Jedro

Pravica do popravka nastopi, če je bila objavljena pomanjkljiva, popačena, napačna informacija. Tisti, ki je z objavo take informacije prizadet v svojih pravicah in interesih, ima pravico, da se o spornem besedilu izjavi na način, da se sliši tudi druga stran. Gre za pravico posameznika, da s sredstvi medijskega prava brani svojo čas ali dobro ime z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi, ki ga zadeva.

Ker se mora skladu s prvim odstavkom 27. člena ZMed popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev, je to vodilo sodišče prve stopnje v zavrnitev zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (naslovljena „sklep“) spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku in se glasi:

1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni skladno z določili Zakona o medijih objaviti popravek objavljenega obvestila v častniku ..., ki se glasi: „Popravek v članku „Stranka A. bi več vpliva tudi v Banki Slovenije“ Gospa B. B. je v svojem zapisu o meni, ne da bi prej preverila dejstva, navedla neresnice. Predvsem pa me je v članku na neprimeren način diskriminirala in me blatila. Predsednik Republike Slovenije je v Uradnem listu RS ... objavil poziv za zbiranje predlogov kandidatov za mesto viceguvernerja. Pravica prof. dr. C. C., ki je velik poznavalec področja monetarne politike in centralnega bančništva, je bila vložiti mojo kandidaturo. Moja pravica pa je bila h kandidaturi dati soglasje. S prof. C. C. naju veže predvsem sodelovanje pri predmetu ... na podiplomskem študiju ... Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je prof. C. C. eden od nosilcev predmeta, sam pa kot vabljen predavatelj predavam področje modelov krivulj donosnosti in ne nenavadno kadrovanje v SID Banki, kot to napačno zapiše B. B. Odločno zanikam neresnične navedbe B. B., da me je pri kandidaturi za viceguvernerja Banke Slovenije karkoli iz preteklosti bremenilo. Moja vloga pri javni ponudbi delnic NKBM leta 2007 je bila svetovalna na isti način kot je bila pri javni ponudbi delnic NLB leta 2019. Svetovalno vlogo pri javni ponudbi delnic NKBM leta 2007 sta imeli tudi ameriška investicijska banka ... in japonska investicijska banka ..., ki tudi danes v svetu uživata velik ugled in to dejavnost uspešno izvajata , kar negira trditve B. B. V nasprotju s trditvami B. B. poudarjam, da je bila moja vloga pri sanaciji bank leta 2013 povezana izključno in samo z izvajanjem financiranja za potrebe izvrševanja proračuna oziroma javnofinančnega primanjkljaja, glavnic, ki so zapadle in za potrebe dokapitalizacije bank. Prav ničesar nimam z določitvijo potrebne višine dokapitalizacije in z izbrisom podrejenega dolga. Nobene vloge nisem imel niti pri določitvi bančne aktive, ki se je iz poslovnih bank prenašala na DUTB, kot to napačno zapiše B. B. Gospa B. B. je neresnico zapisala tudi, ko pravi, da nimam konkretnih bančnih izkušenj. Deseto leto sem član Nadzornega sveta SID Banke, katerega naloga je nadzor poslovanja, potrditev ključnih strateških dokumentov banke in skladno s statutom banke največjih in najbolj zahtevnih poslov, kar so konkretne bančne izkušnje v najvišjem upravljalnem organu banke. Za Mednarodni denarni sklad sem štiri leta kot ekspert deloval na tujih centralnih bankah. Deseto leto vodim Direktorat za zakladništvo, ki za državni proračun izvaja funkcijo financiranja. Dejstvo, da sem to funkcijo opravljal pod petimi vladami Republike Slovenije in v odličnem sodelovanju s petimi ministri za finance, trditve B. B., da sem kader A. samo po sebi negira. Ker me B. B. v članku predstavi kot strokovno neprimernega in političnega kandidata naj poudarim, da je Direktorat za zakladništvo pod mojim vodenjem v letu 2017 za inovativne pristope pri upravljanju z dolgom prejel nagrado »Sovereign Risk Manager of the Year 2017«, ki jo londonska revija Risk Magazine vsako leto podeli eni državni zakladnici na svetu. Aktivno upravljanje z dolgom je bilo namreč pomembno z vidika izdatkov proračuna za obresti, ki so se med leti 2014 in 2022 znižali iz 1.084 na 678 milijonov evrov oziroma iz 3,2% BDP na 1,3% BDP. Bonitetne agencije v svojih poročilih poudarjajo dosežke na področju upravljanja z dolgom. Glavni razlog za zadnji dvig bonitetne ocene s strani agencije Moody's je učinkovito upravljanje z državnim dolgom, kar je v nasprotju s trditvami B. B. Diplome sem pridobil na vodilnih svetovnih univerzah vključno z Univerzo v Oxfordu, kjer sem pridobil magisterij iz matematičnih financ, kar trditev B. B., da sem politični kader A. postavi na trhle temelje.

