Jedro

Sodišče mora izvesti predlagani dokaz z ustreznim izvedencem za potrditev navedb, s katerimi revident z vidika metalurške stroke (za kar sami vzorci niso potrebni) nasprotuje ugotovitvam OLAF, na katerih temelji izpodbijana odločitev, razen če za zavrnitev tega dokaznega predloga ne obstajajo ustavno dopustni razlogi.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1318/2016-15 z dne 3. 7. 2018 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4242-65/211-53 z dne 25. 8. 2015. S to odločbo je bilo ugotovljeno, da je po navedenih carinskih deklaracijah izpostave Terminala A., vloženih v obdobju od 13. 9. 2010 do 21. 4. 2011 s strani družbe P., d. o. o, kot posredne zastopnice uvoznika (tožnika), bilo v prost promet v okviru davčno oproščene dobave v drugo državo članico sproščeno blago, ki je po poreklu iz LR Kitajske, čeprav je bilo deklarirano kot „silicon metal s poreklom iz Tajvana“ (1. točka izreka). Za omejeno blago je bil določen carinski dolg iz naslova protidampinških dajatev v skupni višini 156.900,17 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 2.234,62 EUR (2. točka) in ugotovljeno, da je carinski dolžnik po tej odločbi uvoznik blaga (tožnik) ter da je dolg poravnal deklarant P. (3. in 4. točka izreka).

2. Upravno sodišče je pritrdilo odločitvi carinskega organa, da navedeno blago glede na ugotovljeno dejansko stanje, oprto na dokaze in informacije, ki jih je zbral Evropski urad za boj proti goljufijam (v nadaljevanju OLAF) tekom preiskave,1 ni pridobilo tajvanskega porekla, ker za pridobitev tega porekla niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena Carinskega zakonika skupnosti (v nadaljevanju CZS). Tožnikov dokazni predlog za zaslišanje izvedenca metalurške stroke je Upravno sodišče zavrnilo, ker naj bi bil glede na ugotovljeno dejansko stanje ugovor ugotavljanja deleža odstranjenih nečistoč nerelevanten, drugačnega dejanskega stanja pa z izvedencem metalurške stroke zaradi odsotnosti vhodnih in izhodnih surovin ni mogoče ugotoviti.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 172/2018 z dne 14. 2. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja: „Ali mora sodišče v upravnem sporu dopustiti dokaz z izvedencem, s katerim tožnik izpodbija poročilo Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) kot ključni dokaz, na katerem temelji izpodbijana odločitev?“

4. Tožnik (v nadaljevanju revident) je na podlagi navedenega sklepa vložil revizijo, v kateri navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Upravnemu sodišču očita nezakonito zavrnitev predloga izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca metalurške stroke in s tem kršitev pravila kontradiktornega postopka. Meni, da je ugotovitev o deležu odstranjenih nečistoč, na kateri vztraja tudi Upravno sodišče, napačno zaradi napačne uporabe meril glede ocene kakovosti sprememb značilnosti silicija. Zavrnitev predlaganega dokaza naj bi pomenila, da sodišče daje Poročilu in ugotovitvam OLAF značaj neizpodbitnega dokaza, kar je v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (zadeve X Ips 161/2016, 160/2016 in X Ips 220/2016) in s stališčem Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) o dokaznem bremenu (sodbi C- 407/16 in C-373/08). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov revizijskega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo povzema ugotovitve preiskave OLAF in pojasnjuje, da čiščenje silicija, ki se je izvajalo na Tajvanu, ne zadošča za izpolnjevanje pogojev za pridobitev nepreferencialnega porekla blaga, kot ga opredeljujeta 24. in 25. člen CZS. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo SEU v zadevi C-373/08 in meni, da je predlagano zaslišanje izvedenca metalurške stroke v zvezi z razjasnitvijo dileme, kaj so nečistoče v siliciju v smislu pravil o nepreferencialnem poreklu ter kakšen odstotek odstranitve nečistoč se lahko doseže s procesom mehanskega odstranjevanja žlindre na načelni ravni, nepotrebno, ker na konkretne ugotovitve OLAF v konkretnem primeru ne bi vplivalo.

**K I. točki izreka**

6. Revizija je utemeljena.

**O poreklu blaga**

7. V obravnavani zadevi je sporno poreklo metalurškega silicija, na katerega se nanašajo uvozne deklaracije, navedene v izpodbijani odločbi carinskega organa.

