Jedro

Toženkino razpolaganje v nasprotju s prisilnim predpisom iz 88. člena ZDen je bilo protipravno. Zaradi njega je prišlo do nadaljnjega razpolaganja s spornimi parcelami, do njihovih sprememb in do nemožnosti njihove vrnitve v naravi. Vzročna zveza med toženkinim protipravnim ravnanjem in škodo zaradi nemožnosti vrnitve v naravi je izkazana. Toženka ni dokazala, da je do škode prišlo brez njene krivde. Zato so dokazani vsi elementi civilnega delikta iz prvega odstavka 154. člena ZOR. Ker vzpostavitev prejšnjega stanja ni več mogoča, tožniki utemeljeno na podlagi tretjega odstavka 185. člena ZOR terjajo denarno odškodnino. Če bi sporni parceli dobili vrnjeni v naravi, bi tudi sami lahko z njima razpolagali in dosegli tako kupnino, kot jo je na podlagi ocene sodnega cenilca dosegla toženka. Gre torej za odškodnino po ZOR zaradi povrnitve škode, do katere je prišlo zaradi kršitve prisilnega predpisa, in ne za odškodnino po ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in zaradi kršitve prisilnega predpisa iz prvega odstavka 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ugotovilo ničnost pogodbe z dne 30.12.1994, s katero je prvotoženka drugotoženki prodala parcelni številki 1225/1 in 1225/2, obe k.o... Presežni primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti nadaljnjih pogodb z dne 04.07.1995 in 26.11.1996 in za izstavitev zemljiškoknjižnih listin je zavrnilo. Delno je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in prvotoženki naložilo, da mora plačati tožnikom 3,601.019,70 SIT odškodnine, presežni podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je prvotoženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvotoženka (v nadaljevanju toženka) v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči nista reševali pravnih vprašanj in razlogov v zvezi z zadržki za vračilo premoženja, ki se nanašajo tudi na predhodno vprašanje. Toženka se je sklicevala na 18. in 19. člen ZDen, kar pa je dejansko prepuščeno v reševanje upravnemu organu. Na utemeljenost toženkinih stališč kaže tudi uspeh v pritožbenem postopku, ker je bil odpravljen sklep o prekinitvi upravnega postopka. Tako je prišlo do pravnega paradoksa, saj za reševanje denacionalizacijske zahteve sodišče ni stvarno pristojno. Sodišče ni izvedlo dokazov v smeri toženkinih ugovorov. V odgovoru na tožbo je toženka jasno navedla, da gre za infrastrukturne objekte in za javno dobro ter predložila vse dokaze, ki jih sodišče ni obravnavalo. Zato je prišlo do procesne kršitve. Procesno kršitev predstavlja tudi dejstvo, da je sodišče dovolilo dokaz z vpogledom v upravni spis, pa tega ni izvedlo. Iz listin v upravnem spisu je mogoče sklepati, da manjka temeljni pogoj iz 88. člena ZDen, da obstaja dolžnost vračila, to pa predstavlja kršitev materialnega prava. Napačno je odločeno tudi o odškodnini. Ker se zaradi procesnih kršitev ni ugotavljalo vprašanje dolžnosti vračila premoženja, se poraja tudi temeljno vprašanje razmejitve denacionalizacijskega zahtevka med odškodnino in vračilom v naravi, zmožnostjo ali nezmožnostjo vračila ter oblike odškodnine. Zato je pri reševanju predhodnega vprašanja prišlo do materialne kršitve ZDen. Od vprašanja možnosti vrnitve je odvisna oblika odškodnine, ki pa po ZDen ni denarna, temveč v obliki obveznic. Revizija še opozarja na status pogodbene stranke, ker je sedanja toženka nastala v letu 1995, pravni posel pa je sklepala prejšnja družbenopolitična skupnost, ki s toženko nima nobene zveze. Zato je nerelevantna trditev sodišča druge stopnje, da je upravni organ v domeni toženke.

Revizija je bila vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se v tej pravdni zadevi uporablja zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta v tej pravdni zadevi ugotovili naslednje dejanske okoliščine, na katere so v revizijskem postopku zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani pravdne stranke in revizijsko sodišče. Tožniki so otroci denacionalizacijskega upravičenca, ki mu je bilo na podlagi predpisa iz 3. člena ZDen podržavljeno premoženje, v katerega spadata tudi sedanji parcelni številki 1225/1 in 1225/2, obe k.o. T. Revidentka je s pogodbo z dne 30.12.1994 kljub prepovedi iz 88. člena ZDen sporni parceli prodala drugotoženki, ta pa ju je s pogodbama z dne 04.07.1995 in 26.11.1996 prodala naprej tretjetoženki in četrtotoženki. S sklepom o prekinitvi denacionalizacijskega postopka glede spornih parcel je upravni organ tožnike napotil na pravdo za ugotovitev ničnosti vseh navedenih pravnih poslov. Tožniki so tako tožbo vložili, naknadno pa kot podrejeni zahtevek od toženke uveljavljali tudi plačilo odškodnine. Njihov uspeh v pravdi je razviden iz začetka obrazložitve te revizijske odločbe.