Navedbe gospe B. B. o postopku izbora članov uprave SID Banke so prav tako neresnične. Postopek izbora nove uprave je potekal transparentno, korektno in strokovno. Razlika glede na postopek iz leta 2016 je v tem, da je takrat za predsednika uprave SID Banke kandidiral samo en kandidat; tokrat pa je bilo prijavljenih veliko število odličnih kandidatov. Člani nadzornega sveta SID Banke smo odločitev o novi upravi sprejeli soglasno.

B. B. zapiše neresnico, ko trdi, da me bremeni tožba zaradi diskriminacije v postopku izbora nove uprave SID Banke. Nekdanji predsednik uprave družbe je v času trajanja svojega mandata zoper banko, ki jo je vodil, vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo 128.345,55 EUR zaradi neimenovanja v zaporedni četrti mandat. Delovno in socialno sodišče je po preučitvi odgovora na tožbo družbe v celoti ugodilo ugovoru banke o stvarni nepristojnosti in zadevo odstopilo v reševanje Gospodarskemu oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani. Slednje je 17. 1. 2022 ugotovilo, da niso izpolnjene vse zakonske procesne predpostavke za obravnavo tožbo, zato se je postopek ustavil. D. D.“

2. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 923,98 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 438,66 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo (očitno pomotoma naslovljeno „sklep“) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval v izreku navedeni popravek in odločilo, da je tožnik tožencu dolžan povrniti stroške postopka, o katerih bo sodišče odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper navedeno odločitev se je pravočasno zaradi napačne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev postopka pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevku na objavo predmetnega popravka ugodi, tožencu pa v plačilo naložil straške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku zaradi kratkega uvoda, v katerem kritizira način dela novinarke, neutemeljeno v celoti odreklo uveljavitev z ustavo varovane pravice do popravka, kar je nesorazmerno in nasprotuje temeljnemu načelu pravičnosti. Poudarja, da bi moralo sodišče poleg pravnih pravil pri odločanju upoštevati tudi pravna načela (vključno z ustavnopravnimi načeli, mdr. načelom sorazmernosti), ki preprečujejo, da bi se uporaba pravnih pravil v posameznih konkretnih primerih sprevrgla v svoje nasprotje in opravičevala odločitev, ki ni skladna z njihovim namenom, temveč mu nasprotuje. Če bi sodišče v tem konkretnem primeru kljub prvima dvema stavkoma objavo popravka dopustilo, to nikakor ne bi odprlo upoštevanja vredne možnosti zlorabe pravice do popravka za (neomejen) dostop do medijev. Vzpostavitev neživljenjsko visokega in hkrati povsem mehanskega standarda pa pomeni izvotlitev ustavne pravice do popravka in omogoča (oziroma olajšuje) zlorabe odklonitvenih razlogov in zavrnitev objav popravkov, ki so sicer z življenjskega vidika povsem utemeljeni. Trdi, da je sodišče prve stopnje zanemarilo sodno prakso iz katere izhajajo drugačni zaključki kot v izpodbijanem sklepu. Tako iz odločbe II Ips 237/2015 in II Ips 1010/2008 izhaja, da odmerjen komentar o delu novinarja ne predstavlja odklonitvenega razloga iz 2. alineje 31. ZMed, ampak nasprotno, da so tudi tovrstne navedbe povezane s sporno objavo. Odločitev o zavrnitvi iz tega razloga torej predstavlja napačno uporabo materialnega prava, sodišče pa je storilo tudi bistveno kršitev postopka, saj se ni opredelilo do teh navedb tožnika, ki so bistvene za pravilno odločitev v tej zadevi. Ker sodišče prve stopnje ugotavlja, da prva dva stavka popravka nista povezana s spornim člankom in ne predstavljata utemeljenega in opravičenega odziva nanj, je po mnenju pritožbe tudi dejansko stanje napačno ugotovljeno. Pritožnik je prepričan, da so navedbe v drugih treh stavkih popravka potrebne za drugačen oziroma nasproten prikaz dejstev in torej nikakor ne predstavljajo odklonilnega razloga, zavrnitev iz tega razloga pa predstavlja napačno uporabo materialnega prava. Ugotovitev, da ti trije sporni stavki popravka niso povezani z navedbami spornega članka, pa pomeni, da je bilo tudi dejansko stanje napačno ugotovljeno. Pritožnik navaja, da je že samo sodišče prve stopnje te tri stavke ovrednotilo kot okoliščine, ki zgolj »prevesijo jeziček na tehtnici«, kar ob upoštevanju ustavnopravne presoje sorazmernosti in pomena dopustitve oz. zavrnitve objave z vidika varstva ustavne pravice do popravka predstavlja nesorazmerno in nedopustno posledico za tožnika ob siceršnji načelni ugotovitvi, da je članek takšne narave, da opravičuje objavo popravka, konkreten popravek pa v bistvenem vsekakor izpolnjuje vse pogoje za objavo. Glede opombe sodišča na dnu strani izpodbijane odločbe v zvezi s člankom „Brez sramu“ še dodaja, da ta predstavlja napačno povzemanje njegovih trditev, odločitev pa predstavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožnik je prepričan, da je sodišče storilo bistveno kršitev postopka s tem, ko se ni opredelilo do njegovih nosilnih in obširno obrazloženih ustavnopravnih naziranj, čeprav so bistvena za pravilno odločitev v tej zadevi in zaključuje, da so z zavrnitvijo zahtevka zaradi prvih petih stavkov popravka zanj nastale nesorazmerno hude in nepopravljive posledice, ker mu je bila odvzeta z ustavo zagotovljena pravica, da se sliši tudi druga stran, ta pravica pa je nenazadnje odvzeta tudi javnosti.

