Jedro

Sodišče je dolžno odločati v mejah postavljenega tožbenega zahtevka, hkrati pa ne sme samovoljno zaključevati, kakšen je zahtevek tožnika, saj je tožnik tisti, ki se odloči o tožbi ter po svoji volji opredeli tožbeni zahtevek, torej tisto, kar s tožbo želi doseči. Zgolj trditev tožeče stranke, da ji začasni sklep z dne 19. 4. 2018 ni bil vročen in je bila zato njena pritožba pravočasna, ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka jasno podala svojo voljo, da izpodbija začasni sklep z dne 19. 4. 2018 in v tej smeri podala tudi jasen tožbeni predlog, po presoji sodišča ne zadošča za to, da bi sodišče odločalo o zakonitosti sklepa z dne 30. 5. 2018 o zavrženju pritožbe kot prepozne.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim začasnim sklepom, zaradi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti tožeče stranke v znesku 293.145,40 EUR, pristojnemu okrajnemu sodišču odredila vpis zaznambe prepovedi razpolaganja z nepremičninama, ki ju navaja in sta v lasti tožeče stranke (1. točka izreka). Prvostopenjski organ je še odločil, da velja zavarovanje od dneva izpolnitve davčne obveznosti (2. točka izreka), pristojno okrajno sodišče po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo zaznambo prepovedi razpolaganja z navedenima nepremičninama (3. točka izreka), pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (4. točka izreka), davčnemu organu pa posebni stroški postopka niso nastali (5. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga po pooblaščeni odvetniški družbi tožbo v tem upravnem sporu in v uvodu svoje tožbe navaja, da vlaga tožbo zoper začasni sklep DT 0610-97/2018-6 z dne 19. 4. 2018, v zvezi s sklepom Finančne uprave RS DT 0610/97/2018-11 z dne 30. 5. 2018, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance DT-499-29-541/2018 z dne 4. 9. 2018. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka navaja, da je prvostopenjski organ izdal začasni sklep z dne 19. 4. 2018, zoper katerega je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je prvostopenjski organ s sklepom z dne 30. 5. 2018 zavrgel, zoper ta sklep pa je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance z odločbo z dne 4. 9. 2018 zavrnilo ko neutemeljeno. Tožeča stranka trdi, da je izpodbijani začasni sklep nepravilen in nezakonit, za kar v nadaljevanju tožbe navaja razloge. V prvem delu tožbe tako navaja trditve glede vročanja izpodbijanega začasnega sklepa, navaja zakonske določbe, sodno prakso in dejansko stanje. Tožeča stranka se sklepno postavi na stališče, da je bila, glede na okoliščino, da ji izpodbijani sklep ni bil vročen, pritožba z dne 23. 5. 2018 zoper začasni sklep z dne 19. 4. 2018, ki ga izpodbija, pravočasna. V drugem delu tožbe tožeča stranka navaja razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijani začasni sklep nepravilen in nezakonit. Sklepno sodišču predlaga, da začasni sklep z dne 19. 4. 2018 v celoti odpravi oziroma podredno, da začasni sklep z dne 19. 4. 2018 v celoti odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Tožeča stranka zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Tožba ni dovoljena.

4. Po prejemu tožbe mora sodišče najprej preizkusiti, ali so za njeno obravnavo izpolnjene formalne (procesne) predpostavke, ki jih določa zakon.

5. Iz tožbe izhaja jasna in nedvoumna volja tožeče stranke, in sicer da je v tem upravnem sporu izpodbijani akt začasni sklep DT 0610/97-2018-6 z dne 19. 4. 2018. Tožeča stranka namreč že v uvodu tožbe navede, da vlaga tožbo zoper začasni sklep z dne 19. 4. 2018, v zvezi z ostalima aktoma, kot je navedeno v 2. točki obrazložitve te sodbe. Iz vsebine obrazložitve tožbe pa nadalje tudi izhaja, da tožeča stranka izpodbija prav začasni sklep z dne 19. 4. 2018 in ne morebiti kakšen drug upravni akt. Tožeča stranka sklepno sodišču predlaga, da začasni sklep z dne 19. 4. 2018 v celoti odpravi oziroma podredno, da začasni sklep z dne 19. 4. 2018 v celoti odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