8. Med strankama ni sporno, da je bilo blago, ki je bilo uvoženo s Tajvana, pred tem na Tajvan uvoženo iz Ljudske Republike Kitajske. Sporno je, ali je zaradi predelave na Tajvanu to blago pridobilo tajvansko poreklo (kar uveljavlja revident), ali pa je ohranilo kitajskega (na čemer vztraja tožena stranka). Za slednjega je namreč na podlagi Izvedbene uredbe Sveta EU št. 467/2010 z dne 25. maja 2010 treba obračunati protidampinške dajatve.

9. Na podlagi 24. člena CZS se blago, ki je bilo proizvedeno v dveh ali več državah, šteje za blago po poreklu iz tiste države, v kateri je bila, v za to opremljenem podjetju, opravljena zadnja bistvena, gospodarsko upravičena predelava ali obdelava, in katere izid je izdelava novega proizvoda ali predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje.

10. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da ti pogoji za priznanje tajvanskega porekla blaga niso izpolnjeni. Obe stranki kot tudi Upravno sodišče se glede razlage te določbe sklicujejo na sodbo C-373/08 z dne 11. 2. 2010, s katero je SEU presodilo, da se ločevanje, drobljenje in čiščenje silicijevih blokov ter nadaljnje presejanje, razvrščanje in pakiranje silicijevih kristalov, ki so nastali z drobljenjem, kot so bili opravljeni v zadevi, ki jo je obravnavalo, ne štejejo za predelavo ali obdelavo, na podlagi katere se dodeli poreklo blaga v smislu 24. člena CZS.

11. V obrazložitvi te sodbe pa se je SEU opredelilo tudi do vprašanja, kdaj so postopki predelave taki, da omogočajo ugotovitev porekla v smislu navedene določbe CZS. Sklicujoč se na svojo sodno prakso je pojasnilo, da mora ugotavljanje porekla blaga temeljiti na objektivni in dejanski razliki med osnovnim in predelanim proizvodom, zlasti glede na posebne materialne lastnosti vsakega od teh proizvodov (45. točka). Zadnja predelava ali obdelava pa je v smislu 24. člena CZS "bistvena" samo, če ima proizvod posebne lastnosti ali sestavo, ki je pred to predelavo ali obdelavo ni imel, saj postopki predelave, ki vključujejo samo razdelitev in spremembo predstavitve, niso dovolj značilna kakovostna sprememba (46. in 47. točka). SEU je tudi že presodilo, da mletja osnovnega proizvoda na različne stopnje finosti, ni mogoče šteti za njegovo bistveno predelavo ali obdelavo, če je njegov učinek le sprememba trdnosti tega proizvoda in sprememba njegove predstavitve za namen poznejše uporabe, ne povzroči pa pomembne kakovostne spremembe osnovnega proizvoda (50. in 51. točka). Glede postopkov čiščenja in drobljenja proizvoda pa je SEU pojasnilo, da je iz uvodnih opomb2 razvidno, da se na podlagi teh postopkov lahko dodeli poreklo proizvoda, če se proizvod čisti v fazi izdelave proizvoda in je izločenih najmanj 80 % obstoječih nečistoč (52. točka). Na podlagi uvodne opombe 4 pa je po presoji SEU enako pri drobljenju, kadar je to namensko in nadzirano (v nasprotju s preprostim zdrobljenjem) zmanjšanje proizvoda v delce, ki imajo drugačne fizikalne ali kemijske lastnosti od prvotnih materialov (52. točka). Po stališču SEU navedena merila omogočajo upoštevanje objektivnega in dejanskega razlikovanja med osnovnim in predelanim proizvodom ter namena uporabe silicija (53. točka).

12. Po stališču Upravnega sodišča, na katerem temelji sodba III U 215/2014-12 z dne 13. 3. 2015 (s katero je Upravno sodišče v tej zadevi odpravilo prvo odločbo prvostopenjskega carinskega organa, in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek), se tudi v obravnavanem primeru lahko po navedenih merilih iz sodbe C-373/08 dodeli poreklo tudi zgolj s postopki čiščenja in drobljenja proizvoda, če se proizvod očisti do tolikšne mere, da je izločenih najmanj 80 % obstoječih nečistoč. V ponovljenem postopku je upravni organ svojo odločitev, da ni bilo izločenih toliko nečistoč, oprl na ugotovitve OLAF, Upravno sodišče pa ji je pritrdilo.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

13. Iz dejanskega stanja zadeve, na katero je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku vezano, izhaja, da je bil večji del kitajskega silicija iz Tajvana izvožen v Skupnost, ne da bi bil predmet kakršnekoli predelave, saj je bil po uvoznih evidencah iz Kitajske uvožen metalurški silicij čistoče 99 % ali več, iz Tajvana pa je bil izvožen silicij z enako kakovostjo. Kot posledica prečiščevanja je bila po obvestilih OLAF izboljšana le kakovost v primeru 5.000 ton silicija SI553 na SI441, kar naj bi predstavljalo zmanjšanje nečistoč za približno 31 %, pri čemer naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, na katere pošiljke se predloženi rezultati sploh nanašajo.