3. Toženec je na vročeno pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka. Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, ker je podan odklonilni razlog za objavo popravka v zvezi s prvimi petimi stavki popravka, ne strinja pa se, da naj bi bil popravek v preostalem delu vsebinsko ustrezen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dejansko stanje v zadevi ni sporno, saj ni sporno, kakšen je bil v časniku ... objavljen članek. Tudi pravna podlaga v zadevi ni sporna: ZMed1 določa način uresničevanja v 40. členu URS2 zagotovljene pravice posameznika do odgovora na objavljeno informacijo. Pravica do popravka nastopi, če je bila objavljena pomanjkljiva, popačena, napačna informacija. Tisti, ki je z objavo take informacije prizadet v svojih pravicah in interesih, ima pravico, da se o spornem besedilu izjavi na način, da se sliši tudi druga stran. Gre za pravico posameznika, da s sredstvi medijskega prava brani svojo čas ali dobro ime z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi, ki ga zadeva.

6. Vendar pa pravice do popravka, kot pravilno poudarja že prvostopenjsko sodišče, ni mogoče enačiti s pravico dostopa do medija. Skladno z določili 26. člena ZMed lahko brezplačen popravek objavljene vsebine, s katero je lahko prizadeta njegova pravica ali interes, doseže posameznik z zanikanjem oziroma popravljanjem zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem besedilu (popravek v ožjem smislu), pa tudi z navajanjem oziroma prikazovanjem drugih ali nasprotnih dejstev ali okoliščin, s katerimi izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (popravek v širšem smislu). Ni torej treba, da se popravek omeji samo na zatrjevanje dejstev, vendar pa lahko popravek predstavlja le tako besedilo, s katerim se v bistvenem dopolnjujejo navedbe v objavljenem članku. Objavo popravka, ki takega vsebinskega kriterija ne izpolnjuje, lahko odgovorni urednik zavrne.

7. Odločitev sodišče prve stopnje temelji na oceni, da tožnikov popravek sicer vsebinsko pomeni zanikanje in bistveno dopolnjevanje izpostavljenih delov članka, ki ga je strnilo v tri sklope, vendar pa z izjemo prvih petih stavkov, ki tega ne pomenijo, in je zato po mnenju sodišča podan odklonitveni razlog po 2. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed. Ta določa, da lahko odgovorni urednik objavo popravka zavrne, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sta prva dva stavka („Gospa B. B. je v svojem zapisu o meni, ne da bi prej preverila dejstva, navedla neresnice“ in „Predvsem pa me je v članku na neprimeren način diskriditirala in me blatila.“) izključno vrednostni oceni o delu novinarke. Le trditev, da je novinarka navedla neresnice, pomeni zanikanje navedb iz članka, sicer pa navedbe ne zanikajo ali bistveno dopolnjujejo zapisanega. Nadalje je ocenilo, da naslednji trije stavki („Predsednik Republike Slovenije je v Uradnem listu RS ... objavil poziv za zbiranje predlogov kandidatov za mesto vicegovernerja.“, „Pravica prof. dr. C. C., ki je velik poznavalec področja monetarne politike in centralnega bančništva, je bila vložiti mojo kandidaturo.“ in „Moja pravica je bila h kandidaturi dati soglasje.“) niso nujni za drugačen oziroma nasproten prikaz dejstev, ker novinarka teh očitnih resnic ni problematizirala. Zaključilo je, da navedene izjave vsebinsko presegajo odločilne navedbe spornega članka in ne prispevajo k oblikovanju uravnotežene ter celovite informacije javnosti. Ker se mora skladu s prvim odstavkom 27. člena ZMed popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev, je to vodilo sodišče prve stopnje v zavrnitev zahtevka.

8. Pravica do objave popravka ni sankcija in ni pravica do dostopa do medija, kar pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje. Drži ocena sodišča prve stopnje, da bi lahko tožnik zavaroval svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled in dostojanstvo) tudi brez podajanja sodb o delu novinarke, nadaljnje izjave o tem, da je predsednik Republike Slovenije v Uradnem listu RS ... objavil poziv za zbiranje predlogov kandidatov za mesto vicegovernerja, da je bila pravica pravica prof. dr. C. C., ki je velik poznavalec področja monetarne politike in centralnega bančništva vložiti kandidaturo (tožnika) in da je bila tožnikova pravica h kandidaturi dati soglasje, pa same po sebi bistveno ne prispevajo k oblikovanju uravnotežene ter celovite informacije javnosti.

9. Navedeni uvodni del popravka sam po sebi res ne pomeni (izključno) vsebinskega zanikanja in bistvenega dopolnjevanja izpostavljenih delov spornega članka, ki se nanašajo na tožnika. Vendar po oceni pritožbenega sodišča ta sklop glede na dolžino članka in popravka ni pretiran, vsebuje zanikanje v ožjem smislu in prispeva k razumljivosti ter smiselnosti popravka in je tudi v kontekstu spornega članka, zato odklonitveni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed za popravek kot celoto (ki je sicer po presoji pritožbenega sodišča ustrezen) ni podan.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, ko to ocenjuje, da popravek sicer (to je v preostalem, glavnem delu) izpolnjuje pogoje za objavo, saj tožnik zanj netočne navedbe obrazloženo zanika. Res je, da je popravek relativno dolg,3 vendar je treba, kot to navaja že sodišče prve stopnje, presojati, ali popravek vsebinsko presega in ali je nesorazmerno daljši od nosilnih navedb spornega članka, na katere se nanaša (in ne le zgolj primerjati število vrstic oziroma besed).4 Zahtevani popravek in sporno besedilo je treba primerjati celovito. V konkretnem primeru ni povsem zanemarljivo, da je bil novinarski prispevek opremljen z relativno veliko fotografijo, kar vsekakor še apostrofira in vizualno ter vsebinsko poudarja njegov obseg, poleg tega so bile navedbe iz besedila, ki se tičejo tožnika, povzete še v izpostavljeni podnaslov članka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se najobsežnješi del popravka nanaša za zanikanje, da tožnik nima konkretnih bančnih izkušenj in zajema naštevanje konkretnih izkušenj, obsežno pa tožnik obrazloži tudi zanikanje navedb o njegovih „bremenih iz preteklosti“. S tem tožnik vsebinsko napolni svoje zanikanje in poveča njegovo sporočilno vrednost. Samo zanikanje teh navedb v objavljenem besedilu ne bi zadoščalo za varstvo tožnikovih pravic. Šele na podlagi takih tožnikovih odgovorov, ki so zanikanje v širšem smislu, bo tudi javnosti omogočeno, da si ustvari svojo sliko oz. da presodi, kdo ima „bolj prav“.

11. Pritožnik utemeljeno opozarja, da zgolj sorazmerno kratek del popravka, ki je po oceni sodišča prve stopnje „odveč“, ne more biti „jeziček na tehtnici“, ki prevesi odločitev v prid zavrnitve zahtevka. Drži, da pravni red ne varuje le pravice prizadete osebe, da ta zahteva objavo popravka, temveč so varovane tudi pravice nasprotne strani, kot to v odgovoru na pritožbo opozarja toženec (iz 39.5 in 74. člena6 URS). Gre za kolizijo različnih ustavnih pravic, zato je poudarjena zahteva po tehtanju in vzpostavitvi ravnovesja med njimi. Kot rečeno, objava popravka ne pomeni prostega, neomejenega dostopa do medija. Vendar je presoja sodišča prve stopnje v pričujočem primeru preveč omejujoča, restriktivna. V skladu z določbo prvega odstavka 26. člena ZMed je objava popravka namreč pravilo. To, da se popravek ne objavi, je izjema. Izjeme pa je treba tolmačiti ozko.7

