Jedro

V obravnavani zadevi je pomembno dejstvo, da so bila k dokumentaciji dana vsa zahtevana soglasja. Soglasodajalci so dolžni varovati v splošnem interesu s predpisi varovane dobrine do meje, predpisane z normativi. Upravni organi morajo pri odločanju o teh posegih, v okviru svojih pooblastil, po uradni dolžnosti preverjati, ali je predvidena gradnja po veljavnih predpisih mogoča in pod kakšnimi pogoji. Pri tem pa niso pristojni v postopku izdaje upravnega dovoljenja teh soglasij tudi preverjati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper enotno dovoljenje za gradnjo z dne 20.5.2002, ki ga je tožena stranka izdala investitorju A.A. d.o.o. za gradnjo sedmih baznih postaj - mreže mobilne telefonije GSM 1800 za objekt 154, na zemljišču s parc. št.... k.o. ...

V obrazložitvi sodišče prve stopnje navaja, da so bili izpolnjeni vsi zahtevani pogoji za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo, kot jih določa 33 a. člen Zakona o graditvi objektov ter 7. in 8. člen Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje Občine P. (PUP). Sodišče nima pomislekov glede strokovnosti in jasnosti strokovnega mnenja Instituta za varovanje zdravja Republike Slovenije. Tožbene navedbe glede vplivov na okolje, njihovih posledic in nevarnosti stopnje sevanja so pavšalne. Nerazumljiva je tožbena navedba glede kršitev 18. člena Ustave RS. Soglasje zdravstvenega inšpektorata k obravnavanemu posegu je bilo dano na podlagi Zakona o zdravstveni inšpekciji (ZZdrI; Uradni list RS, št. 99/99) kot eno izmed soglasij, ki jih po uradni dolžnosti podajo pristojni organi zaradi varovanja javnega interesa.

Tožnika po pooblaščencu vlagata pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Z odgovorom tožene stranke na tožbo sta bila seznanjena šele ob vročitvi prvostopenjske sodbe. Ugovarjata napakam v upravnem postopku pred izdajo gradbenega dovoljena. Izpodbijata strokovnost mnenja Inštituta za varovanje zdravja, saj je bilo izdano za 7 baznih postaj, pri katerih je konfiguracija terena različna. V Uredbi o mejnih vrednostih so upoštevani le termični vplivi elektromagnetnega sevanja, izvedenec in tožena stranka pa bi morala upoštevati tudi že poznane raziskave in njihove izsledke o netermičnih vplivih tega sevanja. Ne držijo navedbe tožene stranke in investitorja glede legalnosti uporabe dovoza. Tožena stranka ni oporekala tožbeni trditvi, da XI. točka dovoljenja za gradnjo ni izvršljiva, saj na svetu ni zavarovalnice, ki bi zavarovala odgovornost v zvezi s sevanjem mobilne telefonije in tveganje njenih škodnih posledic. Tožnika navajata izsledke svetovnih raziskav o vplivih elektromagnetnega sevanja mobilne telefonije, sodno prakso Republike Avstrije ter citirata znanstvenike, ki se ukvarjajo z raziskovanjem tega področja. Glede vprašanja zmanjšanja vrednosti objektov v bližini baznih postaj mobilne telefonije se sklicujeta na nemško sodno prakso. Mejne vrednosti sevanja mobilne telefonije so v Sloveniji postavljene previsoko. Ponavljata tožbene navedbe, da gre v obravnavanem primeru za znanstvene poizkuse na ljudeh in prosita naj vrhovno sodišče pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek za presojo ustavnosti in zakonitosti Uredbe o mejnih vrednostih in drugih predpisov (ZGO), na podlagi katerih je bilo izdano sporno dovoljenje za gradnjo. Prizadeta stranka v tem upravnem sporu, investitor A.A. d.o.o., v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam. Upravni organ je upošteval vsa mnenja, pripombe in zahteve, podane na ustni obravnavi. Sklicuje se na strokovnost mnenja Inštituta za varovanje zdravja RS. Navedbe tožnikov glede problematike zavarovanja odgovornosti nimajo dokazne vrednosti, tuja sodna praksa pa za slovenska sodišča ni zavezujoča. Vsi ugovori, ki se nanašajo na besedilo Uredbe o mejnih vrednostih in o presoji njeni ustavnosti in zakonitosti, so za rešitev v tem sporu neupoštevni.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US RS), je Vrhovno sodišče RS tožbo tožnikov, vloženo po ZUS, obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1. Po presoji pritožbenega sodišča je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Določba 2. odstavka 191. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1; Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) določa, da se postopki za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo iz 33.a člena ZGO, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZGO-1, torej pred 1.1.2003, končajo po določbah ZGO.

Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na določbe 33.a člena v času odločanja prvostopenjskega organa veljavnega ZGO, ki urejajo enotno dovoljenje za gradnjo. V skladu z 2. odstavkom 33.a člena ZGO vsebuje enotno dovoljenje za gradnjo sestavine lokacijskega dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in gradbenega dovoljenja po ZGO ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem. Upravni organ mora torej pri izdaji enotnega dovoljenja za gradnjo poleg pogojev, ki jih določa ZGO, upoštevati tudi pogoje iz predpisov, ki urejajo izdajo lokacijskega dovoljenja. Tak predpis je bil v času odločanja tožene stranke Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN; Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89, Uradni list RS št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97), ki v 2. odstavku 54. člena določa, da se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave in druge posege v prostor, na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom ZUN graditev prepovedana, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, ta pa mora biti izdelana v skladu s prostorskimi ureditvenimi pogoji. V predmetni zadevi ni sporno, da obravnavano območje ureja PUP (Uradni vestnik občin O. in P., št. 20/92, 26/94, 11/97 in 12/97). Lokacijski dokumentaciji morajo biti priložena tudi soglasja pristojnih organov in organizacij.