14. Revizijske navedbe se ne nanašajo na ugotovitev (ki izhaja iz pridobljenih uvoznih evidenc), da je bil večji del metalurškega silicija, ki je bil uvožen iz Kitajske, čistoče 99 % in več in da je bil ta silicij, ki je bil potem izvožen iz Tajvana enake kakovosti. Revident v reviziji nasprotuje ugotovitvi OLAF, na katero je oprlo svojo odločitev tudi Upravno sodišče, o le 31 % deležu odstranjenih nečistoč tistega dela silicija (5.000 ton), kateremu je bila izboljšana kakovost iz SI553 na SI441. Meni namreč, da je po razlagi 24. člena CZS, kot izhaja iz 52. in 53. točke sodbe SEU C-373/08, pri ugotavljanju deleža odstranjenih nečistoč pomemben namen uporabe silicija, ki pa v omenjeni ugotovitvi OLAF ni bil upoštevan. Tako naj bi bilo treba v obravnavani zadevi kot nečistočo obravnavati le žlindro, ki pa je bila na Tajvanu odstranjena.

15. Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker se revizijsko vprašanje nanaša na pravila postopka upravnega spora, se ni opredeljevalo do revizijskega očitka o kršitvi materialnega prava. Tako ni presojalo revizijskih navedb glede materialnopravnega stališča o potrebnosti upoštevanja namena uporabe silicija.

**Presoja revizije**

16. Pravno vprašanje, v okviru katerega je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo, se nanaša na zagotavljanje pravice do učinkovitega sodnega varstva v primerih, ko odločitev o naloženi carinski obveznosti ne temelji na deležu odstranjenih nečistoč, ki bi ga ugotovil upravni organ (tožena stranka) z analizo vzorcev vhodne in izhodne surovine in ko bi bilo mogoče pravilnost izsledkov preveriti s ponovljeno analizo v postopku sodnega varstva, ampak na listinskih dokazih (poročilih) glede predelave silicija, ki jih je pripravil OLAF oziroma njegovi strokovnjaki. Izpostavljen je vidik, ali mora sodišče izvesti predlagani dokaz z ustreznim izvedencem za potrditev tožnikovih navedb, s katerimi nasprotuje z vidika metalurške stroke napačnim stališčem v poročilu OLAF (za kar sami vzorci niti niso potrebni), in sicer da je glede na usmeritve SEU v sodbi C-373/08 treba šteti za nečistočo pri obdelavi silicijevih blokov le žlindro in da to (ter s tem pravilen nabor nečistoč) v poročilih OLAF ni bilo upoštevano.

17. Gre torej za vprašanje, ali je Upravno sodišče z zavrnitvijo revidentovega dokaznega predloga kršilo pravico do kontraditornega postopka, ki jo zagotavlja pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz pravice do kontradiktornega postopka namreč izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivimi razlogi.3 Vrhovno sodišče pa je že v sklepu X Ips 233/2014 navedlo, da je dokazne predloge mogoče zavrniti iz določenih bodisi formalnih bodisi vsebinskih razlogov. Tako mora biti dokazni predlog pravočasen in substanciran. Če je, ga sodišče ni dolžno izvesti, kadar je dokaz: nepotreben, ker je dejstvo že dokazano (npr. priča naj bi že ugotovljeno dejstvo le potrdila); nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, za odločitev ni pravno odločilno; neprimeren za ugotovitev določenega dejstva.

18. Upravno sodišče je pravilno povzelo stališče o dokazni vrednosti poročil OLAF, ki ga je Vrhovno sodišče ob sklicevanju na sodbe SEU v zadevi C-407/16, sprejelo že v sodbi X Ips 160/2016 z dne 14. 2. 2018. Iz tega stališča pa izhaja, da so poročila OLAF seveda dopusten dokaz, da pa morajo nacionalni organi v okoliščinah konkretnega primera presoditi, ali so ti dokazi zadostni za odločitev o zadevi.