12. Preveliko težo je sodišče prve stopnje podelilo uvodnim stavkom besedila zahtevanega popravka, ki služijo temu, da je tekst, ki sledi, bralcu razumljiv. Drži, da se lahko popravek objavi samo v celoti, neskrajšan oz. nespremenjen, kar pomeni, da mora v celoti ustrezati merilom ZMed in da ne sme v nobenem delu vsebovati česa takega, kar bi utemeljevalo enega od odklonitvenih razlogov. Vendar je zahtevani popravek v pričujočem primeru kot celota ustrezen, ne odmika se od bistva spornega prispevka in ostaja v mejah svojega osnovnega namena, da se sliši tudi druga plat.8 Natančnejša analiza pokaže, da je v uvodnem delu popravka le stavek o predsednikovi objavi razpisa nevtralna navedba, ki ne pomeni zanikanja, sicer pa gre za zanikanje, torej popravek v ožjem smislu in za odziv na kontekst, v katerem je bil toženec v spornem besedilu povezan s prof. C. C. 13. Odločitev o tem, ali se objava popravka dopusti ali ne, mora biti sprejeta ob upoštevanju načela sorazmernosti ter pomena in teže posledic, ki jih ima taka odločitev za stranke postopka. Zaradi tega, ker manjši del sicer ustreznega (in relativno obsežnega) besedila, sam po sebi ne pomeni bistvenega vsebinskega zanikanja in bistvenega dopolnjevanja izpostavljenih delov spornega članka, ki se nanašajo na tožnika, prispeva pa k razumljivosti in smiselnosti popravka, pomeni pa zanikanje v ožjem smislu in je tudi v kontekstu spornega članka, tožniku ni dopustno odreči pravice do popravka.

14. Zahtevani popravek se odziva na obsežen in izpostavljen novinarski prispevek, objavljen na drugi strani časopisa, opremljen z veliko fotografijo, pri čemer je očitek na račun tožnika izpostavljen že v podnaslovu (kot kandidat brez referenc) in še v dodatno izpostavljenem (okrepljenem) besedilu. V članku je izpostavljeno, da je tožnika predlagal prof. C. C., ki sam ni uspel, kar je implikacija, na katero se tožnik v svojem popravku odziva. Nadalje se tožnik odziva na zapis o njuni povezavi, ki da je „zgodba nenavadnega imenovanja novega vodstva SID banke“. Nadalje se odziva na zapis, da je kot kandidat za viceguvernerja narodne banke brez ustreznih referenc v bančništvu, in na zapis, da ga bremenijo očitki tožbe. Na vse navedeno tožnik odgovarja z zahtevanim popravkov tako v ožjem kot v širšem smislu, relativno obsežno, a po oceni pritožbenega sodišča še s pravo mero, saj se vsebinsko nikjer ne odmika od vsebine spornega besedila. Glede na to, da je šlo za obravnavanje (tudi za tožnika) pomembne funkcije viceguvernerja narodne banke, morebitna odvečnost stavka ali dveh ne prevesi tehtnice v škodo tožnika.

15. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za utemeljene. Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP9 je pritožbeno sodišče zato pritožbi ugodilo in odločitev spremenilo tako, da je tožencu naložilo objavo zahtevanega popravka, kot se glasi.

16. Posledično je bilo treba odločiti tudi o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo priglašene stroške za postopek na prvi stopnji v stroškovniku z dne 14. 7. 2022 (razvidni iz listovne številke 52) in priglašene stroške za pritožbeni postopek, ki so razvidni iz zadnje strani pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Zakon o medijih, Uradni list RS, številka 35/01, s kasnejšimi spremembami. 2 Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, številka Uradni list RS, številka 33/91I, s kasnejšimi spremembami. 3 Na dolžino spornega članka se nanaša tudi opomba v zvezi s člankom „Brez sramu“, zato navedbe pritožbe v smeri, da se popravek na ta članek ne nanaša, niso relevantne. 4 Tako tudi VSL sodba I Cp 1227/2016. 5 39. člen URS določa, da je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja, da vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja, da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. 6 74. člen URS določa, da je gospodarska pobuda svobodna, da zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo, da so prepovedana dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco. 7 VSL sodba II Cp 3477/2009, tudi VSL sodba II Cp 4190/2010. 8 Prim. VSRS sodba II Ips 194/2016. 9 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami.