Jedro

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala tudi, da je bil večkrat neupravičeno odsoten z dela in da je v sistem beleženja prisotnosti na delo navajal neresnične podatke o svoji prisotnosti na delovnem mestu. Sodišče je pri presojanju utemeljenosti tega očitka kot izhodišče utemeljeno upoštevalo položaj tožnika kot predsednika uprave toženke. Njegovega položaja ni mogoče povsem primerjati s položajem (navadnega) delavca, za katerega sta značilna podrejenost oziroma opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Tožnik glede delovnega časa (in ostalih opravil v zvezi s tem) ni bil v podrejenem položaju in vezan na posebna navodila nekoga drugega. Tožnik tudi v pogodbi o zaposlitvi ni imel opredeljene dolžnosti evidentiranja delovnega časa, z lastnikom tožene stranke pa se je dogovoril, da se ne bo »štempljal«. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik za vodenje evidence delovnega časa ni bil zadolžen, temveč je bila za to zadolžena kadrovska služba. Zato tožena stranka ni dokazala utemeljenosti te očitane kršitve iz izpodbijane izredne odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2008 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke, in sicer, da je dolžna tožniku od 29. 12. 2008 do vključno 19. 2. 2009 zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja, mu priznati delovno dobo, ga prijaviti v socialna zavarovanja ter mu obračunati in plačati vse davke in prispevke od plač, ki bi jih prejel v tem obdobju, in sicer v višini mesečne plače 16.677,77 EUR bruto, po odbitih davkih in prispevkih pa izplačati tožniku plačo v neto znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne terjatve do plačila; ter da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 20. 2. 2009 pa do vključno 15. 4. 2009 obračunati in plačati vse davke in prispevke od razlike med plačami, ki bi jih prejemal pri toženi stranki, če bi ostal v delovnem razmerju, in plačami, ki jih prejema pri novem delodajalcu in sicer od mesečne razlike v višini 14.677,77 EUR bruto, po odbitih davkih in prispevkih pa izplačati tožniku neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II/1. točka izreka) in toženi stranki to naložilo v izpolnitev (II./3 točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožnika, in sicer, da je tožnik dolžan toženi stranki izplačati znesek v višini 96.006,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je bilo zahtevano v II./2. točki izreka sodbe. Odločilo je, da mora tožena stranka v 8 dneh od vročitve te sodne odločbe povrniti tožniku stroške postopka v znesku 7.990,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila, sama pa krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne drži zaključek sodišča, da je lastnik tožene stranke in A. d.d. podpisal pogodbo glede B. politik pred prihodom tožnika k toženi stranki in da tožnik s tem nima nič. Trdi, da sodišče ni presojalo kršitve na način, kot je opredeljena v izredni odpovedi in kot jo je razlagala tekom sodnega postopka. Tožniku je očitala, da kot predsednik uprave ni preprečil neupravičenega zaračunavanja storitev drugi družbi, čeprav je šlo za stroške, ki bi morali bremeniti njo. V dopisu z dne 27. 8. 2008 s strani C.C. je navedeno, da je tožena stranka koristila storitve, ki jih je krila druga družba in bila s tem oškodovana za 15.000,00 EUR. Tožnik ni odreagiral in ni saniral stanja glede škode. Trdi, da gre za neizpolnjevanje obveznosti, ki jih je tožnik imel kot predsednik uprave, in da se sodišče do tega poziva in do tosmernih navedb tožene stranke ni opredelilo, in zmotno zaključilo, da se kršitev nanaša na sklenitev pogodbe. Navaja, da je bilo tožniku v osebnem interesu, da je njeno poslovanje čim manj obremenjeno s stroški, saj je to pomenilo možnost za izplačilo iz naslova delovne uspešnosti. Navaja, da je priča D.D. potrdila, da je jokala zaradi ravnanj tožnika, kar pomeni, da je tožnik s svojimi ravnanji povzročil stisko pri podrejeni delavki, sodišče pa se ni opredelilo do dokaza s to pričo in je le pavšalno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala neprimernega odnosa tožnika. Trdi, da je sodišče zavzelo zmotno stališče tudi pri presoji neupravičenega izostanka in zaključilo, da gre pri datumih, vsebovanih v opozorilu pred redno odpovedjo, za isto kršitev kot pri podani izredni odpovedi. Navaja, da je opozorilo pred redno odpovedjo podala zaradi odsotnosti z dela na določene dni oz. manjšega števila opravljenih, nato pa ugotovila novo kršitev - da je tožnik v sistemu beleženja prisotnosti na delu navajal neresnične podatke o prisotnosti na delovnem mestu. Slednje je bila tista kršitev, ki je bila razlog za izredno odpoved. Nasprotuje zaključku sodišča, da kršitev ni