6. V skladu s prvim odstavkom 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, kar pomeni, da je pri odločanju o tožbi in v zvezi s tem tudi pri presoji njenih procesnih predpostavk nanj vezano oziroma z njim omejeno. V tožbenem predlogu tožnik opredeli nalogo sodišča, in sicer kateri upravni akt naj preizkusi in kako naj v zvezi s tem odloči. V konkretnem primeru tožeča stranka predlaga, naj sodišče začasni sklep z dne 19. 4. 2018 v celoti odpravi. Tožbeni zahtevek je tako v obravnavanem primeru jasen in nedvoumen, saj ne pušča nobenega dvoma o tem, kaj točno tožeča stranka želi doseči v tem upravnem sporu.

7. Iz tožbenih navedb nadalje izhaja, da je tožeča stranka zoper začasni sklep z dne 19. 4. 2018 vložila pritožbo, ki jo je prvostopenjski organ s sklepom z dne 30. 5. 2018 zavrgel kot prepozno. Zoper navedeni sklep je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ z odločbo z dne 4. 9. 2018 zavrnil kot neutemeljeno. Iz 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 izhaja, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v svoji tožbi postavi zgolj trditev, da ji izpodbijani sklep, to je začasni sklep z dne 19. 4. 2018 ni bil vročen, zato naj bi bila njena pritožba pravočasna. Vendar pa tožeča stranka v tožbi ne izpodbija sklepa z dne 30. 5. 2018 o zavrženju pritožbe kot prepozne in tudi ni postavila zahtevka, naj sodišče presodi o (ne)pravočasnosti pritožbe zoper začasni sklep z dne 19. 4. 2018. Kot že navedeno, je sodišče dolžno odločati v mejah postavljenega tožbenega zahtevka, hkrati pa sodišče ne sme samovoljno zaključevati, kakšen je zahtevek tožnika, saj je tožnik tisti, ki se odloči o tožbi ter po svoji volji opredeli tožbeni zahtevek, torej tisto, kar s tožbo želi doseči. Navedeno je tako izraz zahtev poštenega postopka iz 22. člena Ustave RS kot tudi pravice do sodnega varstva v upravnem sporu iz 23. člena v povezavi s 157. členom Ustave RS. Temu v celoti sledi tudi ureditev ZUS-1, ki jasno opredeljuje, kaj tožnik s tožbo lahko zahteva (33. člen ZUS-1) in to v celoti prepušča njegovi odločitvi (30. člen ZUS-1)1. 8. Sodišče je sicer tožeči stranki s pozivom z dne 16. 10. 2018 dalo možnost, da popravi oziroma dopolni svoj tožbeni predlog, vendar tožeča stranka vsebinsko svoje tožbe in tožbenega predolga ni dopolnila oziroma spremenila. Kot že navedeno, sodišče ne more samo ugotavljati volje stranke, ko je le-ta jasno izražena, zato tudi sodišče ni moglo šteti, da tožeča stranka v tem upravnem sporu izpodbija sklep z dne 30. 5. 2018 o zavrženju pritožbe kot prepozne, torej sklep, s katerim se je postopek odločanja o izdaji upravnega akta končal (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). Zgolj trditev tožeče stranke, da ji začasni sklep z dne 19. 4. 2018 ni bil vročen in je bila zato njena pritožba pravočasna, ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka jasno podala svojo voljo, da izpodbija začasni sklep z dne 19. 4. 2018 in v tej smeri podala tudi jasen tožbeni predlog, po presoji sodišča ne zadošča za to, da bi sodišče odločalo o zakonitosti sklepa z dne 30. 5. 2018 o zavrženju pritožbe kot prepozne (in je torej kot izpodbijani upravni akt obravnavalo sklep o zavrženju pritožbe z dne 30. 5. 2018).

9. Glede na to, da je bila pritožba zoper začasni sklep z dne 19. 4. 2018, ki ga tožeča stranka izpodbija v tem upravnem sporu, vložena prepozno, je sodišče tožbo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

10. Odločitev sodišča o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 1 Tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.