Sodišče prve stopnje je pravilno pritrdilo toženi stranki, da so sestavni del enotnega dovoljenja za gradnjo tudi lokacijska dokumentacija in PGD/PZI, strokovno mnenje Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije s splošno oceno sevalnih obremenitev naravnega in življenjskega okolja z dne 1.10.2001 in 22.10.2001 (tožena stranka in sodišče napačno navajata datum 17.10.2001), ter v izreku enotnega dovoljena za gradnjo našteta soglasja in mnenja pristojnih organov in organizacij, med drugim tudi poprejšnje soglasje Zdravstvenega inšpektorata RS z dne 28.11.2001, izdano na podlagi 2. člena takrat veljavnega ZZdrI. Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije je dal soglasje, ki temelji na potrditvi strokovnega mnenja Inštituta za varovanje zdravja RS, iz katerega izhaja, da so sevalne obremenitve na prvem območju, ob upoštevanju najbolj neugodnega primera ob namestitvi anten baznih postaj, pod mejnimi vrednostmi, ki jih določa Uredba o elektromagnetnem sevanju v bivalnem in naravnem okolju, ki je bila v času odločanja upravnega organa edini predpis, ki je urejal termična elektromagnetna sevanja za nove naravne vire.

Tudi po presoji vrhovnega sodišča so ugovori tožnikov, ki se nanašajo na vplive na okolje, na domnevno prekomerno sevanje in sevanje drugačne vrste (od tistih, ki jih predvideva Uredba o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju), pavšalne narave in se v celoti nanašajo na javni interes, ki pa so ga dolžni varovati v postopku udeleženi tako, da preverjajo obstoj potrebnih soglasij po posebnih predpisih. Soglasodajalci so dolžni varovati v splošnem interesu s predpisi varovane dobrine do meje, predpisane z normativi. Upravni organi morajo pri odločanju o teh posegih v okviru svojih pooblastil po uradni dolžnosti preverjati, ali je predvidena gradnja po veljavnih predpisih mogoča in pod kakšnimi pogoji. Po presoji vrhovnega sodišča pa to ne pomeni, da so upravni orani v postopku izdaje upravnega dovoljena pristojni posegati oziroma preverjati posamezna soglasja. Pomembno je le dejstvo, da so bila k dokumentaciji dana vsa zahtevana soglasja. Takšno stališče je vrhovno sodišče sprejelo že v zadevi, št. I Up 575/2003 z dne 7.9.2006. Vrhovno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da je bila v postopku opravljena zakonita strokovno obrazložena presoja vplivov na okolje, iz katere izhaja, da je sporni poseg v mejah dovoljenega. Zato niso utemeljeni pritožbeni ugovori glede upoštevanja raziskav o drugih vrstah sevanj mobilne telefonije. Poleg tega pa tožnika drugega strokovnega mnenja, s katerim bi dokazala, da ocena navedenega inštituta ne ustreza dejanskemu stanju, nista predložila, česar nista storila niti v pritožbi. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se za predložitev strokovnega menja ne morejo šteti v pritožbi citirani izsledki raziskav in različnih virov, ki pojasnjujejo domnevne posledice sevanj mobilne telefonije. Ker se je soglasje zdravstvenega inšpektorata nanašalo na vse bazne postaje, za katere je bilo dano enotno soglasje za gradnjo, tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor glede različnih konfiguracij terena posameznih baznih postaj.

Na drugačno odločitev vrhovnega sodišča ne more vplivati pritožbena navedba glede kršitve načela kontradiktornosti, ki naj bi bila podana s tem, ko tožnikoma ni bil vročen odgovor tožene stranke na njuno tožbo. V 75. člena ZUS-1 ni kot (absolutna) bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu navedena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB-3 in 45/08). Ta določa, da je bistvena kršitev določb ZPP podana tudi takrat, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Po določbah ZUS-1 je taka opustitev lahko bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. To pa v tem primeru po presoji vrhovnega sodišča ni. Iz upravnih spisov res izhaja, da upravno sodišče tožnikoma odgovora tožene stranke na njuno tožbo ni poslalo. Ker pa iz tega odgovora po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja nič takega, kar bi vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj se tožena stranka v njem le sklicuje na razloge, ki jih je navedla v svoji odločbi, ta pomanjkljivost ne pomeni bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Tožnika v pritožbi predlagata, da pritožbeno sodišče prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS za oceno ustavnosti. Po 125. členu Ustave RS so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni; vezani so na ustavo in zakon. V skladu s 156. členom Ustave RS lahko sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in začne postopek pred ustavnim sodiščem. V zvezi s takšno odločitvijo sodišče ni vezano na predlog strank v postopku, temveč gre za njegovo suvereno ugotovitev in odločitev, ki v obravnavanem primeru ni bila sprejeta. Sicer pa lahko po določbi 2. stavka 2. odstavka 162. člena Ustave RS vsakdo da pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem RS, če izkaže pravni interes.

Ker je predmet tega postopka enotno dovoljenje za gradnjo, vrhovno sodišče drugih pritožbenih ugovorov ni presojalo. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, tožnika v tem upravnem sporu varujeta samo svoje pravice, interese in pravne koristi in ne moreta uveljavljati kršitev, ki se nanašajo na druge osebe, ki so ali bi morale sodelovati v upravnem postopku. Zato pritožbeni ugovori glede tega niso utemeljeni.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo tožnikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.