Jedro

Navedbe zagovornika obs., da sodišče ne bi smelo verjeti izpovedbi priče L.R., pomenijo izpodbijanje dokazne ocene sodišča, torej uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po določilu 2.odst. 420.čl. ZKP pa tega razloga v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 23.12.1997, ki je postala pravnomočna, ko jo je Višje sodišče v Mariboru potrdilo s sodbo z dne 12.3.1998, je bila obs. A.M., ki je bil spoznan za krivega kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, nedovoljene proizvodnje in prometa orožja in razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ in povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ, z upoštevanjem posamezno določenih kazni izrečena enotna kazen 3 let zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 13.10.1997 od 7.30 ure dalje.

Zagovornik obsojenca, odvetnik C.L., v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 3.7.1998 uvodoma navaja, da smatra, da je prišlo do kršitve kazenskega zakona ter do kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi prvostopno in drugostopno sodbo.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije Z.C. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagala zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti z obrazložitvijo, da zahteva izključno obravnava dejansko stanje ter izpodbija dokazno oceno sodišč ter da tudi trditev, da so bili izvajani dokazi le v škodo obsojenca, nima podlage v podatkih spisa.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 372. členu ZKP je določeno, kdaj je podana kršitev kazenskega zakona. Zagovornik obs. A.M., čeprav uvodoma uveljavlja kršitev kazenskega zakona, v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve ni obrazložil. Tudi ni mogoče pritrditi njegovemu stališču, da so bile kršene določbe kazenskega postopka, ki naj bi po njegovem mnenju vplivale na zakonitost sodne odločbe. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti je mogoče posneti, da naj bi bila ta kršitev, čeprav zagovornik zmotno meni, da gre za kršitev kazenskega zakona, podana, ker sodišče ni ugotavljalo dokazov v obsojenčevo korist, temveč le v njegovo škodo. Iz teh navedb obsojenčevega zagovornika bi bilo mogoče sklepati, da meni, da je bila obsojencu onemogočena pravica do obrambe. Takim izvajanjem zagovornika obsojenca prav tako ni mogoče pritrditi. Vsem dokaznim predlogom obsojenca oziroma njegove obrambe je bilo ugodeno, zavrnjen je bil le dokazni predlog podan na glavni obravnavi dne 9.12.1997, ki je bil ponovljen na glavni obravnavi dne 23.12.1997, da se glede na zagovor obsojenca, da je bil kritičnega večera v D.v. pri podjetju K. v D.v. opravijo poizvedbe o tem, kdo je bil kritičnega večera natakar v okrepčevalnici in kdo je delal v menjalnici. Vendar je zavrnitev tega predlaganega dokazna podrobno obrazložena v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, prav tako pa je tudi v razlogih sodbe pritožbenega sodišča glede na pritožbena izvajanja obrazloženo, zakaj izvedba tega dokaza ni bila potrebna.

Sicer pa zagovornik obs. A.M. v pretežnem delu zahteve za varstvo zakonitosti skuša izpodbiti verodostojnost priče L.R., pri čemer izpodbija dokazno oceno sodišča, ki je verjelo izpovedbi priče L.R., pri čemer pa je v razlogih sodbe določno in popolnoma navedlo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da je obsojenec storil tudi kaznivo povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ. Enako je zagovornik obs. A.M. navajal že v pritožbi zoper prvostopno sodbo, pri čemer je že pritoženo sodišče njegove trditve ocenilo kot neutemeljene in tako ugotovitev tudi podrobno obrazložilo v razlogih sodbe. Navedbe zagovornika obsojenca, da sodišče ne bi smelo verjeti izpovedbi priče L.R., pomenijo izpodbijanje dokazne ocene sodišča, torej uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP pa tega razloga v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Ker kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni podana in ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obs. A.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).