Toženka se neutemeljeno sklicuje, da je bil sklep o prekinitvi upravnega postopka naknadno odpravljen. To okoliščino je uveljavljala v prepozni dopolnitvi pritožbe, ki je pritožbeno sodišče zato ni moglo in tudi ni smelo obravnavati. Njeno sklicevanje na isto okoliščino v reviziji pa zato pomeni nedovoljeno revizijsko novoto. Ker je to vprašanje povezano tudi z ugovorom sodne pristojnosti, revizijsko sodišče ugotavlja, da kljub drugačnemu revizijskemu stališču toženke v tej zadevi ni prišlo do zatrjevanega pravnega "paradoksa". Spor med konkretnimi pravdnimi strankami o ničnosti pravnega posla je premoženjskopravne narave, kot tak spada med spore iz 1. člena ZPP in v sodno pristojnost. Tožniki bi tako tožbo lahko vložili tudi, če jih upravni organ ne bi napotil na pravdo. Spor o plačilu odškodnine v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom prav tako spada med spore iz 1. člena ZPP, saj trditvena in pravna podlaga tega dela tožbenega zahtevka ni v določbah ZDen, pač pa zaradi trditev, da je toženka s svojim protipravnim ravnanjem tožnikom onemogočila vrnitev podržavljenih parcel v naravi, v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

ZDen je v 88. členu z dnem uveljavitve zakona prepovedal razpolaganje s premoženjem, glede katerega po njegovih določbah obstaja dolžnost vrnitve. Kot sankcijo prepovedi te kršitve je določil ničnost takih pravnih poslov. Prepoved velja 30 dni po preteku roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo, v primeru vložitve take zahteve pa do odločitve o njej.

Glede na tako zakonsko ureditev sta sodišči pri odločanju o primarnem tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 30.12.1994 morali kot predhodno vprašanje ugotoviti, ali za sporni parceli obstaja dolžnost vrnitve po ZDen. Tudi če tožniki ne bi bili napoteni na pravdo, bi sodišči o tem predhodnem vprašanju lahko odločili, in sicer na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPP. Drugačno revizijsko stališče je zmotno. Po presoji revizijskega sodišča je materialnopravno pravilna ugotovitev obeh sodišč, da je za sporni parceli taka dolžnost vrnitve obstajala. Parceli sta bili podržavljeni na podlagi predpisa iz 3. člena ZDen, aktivna legitimacija tožnikov kot dedičev denacionalizacijskega upravičenca je izkazana, toženka pa ovir za vrnitev premoženja ni dokazala.

To zadnjo ugotovitev toženka skuša izpodbiti z uveljavljanjem procesnih kršitev, ko zaradi razlogov sodišča druge stopnje o njenem posplošenem sklicevanju na 18. in 19. člen ZDen opozarja na svoje trditve v odgovoru na tožbo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da do zatrjevanih procesnih kršitev ni prišlo. Toženka je v odgovoru na tožbo o javnem dobru govorila le v povezavi s parcelno številko 1196, ki pa ni predmet tega spora. Glede parcelne številke 1225/2 je v odgovoru na tožbo navedla, da je na njej zgrajen poslovni objekt, kar je storila drugotoženka po sklenitvi sporne pogodbe z dne 30.12.1994. V času uveljavitve ZDen že glede na trditve same toženke tega objekta ni bilo. To izhaja tudi iz pogodbe z dne 30.12.1994, v kateri sta obe sporni parceli opredeljeni kot zemljišče, ki je predvideno za zelenice ob bodočem bencinskem servisu. Če toženka pri trditvi o infrastrukturnih objektih misli še kaj drugega, pa je ta njena trditev tudi na revizijski stopnji ostala le na ravni posplošene trditve.

Neobstoj dolžnosti vračila obeh parcel toženka uveljavlja še s trditvijo, da naj bi to izhajalo iz listin v upravnem spisu, pri tem pa teh listin niti ne konkretizira. V povezavi s tem očita sodišču procesne kršitve, ker kljub sprejetemu dokaznemu sklepu ni vpogledalo v upravni spis. Revizijsko sodišče ugotavlja, da do zatrjevane procesne kršitve ni prišlo že iz osnovnega razloga, da sodišče po četrtem odstavku 287. člena ZPP v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep, pa tudi iz konkretnega razloga, da je sodišče na naroku 19.01.1999 sprejelo drugačen dokazni sklep, kot zatrjuje revidentka. Dovolilo je dokaz z vpogledom v listine od C1 do C28 upravnega spisa, ne pa v cel upravni spis. Navedene listine je tudi vpogledalo.

Odločitev o predhodnem vprašanju o obstoju dolžnosti vrnitve spornih parcel po ZDen je bila torej materialnopravno pravilna. Ker je toženka kljub izrecni prepovedi iz 88. člena ZDen obe parceli prenesla na drugo toženko, je pogodba z dne 30.12.1994 že po samem zakonu nična. Pri tem ni pravno pomembno vprašanje, ali je toženka takrat že vedela za vloženo zahtevo za denacionalizacijo, saj morebitna dobrovernost pogodbenikov glede na 88. člen ZDen ne vpliva na presojo veljavnosti pravnega posla. Zato je pravno neupoštevna toženkina graja razlogov sodišča druge stopnje, da je toženka vedela ali morala vedeti za vloženo zahtevo za denacionalizacijo, v povezavi s to grajo pa tudi niso pravno pomembne revizijske trditve, da naj bi sporno pogodbo sklenila prejšnja družbenopolitična skupnost in ne sedanja toženka, pri čemer te trditve predstavljajo tudi nedovoljeno revizijsko novoto.

Po vsem obrazloženem je bila odločitev obeh sodišč o ničnosti pogodbe z dne 30.12.1994 materialnopravno pravilna. Taka pa je bila po presoji revizijskega sodišča tudi njuna odločitev o podrejenem odškodninskem delu tožbenega zahtevka. Toženka grajo te odločitve izpeljuje iz zmotnega izhodišča, da gre za odškodnino po določbah ZDen. Gre za odškodnino po določbah ZOR. Toženka je sicer bila denacionalizacijski zavezanec za vrnitev spornih parcel v naravi, vendar je s svojim nezakonitim razpolaganjem z obema parcelama omogočila tudi nadaljnje razpolaganje, spremembo dejanskega stanja v naravi in prenos na druge dobroverne osebe, ki so tudi že vpisane v zemljiški knjigi. S tem je onemogočila vrnitev spornih parcel v naravi, torej tisto obliko denacionalizacije, ki jo tožniki uveljavljajo v denacionalizacijskem postopku. Na eni strani je s takim ravnanjem poslabšala položaj denacionalizacijskega upravičenca, na drugi strani pa skuša svojo obveznost denacionalizacijskega zavezanca o vrnitvi premoženja preložiti na drug subjekt, na Slovensko odškodninsko družbo, in s tem na davkoplačevalce. To bi bilo v izrečnem nasprotju z namenom zakona pri določitvi prepovedi iz 88. člena ZDen.

Toženkino ravnanje v nasprotju s prisilnim predpisom iz 88. člena ZDen je protipravno. Zaradi njega je prišlo do nadaljnjega razpolaganja s spornimi parcelami in do nemožnosti njihove vrnitve v naravi. Vzročna zveza med toženkinim protipravnim ravnanjem in škodo zaradi nemožnosti vrnitve v naravi je izkazana. Toženka ni dokazala, da je do škode prišlo brez njene krivde. Zato so dokazani vsi elementi civilnega delikta iz prvega odstavka 154. člena ZOR. Ker vzpostavitev prejšnjega stanja ni več mogoča, tožniki utemeljeno na podlagi tretjega odstavka 185. člena ZOR terjajo denarno odškodnino. Če bi sporni parceli dobili vrnjeni v naravi, bi tudi sami lahko z njima razpolagali in dosegli tako kupnino, kot jo je na podlagi ocene sodnega cenilca dosegla toženka. Ta samemu izračunu višine odškodnine v reviziji ne ugovarja več.

Po vsem obrazloženem prisojena odškodnina predstavlja nadomestilo zaradi nemožnosti vrnitve premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku. Gre za odškodnino po ZOR za škodo, do katere je prišlo zaradi kršitve prisilnega predpisa, in ne za odškodnino po ZDen.

Različni izhodišči za odškodnino v obeh zakonih pa ne pomenita, da prisoja odškodnine v tej pravdni zadevi ne bo mogla vplivati na eventualno vprašanje odškodnine za sporni parceli v nadaljevanju denacionalizacijskega postopka.

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo.