Jedro

Tako sodni izvedenec kot v predsodnem postopku obe invalidski komisiji so ugotavljali, ali je pri tožnici prišlo do invalidnosti oziroma zmanjšanje delovne zmožnosti v smislu 63. člena ZPIZ-2. Le v primeru ugotovljenega enega od stanj določenega v citirani določbi 63. člena ZPIZ-2, bi bila tožnica upravičena do pravic iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 9. 2017 in št. ... z dne 23. 3. 2017 in se tožnico razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni ter se ji priznajo pravice na tej podlagi in sicer stvarne razbremenitve pri delu ter časovna razbremenitev 4 ure dnevno, 20 ur tedensko ter ustrezno nadomestilo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da obstajajo pri njej zdravstvene težave in da ni sposobna za delo v svojem poklicu, ki ga je opravljala 33 let. Pri njej prihaja do kroničnih bolečin, ki se nadaljujejo in jih ni mogoče odstraniti. Po njenem bolečinska simptomatika in kronične bolečine pomenijo poklicno bolezen. Povzema izpoved izvedenca in mu očita kontradiktornost. Vztraja, da delo v proizvodnji ni primerljivo z delom javnega uslužbenca. Opisuje pogoje svojega dela, pod katerimi je delala tudi do 14 ur na dan. Vsako leto obiskuje terapije in le enkrat, ko jih plača zdravstvena zavarovalnica. Ima odrevenele in pomodrele prste na vseh okončinah, ki ji postajajo tudi mrzli. Kronične bolečine v nogah, ramenih, rokah, kolenih in vratu za izvedenca ne predstavljajo problemov. Podnevi ne more dalj časa sedeti, spreminjati mora položaj telesa. Sproti razgibava prste nog in rok, čuti mravljinčenje, stvari ji padajo iz rok. Vsega tega izvedenec ni upošteval. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena v zvezi s 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 19. 9. 2017, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 23. 3. 2017. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je ugotovil, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za opravljanje organiziranega pridobitnega dela. Kot izhaja iz mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 20. 2. 2017 in enako iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 8. 8. 2017, pri tožnici, ki toži zaradi kroničnih bolečin v vratnem in ledvenem delu hrbtenice ter desnem kolenu, klinično niso našli pomembnejših funkcionalnih ali nevroloških izpadov. Slikovna diagnostika je pokazala začetno osteoporozo in povsem začetne obrabne spremembe vratne in ledvene hrbtenice ter kolen. Zaradi bolečin v vratu in križu ter kolenih se je po konzervativni terapiji bolečinska simptomatika nekoliko zmanjšala, ortoped pa je avgusta 2016 zaradi entezitisa golenskih mišic priporočal konzervativno terapijo.

6. Za razrešitev sporne zadeve, v kateri je vprašanje, ali je pri tožnici podana invalidnost, predstavlja pravno podlago Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v 63. členu določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V 3. alineji drugega odstavka citirane določbe pa je določeno, da se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

7. Za razjasnitev dejanskega stanja in vprašanja tožničine preostale delovne zmožnosti, je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje specialista medicine dela, prometa in športa, izvedenca pa je tudi zaslišalo. Ta je po pregledu celotne medicinske dokumentacije in po osebnem pregledu menil, da pri tožnici delazmožnost ni v ničemer zmanjšana in da tudi v predloženi medicinski dokumentaciji ni takšnih objektivnih pokazateljev, ki bi kazali na trajno okvaro zdravja v smislu omejenih funkcionalnih zmožnostih za opravljanje dela šivilje. V takšnem izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno objektivne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka.

8. Pritožbeno sodišče, enako kot že sodišče prve stopnje, ne dvomi, da ima tožnica določene zdravstvene težave, zlasti določeno bolečinsko simptomatiko, ki so jo soglasno ugotovili že na invalidskih komisijah. Vendar so hkrati ugotovili, da gre za bolečinsko simptomatiko, dostopno sodobnim terapevtskim ukrepom. Drugače ne izhaja niti iz mnenja sodnega izvedenca. Posebej je ugotovil, da tožnica nima funkcionalnih motenj niti nevroloških deficitov, ki bi jo omejevali pri delu. Takšno stanje je izvedenec ugotovil ne samo na medicinski dokumentaciji, pač pa tudi na podlagi izvidov osebnega pregleda lokomotornega aparata, ki ga je opravil pri tožnici. Izvide osebnega pregleda je že sodišče podrobno povzelo, povzelo pa je tudi ugotovitev sodnega izvedenca, da so pri tožnici degenerativne spremembe na hrbtenici in kolenu ostale na nivoju lažjih anatomskih sprememb brez motenj gibanja.

9. Takšno izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo in nanj oprlo svojo odločitev. Sodni izvedenec je izvedensko mnenje strokovno prepričljivo obrazložil in se opredelil do vseh tožničinih zdravstvenih težav, upošteval pa je tudi pogoje dela, ki ga je tožnica opravljala. Izvedensko mnenje je skladno z medicinsko dokumentacijo in z ugotovitvami posameznih specialistov, skladno pa je tudi z izvidi osebnega pregleda in z mnenji invalidskih komisij podanih v predsodnem postopku. Glede tožničine delazmožnosti sta bili namreč obe invalidski komisiji povsem enakega mnenja, da pri tožnici ni prišlo do invalidnosti, kar dodatno potrjuje pravilnost in objektivnost podanega izvedenskega mnenja v sodnem postopku. Tako sodni izvedenec kot v predsodnem postopku obe invalidski komisiji so ugotavljali, ali je pri tožnici prišlo do invalidnosti oziroma zmanjšanje delovne zmožnosti v smislu uvodoma citiranega 63. člena ZPIZ-2. Le v primeru ugotovljenega enega od stanj določenega v citirani določbi 63. člena ZPIZ-2, bi bila tožnica upravičena do pravic iz invalidskega zavarovanja.

10. Ker pritožbeno sodišče, enako kot pred tem že sodišče prve stopnje, pri tožnici ni moglo ugotoviti ne stanja po prvem odstavku, kakor tudi ne stanja po 3. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, je tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.