Jedro

Pristojni organi morajo v postopkih po 41. členu ZAzil pri oceni spremenjenih okoliščin, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, upoštevati tako odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi dejstva, ki so nastala še pred izdajo predhodne odločbe, vendar jih prosilec za azil iz upravičenih razlogov ni navedel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo sklep tožene stranke z dne 22.10.2007, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla ponovni prošnji tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na 1. odstavek 41. člena ZAzil. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica zase in za sina vložila ponovno prošnjo za azil 13.2.2006. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka preuranjeno zaključila, da tožnica ni predložila v zvezi s svojimi razlogi, ki jih je navedla v ponovni prošnji za azil, nobenega konkretnega dokaza, prav tako je preuranjen zaključen, da listine, ki jih je tožnica predložila, ne more šteti za relevantne, ker ne potrjujejo obstoja bistveno spremenjenih okoliščin in tudi ne potrjuje tožničine izjave, s katero utemeljuje svojo ponovno prošnjo za azil. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi, št. U-I-238/06 z dne 7.12.2006 (Uradni list RS, št. 134/06) navedlo, da mora tožena stranka pri oceni spremenjenih okoliščin, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, upoštevati tako odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi dejstva, ki so nastala še pred izdajo predhodne odločbe, vendar jih prosilec za azil ni navedel iz upravičenih razlogov (3. točka izreka odločbe). Tožena stranka je odločila v ponovljenem postopku v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 956/06 z dne 10.5.2007 (Uradni list RS, št. 45/07), kjer je ustavno sodišče zavzelo enako stališče. Po presoji sodišča prve stopnje pa tožena stranka ni sledila napotkom oziroma stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi Up-956/06. Tožnica je vložila ponovno prošnjo za azil, v njej pa je navedla razloge in dejstva, ki so nastala preden je prvič zaprosila za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Tožena stranka pa bi morala, upoštevaje stališča Ustavnega sodišča zavzeti stališče, ali tožnica teh razlogov, ki jih je navedla v svoji drugi oziroma ponovni prošnji, ni navedla iz upravičenih razlogov. Tožnica je pojasnila v prošnji za azil 13.2.2006, da dejstva, da je bila posiljena v taborišču v Z., ni povedala, ker jo je bilo sram in ker se ni počutila dovolj zaščiteno. Ob podaji ponovne prošnje pa je prišel mož v Slovenijo in se sedaj počuti dovolj zaščiteno, da to lahko pove. Iz prve prošnje za azil izhaja, da je tožnica povedala, da so jo Srbi v preteklosti zajeli in mučili leta 1992 v času vojne. Povedala je tudi, da je bila v času vojne v taborišču v S., vsega tega pa tožena stranka ni pravilno povzela v izpodbijanem sklepu. Tožena stranka je svojo odločitev oprla tudi na podatek, da je tožnica pri podaji prve prošnje za azil navedla, da je uradno razvezana (7. točka prošnje za azil, uradno razvezana je obkroženo). Pri ponovni prošnji za azil 13.2.2006 pa je pri vprašanju št. 7 (zakonski stan) podčrtala: izvenzakonska zveza. Iz same prošnje za azil z dne 13.2.006 pa ne izhaja, da bi tožena stranka to preverjala. Zato mora v ponovljenem postopku tožena stranka z dodatnimi vprašanji preveriti podatek glede izvenzakonske zveze tožnice oziroma kaj pomeni njena izjava: "sedaj, ko je prišel moj mož v Slovenijo". To pa še posebno zaradi tega, ker je tožnica "A.A., rojenega 1971, izvenzakonska zveza" navedla kot ožjega družinskega člana, ki jo spremlja (27. točka prošnje za azil). Tožena stranka mora v ponovljenem postopku tožnico vprašati glede njenega odnosa oziroma razmerja do A.A., prav tako pa z dodatnimi vprašanji pridobiti od tožnice podrobnejše podatke, zadržke in okoliščine, zakaj se ni počutila dovolj zaščiteno oziroma varno pri podaji prve prošnje za azil in nato odločiti, ali tožnica razlogov ni navedla iz upravičenih razlogov, kar pomeni, da mora oceniti, ali so njeni subjektivni razlogi objektivno upravičeni. V ponovljenem postopku pa lahko tožena stranka tudi upošteva 13. člen ZAzil, če je to le mogoče. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zoper sklep tožene stranke zavrne. V pritožbi navaja, da je iz dokumentacije upravne zadeve razvidno, da prosilca pri sprejemu ponovne prošnje za azil nista navedla nobenih bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi narekovale uvedbo ponovnega azilnega postopka. Pri odločanju je upoštevala tudi okoliščine, ki so nastale pred izdajo odločbe v prvem azilnem postopku, in se opredelila do dokumentov, ki sta jih tožnika pri sprejemu ponovne prošnje za azil predložila. Tožena stranka je o ponovnih prošnjah tožnikov za azil odločala že drugič. V zvezi z razlogi, s katerimi tožnica utemeljuje uvedbo ponovnega azilnega postopka, je tožena stranka zaključila, da ponovnega azilnega postopka ni mogoče uvesti, saj tožnica za svoje izjave ni predložila nobenih konkretnih dokazov, v zvezi s potrdilom Rdečega križa K. pa je zavzela stališče, da ga ni mogoče šteti kot relevantnega, saj potrdilo povzema le izjavo tožnice, da je bila posiljena, zato tega dejstva ni mogoče šteti kot dokazanega. Ker je tožnica ponovno prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji utemeljevala izključno iz razlogov, ki so nastali pred izdajo odločbe o prvem azilnem postopku, se je tožena stranka pri vrednotenju njenih razlogov za uvedbo ponovnega azilnega postopka v celoti oprla na te razloge, se do njih v celoti opredelila, zato tudi mnenje, da v konkretnem primeru stališče tožene stranke, ali je tožnica dejstva, ki jih je navedla v prvem azilnem postopku upravičeno zamolčala ali ne, niti ni relevantno. Prosilka je pri sprejemu prve prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji navedla le razloge, ki so izključno ekonomske narave, in sicer kljub temu, da je bila seznanjena tudi s tem, v katerih primerih se v Republiki Sloveniji lahko prizna azil. Podatki v zvezi z družinskimi člani in zakonskim stanom so navedeni kot vprašanje in odgovor in ne kot izjava v skladu z 32. točko prošnje za azil. Tožena stranka se z napotilom in stališčem sodišča ne more strinjati, saj ji ni jasno, kaj naj bi z vprašanji v zvezi z zakonskim stanom tožnice v povezavi z drugo prošnjo za azil dejansko dosegla. Tožnici je bila celotna prošnja za azil v prvem in v drugem postopku v celoti prebrana v njej razumljivem jeziku, prošnji je lastnoročno podpisala in na vsebino le-teh ni imela pripomb, zato tako pridobljenim podatkom o tožnici ne gre odrekati dokazne vrednosti.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da bo morala tožena stranka v ponovnem postopku ponovno presoditi okoliščine, ki so pravno pomembne za odločitev o azilu. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 956/06-27 z dne 10.5.2007, s katero je Ustavno sodišče že odločalo v azilni zadevi konkretne tožnice. Tej odločbi Ustavnega sodišča bi morala tožena stranka slediti v ponovnem postopku, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.

V odločbah: št. U-I-238/06 z dne 7.12.2006 in št. Up-956/06-27 z dne 10.5.2007, je Ustavno sodišče Republike Slovenije poudarilo, da morajo pristojni organi v postopkih po 41. členu ZAzil pri oceni spremenjenih okoliščin, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, upoštevati tako odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi dejstva, ki so nastala še pred izdajo predhodne odločbe, vendar jih prosilec za azil iz upravičenih razlogov ni navedel. Ker pa v obravnavani zadevi tožnica zatrjuje takšne okoliščine, bo morala tožena stranka v ponovnem postopku te okoliščine z zaslišanjem tožnice raziskati, jih presoditi in ponovno odločiti o prošnji tožnikov za azil. Pritožbeni ugovori glede na citirani odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije v obravnavani zadevi ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.