podana, ker je evidenco za tožnika vodila poslovna asistentka. Poudarja, da je poslovna asistentka te evidence vodila na podlagi navodila tožnika kot njegova podrejena in je lahko le na podlagi njegovega navodila vnašala popravke glede službenih poti, bolniških odsotnosti ali dopusta. Meni, da se tožnik odgovornosti za pravilno evidentiranje delovnega časa ne more razbremeniti s tem, da vodenje delovnih ur naloži poslovni asistentki, saj gre za izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in zato za kršitev te obveznosti. Sodišče je z odločitvijo, da tožnik kot direktor s svojim delovnim časom razpolaga sam, po mnenju pritožbe tožnika izvzela iz delovnega razmerja, saj mu ni treba izpolnjevati obveznosti iz tega razmerja, ki bi mu morale biti poznane. Za tak zaključek sodišča pa ni podlage ne v pogodbi in ne v izvedenih dokazih. Navaja, da je sodišče v 23. in 24. točki obrazložitve storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je na enem mestu štelo, da je sam potrjeval evidence prisotnosti na delovnem mestu, nato pa je ugotovilo, da to iz izvedenih dokazov ne izhaja. Trdi, da četudi se je tožnik z lastnikom tožene stranke dogovoril, da se ne bo „štempljal“, to ne pomeni, da ne gre za delavca v delovnem razmerju, ki ima določene obveznosti. Če direktor ne želi prevzeti obveznosti iz Zakona o delovnih razmerjih in imeti položaja delavca z določenimi obveznosti, lahko sklene pogodbo civilnega prava. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča, da tožniku ni treba evidentirati delovnega časa, ker ni bil podrejen in vezan na navodila. Tožnik je podrejeni odredil vodenje evidence prisotnosti, in zavestno potrjeval lažne podatke v evidenci, ki jo je družba dolžna voditi skladno z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006). Navaja, da določbe tega zakona veljajo tudi za poslovodne delavce, ki sklenejo pogodbo o zaposlitvi. Sodišče pa je štelo, da ta evidenca za toženo stranko ni imela posebne vrednosti in da za vodenje le-te ni bil zadolžen. Navaja, da je tožnik šele v sodnem postopku pojasnil nekatere svoje odsotnosti, zato je nelogičen zaključek sodišča, da ga poslovna asistentka ni nikoli obvestila o napakah pri evidentiranju, saj ji tožnik odsotnosti ni sporočal. Nasprotuje zaključku sodišča, da tožena stranka ni izgubila zaupanja v tožnika. Pojasnjuje, da je tožnik delal v enoosebni d.o.o. in je delodajalca predstavljal C.C., ki je izpovedal, da je bila družba zaradi tožnikove nenehne odsotnosti popolnoma sesuta in da sodelavci takega dela niso želeli, in da je moral prosit druge kadre, da so prevzeli tožnikove obveznosti. Zaradi tožnikovega ravnanja je trpelo poslovanje tožene stranke, zato je bila izguba zaupanja vanj očitna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh dejstev, ki so relevantna za odločitev v predmetnem sporu. V izpodbijani sodbi ni podano nasprotje med 23. in 24. točko obrazložitve, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da je tožnik evidenco prisotnosti podpisal oz. potrdil s podpisom, nato pa je njegovo evidenco oz. mesečni fond ur pregledal oz. potrdil E.E.. Sicer pa navedeno za odločitev v predmetnem sporu niti ni bistveno, saj tožnik kot predsednik uprave glede delovnega časa (in ostalih opravil v zvezi s tem) ni bil v podrejenem položaju in vezan na posebna navodila nekoga drugega, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Pritožba neutemeljeno zatrjuje tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do poziva A. d.d. in navedb tožene stranke v zvezi s tem, saj se je sodišče v izpodbijani sodbi v 14. točki obrazložitve opredelilo tudi do te listine in navedb v zvezi z njo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2008 zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu predsednika uprave, in sicer za nedoločen čas od 1. 4. 2008 dalje. Tožena stranka mu je dne 28. 11. 2008 vročila pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo z vabilom na zagovor, ki je bil določen za dne 4. 12. 2008. Tožnik se je tega dne zagovora udeležil skupaj s pooblaščencem ter podal ustni zagovor. Tožena stranka je tožniku dne 8. 12. 2008 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št, 42/2002 in nadaljnji), in sicer mu je očitala tri kršitve: - da je bil večkrat neopravičeno odsoten z dela in da je v sistem beleženja prisotnosti na delo navajal neresnične podatke o svoji prisotnosti na delovnem mestu; - da je družbo A. d. d. zavedel, da je krila stroške vzpostavitve B. politik in sistema neprekinjenega poslovanja, od česar pa ima koristi predvsem tožeča stranka in ne A. d. d.; - da se je do drugih zaposlenih vedel žaljivo in neprimerno in da je nad svojimi podrejenimi delavci izvajal oziroma dopuščal izvajanje mobinga.

