del pravilnika in s tem njegov 11. člen ni postal sestavni del skupnega sporazuma, bi tožeča stranka lahko dosegla spremembo tarifnih zneskov le po zakonsko predvidenem postopku. Ker tožeča stranka Pravilnika iz leta 2006 ni sprejela po postopku, ki ga je predvideval tedaj veljavni zakon (skupni sporazum ali arbitražna odločba), ta ne more biti podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del. Sodišče je tako ravnalo pravilno, ker je uporabilo tarifo Pravilnika iz leta 1998. Zato je tudi očitek o arbitrarnosti in neustavnosti neutemeljen.

7. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z višino izrečene civilne kazni, ki jo tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je pri določanju višine civilne kazni upoštevalo vse relevantne okoliščine primera (primerjaj 168. člen ZASP), jih ustrezno ovrednotilo in svojo odločitev skrbno obrazložilo. Očitek o arbitrarno določeni civilni kazni torej ni utemeljen.

8. Po odločitvi sodišča mora tožena stranka plačati civilno kazen v višini 100 % nadomestila, ker tožeči stranki ni posredovala podatkov o bruto honorarjih izvajalcev in ker več kot tri leta ni plačala niti nespornega dela nadomestila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zagrešila le dve od treh kršitev, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala izrek civilne kazni v najvišji zakonsko predvideni višini (200 % nadomestila). Tožeča stranka je civilno kazen zahtevala tudi iz razloga, ker naj bi tožena stranka avtorska dela uporabila brez njenega dovoljenja. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je tožena stranka predhodno prijavila prireditve in predložila sezname uporabljenih del, zato tožeča stranka ni imela razloga, da ji dovoljenja za uporabo del ne izda. Tako ni podan eden od razlogov, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala plačilo civilne kazni, čemur pritožba ne nasprotuje. Ugotovljeni kršitvi pa glede na vse okoliščine primera tudi po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljujeta civilne kazni v zahtevani najvišji zakonsko določeni višini.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka kršila dolžno ravnanje namerno ali vsaj iz hude malomarnosti, zato ji je upravičeno naložilo plačilo civilne kazni. Glede na ugotovitve izpodbijane sodbe pa toženi stranki ni mogoče očitati, da bi se želela v celoti izogniti plačilu nadomestila za uporabo avtorskih del ali da bi s plačilom zavestno manipulirala, kot to skuša prikazati pritožba. Tožena stranka je tožeči stranki prijavila uporabo avtorskih del in ji posredovala podatke o številu obiskovalcev, na podlagi katerih je tožeča stranka lahko izračunala višino nadomestila. Tožena stranka je bila pripravljena s tožečo stranko urediti razmerje glede izplačila honorarjev s ponovno sklenitvijo pogodbe, kar pa je tožeča stranka odklanjala oziroma je sklenitev pogodbe pogojevala s plačilom preteklih obveznosti po tarifi Pravilnika iz leta 2006, do česar pa ni bila upravičena. Navedeno izhaja iz dopisov tožeče stranke, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo in jih v tem smislu v izpodbijani sodbi tudi povzelo. Pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je upoštevaje vse navedene okoliščine (prizadevanje tožene stranke za ureditev medsebojnih razmerij in odpravo nesoglasij, vztrajanje tožeče stranke pri plačilu nadomestila po Pravilniku iz leta 2006) ustrezno ovrednotilo težo kršitve avtorskih pravic, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljuje višje civilne kazni od prisojene.

10. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče od civilne kazni obračunati DDV. Po 1. točki prvega odstavka 3. člena ZDDV (5) se DDV obračuna in plačuje od dobav blaga in opravljenih storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti na ozemlji Republike Slovenije za plačilo. Za presojo, ali je določena transakcija obdavčena z DDV, je torej odločilno, ali je pri tem opravljen promet blaga in storitev. Sodišče je pravilno odločilo, da tožeča stranka ni upravičena do DDV od civilne kazni, saj v zvezi z njo ni bila opravljena nobena posebna storitev oziroma dobava blaga. Civilna kazen je civilna sankcija za kršitev pravic po ZASP in ne plačilo za dobavo blaga ali opravljeno storitev (6).

11. Vprašanje obračunavanja DDV pomeni v konkretnem primeru materialnopravno vprašanje. Sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti, ne glede na navedbe in ugovore pravdnih strank. Tudi, če tožena stranka ni posebej ugovarjala, da tožeča stranka ni upravičena do DDV, je bilo dolžno na to paziti sodišče. Sodišče torej ni kršilo razpravnega načela, ki velja glede trditev in dokazov, ne pa tudi glede uporabe materialnega prava. Izpodbijana sodba v tem delu sicer nima podrobnejše obrazložitve, a jo je kljub temu mogoče preizkusiti, zato tudi ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP)

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi glede zavrnitve pritožbe.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)

(2) Primerjaj J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 308. (3) Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/1998 in nasl.)

(4) Del sodne prakse (ki jo citira pritožba) je dopuščal uporabo 11. člena Pravilnika iz leta 1998. (5) Zakon o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (Ur. l. RS, št. 117/2006)

(6) Tudi Pravilnik o izvajanju DDV določa, da se od pogodbene kazni (civilna kazen po ZASP ima podobno naravo kot pogodbena kazen) ne obračunava in ne plačuje DDV (13. člen).