Jedro

Kolikor zagovornik meni, da je sodišče pri svoji dokazni oceni premalo upoštevalo obsojenčev zagovor, pomenijo te navedbe njegovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, 120.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo M.V. za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 325. člena KZ določilo kazen devet mesecev zapora, ta kazen pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornika obsojenca je višje sodišče s sodbo z dne 4.2.2004 zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je dne 24.1.2004 vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik namreč navaja razloge, ki jih je uveljavljal že v pritožbenem postopku in ki se nanašajo na posamezne elemente dejanskega stanja. Na ta način uveljavlja razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP), obe napadeni sodbi pa imata tudi razloge o odločilnih dejstvih, ni pa tudi nobenih nejasnosti ali nasprotij v samem izreku oziroma nasprotij med izrekom in razlogi, da bi bilo mogoče govoriti o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena vidi zagovornik v naslednjem: - da sodišče ni zavzelo stališča o pisnem zagovoru obdolženca, - da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o pritožbenem očitku v zvezi z vzrokom nastale poškodbe in - v zvezi z zagovornikovimi pomisleki glede ocene izvedenskega mnenja.

Sodišči sta v obravnavani kazenski zadevi upoštevali kot dokaz tudi obsojenčev zagovor (torej tudi pisni zagovor, ki je bil prebran na glavni obravnavi dne 3.4.2002), ga ocenili ter na tej podlagi ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov zaključili, da je storil očitano mu kaznivo dejanje. Da se je sodišče opredelilo tudi do pisnega zagovora, pa izhaja tako iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki je na strani 4 sodbe v drugem odstavku med drugim navedlo, da je kot dokaz uporabilo tudi zagovor obdolženca, kakor tudi iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča (razlogi navedeni v prvem odstavku na 3. strani te sodbe). Kolikor pa zagovornik meni, da je sodišče pri svoji dokazni oceni premalo upoštevalo obsojenčev zagovor, pa pomenijo te navedbe njegovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar pa ne more biti razlog za vložitev tega pravnega sredstva.

Enako, torej uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa pomenijo tudi njegovi nadaljnji očitki o kršitvi iste določbe ZKP. Trditev zagovornika, da pritožbeno sodišče nima razlogov o pritožbenih očitkih v zvezi z nejasnostjo in protispisnostjo ugotovljenih odločilnih dejstev, je namreč pavšalna in nima podlage v spisu. Pritožbeno sodišče je namreč v celoti pritrdilo zaključkom sodišča prve stopnje, obe sodišči pa sta povsem jasno in nedvoumno zaključili, da je obsojenec kritičnega dne prekoračil dovoljeno hitrost ter tudi hitrost, ki bi še omogočala varno zaviranje in da je ravno v tem iskati razlog za nastalo prometno nesrečo. Eventualno umikanje na levi pas zato ne more predstavljati odločilnega dejstva, temveč kvečjemu tak manever potrjuje njegovo spoznanje, da zaradi prevelike hitrosti ne bo mogel zavreti pred oviro, torej potrjuje le odločilno dejstvo, ki ga kot vzrok prometne nesreče ugotavlja sodišče. Če pa odvetnik ne soglaša z ugotovitvami sodišča glede nujnosti zaviranja, pa pomenijo te navedbe ponovno njegovo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kakor tudi njegovi pomisleki glede vrednotenja izvedenskega mnenja, ki ga je po mnenju zagovornika sodišče neutemeljeno razlagalo v obsojenčevo škodo.

Slednjič zagovornik uveljavlja še kršitev določb materialnega prava, vendar pa z obrazložitvijo tega očitka, da je šlo v konkretnem primeru za drugačen način vožnje obsojenca in tudi za drugačne vzroke za nezgodo, kot jih ugotavljata obe sodišči, ponovno kakor v vseh prejšnjih primerih uveljavlja le zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče v skladu s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi oziroma je zahteva za varstvo zakonitosti vložena le zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine v skladu s 3. odstavkom 92. člena tega zakona upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojenca, razvidne iz podatkov v spisu.