8. V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje odločalo že dvakrat. S sodbo, opr. št. I Pd 110/2009 z dne 13. 4. 2011 je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožnik s tem, ko je bil večkrat neupravičeno odsoten z dela oz. delal manj kot 8 ur dnevno, pri tem pa v evidenco prisotnosti na delu s svojim podpisom potrdil celodnevno prisotnost in tako navajal neresnične podatke o svoji prisotnosti na delovnem mestu, kršil pogodbene in zakonske obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo s sodbo Pdp 674/2011 z dne 15. 2. 2012. Vrhovno sodišče RS je s sodbo in sklepom, opr. št. VIII Ips 142/2012 z dne 10. 6. 2013 na revizijo tožnika sodbo pritožbenega sodišča ter zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi, v preostalem delu pa ju je razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožena stranka je zoper odločitev Vrhovnega sodišča RS o nezakonitosti izredne odpovedi vložila ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče z odločbo Up-765/13-24 z dne 3. 12. 2015 ugodilo in ugotovilo, da ji ni bila zagotovljena možnost sodelovanja in pravica do izjave v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS, zato je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje Vrhovnemu sodišču, ki je v ponovljenem postopku s sklepom, opr. št. VIII Ips 313/2015 z dne 23. 2. 2016 reviziji tožnika ugodilo, in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo tudi glede odločitve o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da je potrebno glede očitanih kršitev izhajati iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, in ugotovilo, da sta se sodišči prve in druge stopnje ukvarjali s kršitvami izven dovoljenega okvira preizkusa zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V razveljavitvenem sklepu je še navedlo, da je kot izhodišče za presojo potrebno upoštevati predvsem položaj tožnika kot predsednika uprave, ki ga ni mogoče povsem primerjati s položajem navadnega delavca, za katerega sta značilna podrejenost oziroma opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju upoštevalo navedena stališča Vrhovnega sodišča RS in tožbenemu zahtevku ugodilo, pobotni ugovor tožene stranke, ki ga je ta podala tekom postopka, pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Ker je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa še dodaja:

9. Ni utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi D.D., saj je v sodbi v 15. točki obrazložitve povzelo bistveni del izpovedbe te priče. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanih prič utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala neprimernega odnosa tožnika, zato je nepravilna pritožbena navedba, da je sodišče tak zaključek naredilo le pavšalno. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je tožnik s svojimi ravnanji povzročil stisko pri D.D., saj je ta priča izpovedala, da ji je bil tožnik nadrejen, sicer pa se njegovega odnosa ni spomnila. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi si priča zapomnila, če bi tožnik s svojimi neprimernimi ravnanji pri njej povzročal stisko in nelagodje. Glede na navedeno je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da prva kršitev tožniku ni dokazana.

10. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazana niti druga očitana kršitev iz izpodbijane izredne odpovedi. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni presojalo druge kršitve na način, kot je opredeljen v izredni odpovedi. Tožena stranka je v odpovedi tožniku očitala, da je družbo A. d. d. zavedel, da je krila stroške vzpostavitve B. politik in sistema neprekinjenega poslovanja, pri čemer ima od tega koristi predvsem tožena stranka in ne A. d.d. Sodišče prve stopnje je odločilen vzrok, da je družba A. d.d. nosila stroške vzpostavitve B. politik, štelo pogodbo o vzpostavitvi B. politik, ki pa je bila podpisana še pred tožnikovim prihodom k toženi stranki. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je tožena stranka tožniku očitala, da ni preprečil neupravičenega zaračunavanja storitev drugi družbi. Za tako obračunavanje je namreč obstajala podlaga v pogodbi. Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do poziva C.C. predsedniku uprave v avgustu 2008, saj je v sodbi pojasnilo, da je lastnik A. d.d. in tožene stranke v avgustu 2008 vzpostavil delitev stroškov vzpostavitve B. politik, in da je zahtevo posredoval tudi tožniku. Iz dopisa z dne 27. 8. 2008 (ki ga po oceni pritožbenega sodišča ne moremo šteti za zahtevo, kot ta dopis neutemeljeno poimenuje pritožba), le izhaja, da je predsednik uprave A. d.d. seznanil tožnika o tem, da je tožena stranka brez dovoljenja in plačila nadomestila koristila storitve, ki jih je plačala A. d.d. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da račun s strani A. d.d. nikoli ni bil izstavljen in da tožena stranka okoliščin glede izstavitve računa niti ni obrazložila v zadostni meri, zato je utemeljeno štelo, da očitane kršitve ni dokazala. Pritožbeno sodišče temu dodaja, da šele če bi tožnik zavrnil plačilo računa, bi se mu lahko očitala kršitev delovnih obveznosti, ker ni saniral škode, kot to navaja tožena stranka v pritožbi, nikakor pa tožniku ne bi mogli očitati zavajanja.