19. Upravno sodišče pa te presoje, kljub pravilnemu povzemanju omenjenega stališča, ni opravilo, oziroma je zaradi kršitve pravil postopka ni opravilo pravilno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da ugotovitev deleža odstranjenih nečistoč izhaja le iz uvrstitve blaga v ustrezno oznako kakovosti metalurškega silicija pred in po obdelavi, tj. iz SI553 v SI441. Z vprašanjem, ali se za odstranjeno nečistočo pri tej spremembi kakovosti štejejo vsi drugi elementi (razen silicija) in ne samo žlindra, ki je nečistoča glede na nameravano uporabo silicija (v industriji aluminija), pa se Upravno sodišče ni ukvarjalo, ker da v zadevi ni bila dokazana niti odstranitev 80 % žlindre. Po stališču Upravnega sodišča tega zaradi odsotnosti relevantnih vzorcev vhodne in izhodne surovine tudi ni mogoče ugotoviti s predlaganim izvedencem niti z izvedenskimi mnenji tujih strokovnjakov.

20. Temu pa revident tudi v reviziji utemeljeno nasprotuje in meni, da bi mu morala biti dana možnost dokazovati nasprotno. Upravno sodišče je namreč revidentov dokazni predlog zavrnilo kot neprimernega, ne da bi (kot utemeljeno opozarja revizija) pojasnilo, kakšna je bila osnova za ugotovitve OLAF o deležu odstranjenih nečistoč, oziroma ne da bi se opredelilo do revidentovih ugovorov, da izpodbijane ugotovitve OLAF temeljijo na drugačnih izhodiščih od izhodišč metalurške stroke, za kakršne se v tem upravnem sporu zavzema revident. Ker za to predlaga izvedbo dokaza z izvedencem metalurške stroke, bi moralo sodišče temu predlogu slediti, če samo ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem (243. člen ZPP). Predmet dokazovanja namreč niso le trditve strank o obstoju ali neobstoju pomembnih dejstev, temveč tudi pravila znanosti ali stroke, ki so potrebna za ugotovitev dejstev.4

21. V obravnavanem primeru je to seveda vprašanje, ali je glede na podatke o spremembi silicija mogoče sklepati na delež odstranjene žlindre, oziroma ali na pomembne kakovostne spremembe značilnosti silicija (in s tem na poreklo blaga) lahko vpliva zgolj odstranitev žlindre.

22. Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej, da sodišče mora izvesti predlagani dokaz z ustreznim izvedencem za potrditev navedb, s katerimi revident z vidika metalurške stroke (za kar sami vzorci niso potrebni) nasprotuje ugotovitvam OLAF, na katerih temelji izpodbijana odločitev, razen če za zavrnitev tega dokaznega predloga ne obstajajo ustavno dopustni razlogi.

23. Upravno sodišče pa je revidenta, ne da bi pred tem materialnopravno zavrnilo relevantnost tožbenih ugovorov glede upoštevanja žlindre kot edine relevantne nečistoče, prikrajšalo prav za dokazovanje, da je v obravnavanem primeru že z vidika metalurške stroke (tudi brez vzorcev vhodne in izhodne surovine) mogoče ugotoviti, ali je bilo odstranjeno več kot 80 % relevantnih nečistoč, tj. žlindre, kar naj bi bilo v obravnavanem primeru bistveno za podelitev porekla.

24. Po obrazloženem je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je Upravno sodišče kršilo revidentovo pravico do izvajanja dokazov, ki je zagotovljena v okviru 22. člena Ustave. Ker gre za kršitev ustavne procesne pravice, jo je poleg primerov, določenih v tretjem odstavku 75. člena ZUS-1, treba opredeliti kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka upravnega spora.5

25. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 93. člena ZUS-1 zaradi bistvene kršitve določb upravnega spora razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo izvesti predlagani dokaz z izvedencem metalurške stroke, ali pa izvedbo tega dokaza zavrniti kot nerelevantnega zaradi neutemeljenosti materialnopravnega stališča o namenu uporabe silicijeve surovine, na katerega se revident sklicuje.

**K II. točki izreka**

26. Izrek o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. **Glasovanje**

27. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 O kateri je bilo izdelano poročilo o misiji ("Mission report") z oznako THOR (2013)11413 – 7. 5. 2013 in končno poročilo ("Final report") z oznako THOR(2013)30460 – 28. 11. 2013. 2 Iz 32. točke obrazložitve te sodbe SEU je razvidno, da gre za uvodne opombe k poglavju 28 pravil s seznama tarifnih številk. 3 Tako Ustavno sodišče v odločbi Up-1055/05-12 z dne 19. 1. 2006 (9. in 10. točka obrazložitve). 4 Glej v J. Zobec v: L. Ude in A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 472 in nasl. 5 Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 295/2016 z dne 8. 3. 2017, X Ips 319/2016 z dne 11. 10. 2017, X Ips 15/2019 z dne 5. 8. 2019 in X Ips 12/2019 z dne 22. 1. 2020.