Jedro

Skladno s 1. alinejo 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije ter izpolnjuje pogoje iz 42. člena ZPIZ-2 oziroma, če gre za mlajšega invalida, pogoje iz 43. člena ZPIZ-2. Po prvem odstavku 43. člena ZPIZ-2 zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti pred dopolnjenim 21. letom starosti, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je bil ob nastanku invalidnosti vključen v obvezno zavarovanje ali če je dopolnil najmanj tri mesece zavarovalne dobe. Glede na drugi odstavek 43. člena ZPIZ-2 pa zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 21. letu starosti, vendar pred dopolnjenim 30. letom starosti, pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj 1/4 delovnih let. Nobenega od navedenih pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, tožnik ne izpolnjuje. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 4. 2017 v celoti odpravi in spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo Območne enote A., št. ... z dne 6. 9. 2016 ugodi in se tožečo stranko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni pred dopolnjenim 21. letom starosti in se ji s tem prizna pravica do invalidske pokojnine. Obenem je sklenilo, da stroški tožeče stranke bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Povzema obrazložitev sodbe in navaja, da je sicer invalidska komisija I. stopnje v A. dne 4. 7. 2016 ugotovila, da je pri tožeči stranki od 4. 7. 2016 podana I. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, kar je dne 18. 1. 2017 potrdila tudi invalidska komisija II. stopnje. Tožeča stranka je tako ob nastanku invalidnosti I. kategorije dopolnila že 43 let. V predmetnem sporu pa je zatrjevala, da je postala invalid I. kategorije invalidnosti že pred 18. 1. 2017. Sodišče je to zatrjevanje odpravilo z argumentacijo, češ da se v dokončne in pravnomočne odločbe ne sme posegati. Vendar pa se ti dve odločbi nanašata na datuma 1. 7. 1999 in na 11. 11. 2004. Dejansko stanje po 11. 11. 2004 pa ni dokončno in pravnomočno ugotovljeno z nobeno odločbo, tožba pa se nanaša ravno na to obdobje. To obdobje niti ni kratko, saj gre za kar 13 let in ravno v temu času se je zdravstveno stanje tožeče stranke toliko poslabšalo, da je invalidnost III. kategorije prešla v invalidnost I. kategorije. Dejanskega stanja, tj. zdravstvenega stanja in delazmožnosti tožeče stranke v obdobju od 11. 11. 2004 do 18. 1. 2017 pa sodišče ni ugotavljalo, čeprav gre za odločilna dejstva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Predlaga, da se izpodbijana sodba z dne 23. 1. 2018 razveljavi in zadeva vrne v odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 6. 4. 2017, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 6. 9. 2016. S slednjo je toženec odločil, da se tožnik razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 4. 7. 2016 ter da nima pravice do invalidske pokojnine. Ugotovil je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja glede pokojninske dobe, kot to določa 2. alineja prvega odstavka 69. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) v povezavi z 42. členom ZPIZ-2. Sporno v tej zadevi je, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine na podlagi I. kategorije invalidnosti in popolne nezmožnosti za delo (1. alineja drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2).

6. Skladno s 1. alinejo 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije ter izpolnjuje pogoje iz 42. člena ZPIZ-2 oziroma, če gre za mlajšega invalida, pogoje iz 43. člena ZPIZ-2. Po prvem odstavku 43. člena ZPIZ-2 zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti pred dopolnjenim 21. letom starosti, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je bil ob nastanku invalidnosti vključen v obvezno zavarovanje ali če je dopolnil najmanj tri mesece zavarovalne dobe. Glede na drugi odstavek 43. člena ZPIZ-2 pa zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 21. letu starosti, vendar pred dopolnjenim 30. letom starosti, pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj 1/4 delovnih let. 7. Nobenega od navedenih pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izpolnjuje.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik na podlagi dokončne odločbe z dne 1. 7. 1999 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu niso priznale pravice iz invalidskega zavarovanja. Zoper navedeno odločbo tožnik ni vložil tožbe, zato je postala pravnomočna. Nadalje je bila z odločbo z dne 11. 11. 2004 tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja prav tako zavrnjena. Ugotovljeno je bilo, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. Enako zoper navedeno odločbo se tožnik ni pritožil. 9. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik tudi v kolikor bi pri njem nastala invalidnost I. kategorije pred 21. letom starosti, ne izpolnjuje zahtevanih pogojev pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj pred 21. letom starosti ni bil vključen v zavarovanje (prvič šele 1. 12. 1994), niti ni dopolnil najmanj treh mesecev zavarovalne dobe. Tožnik prav tako v obdobju od dopolnjenih 21 let starosti, do dopolnjenih 30 let starosti, ni dopolnil najmanj 1/4 delovnih let, tj. 2 leti in 6 mesecev (drugi odstavek 43. člena ZPIZ-2), ampak je do nastanka 30 leta starosti dopolnil le 3 mesece pokojninske dobe (od 1. 12. 1994 do 28. 2. 1995).

10. Tožnik je ob izdaji odločbe z dne 11. 11. 2004, ko je bil še nadalje razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, že dopolnil 31 let starosti. Poleg tega od pravnomočnosti odločbe z dne 11. 11. 2004 (in enako od pravnomočnosti odločbe z dne 1. 7. 1999) pa to ne pomeni le nezmožnosti priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja pred pravnomočnostjo teh odločb, pač pa tudi nemožnost ugotovitve in priznanja drugačne kategorije invalidnosti od ugotovljene, torej III. kategorije invalidnosti. Kot je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje, tudi v kolikor bi bilo v sodnem postopku ugotovljeno drugačno dejansko stanje glede nastanka invalidnosti, datuma nastanka I. kategorije invalidnosti, ni mogoče ugotoviti pred datumom pravnomočnosti zadnje odločbe, ker bi sicer prišlo do nedovoljenega posega v pravnomočno odločitev.

11. Čeprav ima pritožba prav, da dejansko stanje po 11. 11. 2004 ni dokončno in pravnomočno ugotovljeno z nobeno odločbo, saj se na tožnikovo zdravstveno stanje in izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, nanašata odločbi izdani v novem postopku z dne 6. 9. 2016 in z dne 6. 4. 2017, ki sta predmet tega postopka, pa to za pritožbeno rešitev zadeve ni odločilno. Tožnik namreč tudi, če bi bila I. kategorija invalidnosti ugotovljena na dan 12. 11. 2004 (tj. prvi naslednji dan po pravnomočno ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti) oziroma v obdobju 13-ih let, kot uveljavlja pritožba, na podlagi dopolnjene pokojninske dobe ne izpolnjuje pogojev minimalne pokojninske dobe iz 42. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožnik bi namreč na dan 12. 11. 2004 in dopolnjene starosti 31 let, moral dopolniti najmanj 3 leta in 8 mesecev pokojninske dobe in ob kasnejši ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti, še več. Pokojninske dobe v trajanju 3 let in 8 mesecev pa tožnik ne izpolnjuje, zaradi česar ugotavljanje invalidnosti v obdobju od 11. 11. 2004 za obdobje 13 let, ne bi pripeljalo do drugačne oziroma od ugodnejše odločitve za tožnika kot v primeru, ko je bila pri njemu ugotovljena I. kategorija invalidnosti na dan 4. 7. 2016 in na podlagi dopolnjene pokojninske dobe v trajanju 13 mesecev ni izpolnjeval zahtevane minimalne pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ne glede na to, ali se je tožniku zdravstveno stanje poslabšalo ali ne.

12. Glede na vse obrazloženo, je sodišče prve stopnje na podlagi 81. člena ZDSS-1 utemeljeno štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti in tožnikov tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Iz navedenega razloga in ker so pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.