11. Kot je v zvezi s tretjo kršitvijo navedlo že Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu, je potrebno to kršitev pravzaprav razdeliti na dve kršitvi: - prva je konkretizirana po posameznih dnevih in se nanaša na očitek neopravičenega izostanka v konkretno navedenih dnevih od 16. 7. 2008 do 28. 10. 2008 in na manjše število opravljenih ur v konkretno navedenih dnevih od 29. 10. 2008 do 18. 11. 2008 (kar se je tožniku očitalo v opozorilu pred redno odpovedjo iz krivdnih razlogov), - druga pa se nanaša na beleženje neresničnih podatkov, v zvezi s katerim je toženka dovolj konkretno opredelila le obdobje, ki izhaja iz seznama prihodov in odhodov iz garažne hiše, to je v času od 2. 6. 2008 do 26. 8. 2008. 12. Tožena stranka je tožniku dne 21. 11. 2008 izdala opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, iz katerega izhaja očitek tožniku, da je neopravičeno izostal z dela oziroma, da je v času prisotnosti na delovnem mestu opravil manj delovnih ur, in sicer v istih dnevih, kot to izhaja iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dnevi, v katerih toženka tožniku očita izostanek oziroma manjše število opravljenih ur v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi so vsebovani oziroma pokriti že s pisnim opozorilom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, in jih zato ni mogoče uveljavljati še v okviru izredne odpovedi.

13. Sodišče je pri presojanju utemeljenosti očitka evidentiranja neresničnih podatkov o tožnikovi prisotnosti kot izhodišče utemeljeno upoštevalo položaj tožnika kot predsednika uprave toženke. Njegovega položaja ni mogoče povsem primerjati s položajem (navadnega) delavca, za katerega sta značilna podrejenost oziroma opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Položaja poslovodje in delavca v nekaterih pomembnih elementih nista neposredno primerljiva, pa čeprav je poslovodja lahko tudi v delovnem razmerju, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da bi tožnik lahko s toženo stranko sklenil pogodbo civilnega prava in tako zanj ne bi veljale določbe ZDR. Ta zakon namreč v 72. členu omogoča drugačno ureditev pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja za poslovodne osebe, med drugim tudi v zvezi z delovnim časom, zagotavljanjem odmorov in počitkov ter plačilom za delo. Tudi iz 157. člena ZDR izhaja, da delavec in delodajalec lahko v pogodbi o zaposlitvi drugače, ne glede na določbe tega zakona, uredita delovni čas, nočno delo, odmor, dnevni in tedenski počitek, če gre za pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo, prokuristom, itd. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo določila tožnikove pogodbe o zaposlitvi, skladno s katero je bil njegov delovni čas v skladu s 157. členom ZDR prilagojen potrebam delovnega procesa in dinamiki dela, tožnik pa je imel obveznost delodajalca obveščati o tem, kje se nahaja, oziroma zagotoviti, svojo dosegljivost na telefon v nujnih primerih. Nepomembna ni niti 7. točka pogodbe, iz katere izhaja, da je bila tožnikova osnovna plača vezana na delovni čas iz te pogodbe, torej ne glede na to, ali dela preko delovnega časa, saj mu v takšnem primeru ni pripadalo posebno nadomestilo. Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje tožnika s svojo odločitvijo izvzelo iz delovnega razmerja glede nalog in obveznosti, ker naj za to ni bilo podlage ne v pogodbi in ne v (drugih) izvedenih dokazih.

14. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik glede delovnega časa (in ostalih opravil v zvezi s tem) ni bil v podrejenem položaju in vezan na posebna navodila nekoga drugega, tako stališče pa je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu. Tožnik tudi v pogodbi o zaposlitvi ni imel opredeljene dolžnosti evidentiranja delovnega časa, nenazadnje pa med strankama niti ni sporno, da se je z lastnikom tožene stranke tožnik dogovoril, da se ne bo »štempljal«. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik za vodenje evidence delovnega časa ni bil zadolžen, temveč je bila za to zadolžena kadrovska služba in D.D., saj to izhaja iz sklepa uprave tožene stranke z dne 13. 5. 2008. 15. Glede na navedena stališča je potrebno zaključiti, da tožena stranka ni dokazala niti utemeljenosti tretje očitane kršitve iz izpodbijane izredne odpovedi. Ker torej nobena izmed očitanih kršitev tožniku ni dokazana oziroma zatrjevani odpovedni razlogi niso utemeljeni, so po oceni pritožbenega sodišča nerelevantne pritožbene navedbe o tem, da je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika in zakaj je do tega prišlo, zato jih tudi ni presojalo.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik svoje stroške odgovora na pritožbo nosi sam, ker ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP).