Jedro

Tožnica v obdobju zadnjih treh let pred prenehanjem delovnega razmerja, čeprav je bila vpisana v register samostojnih podjetnikov posameznikov, ni bila zavarovana na tej podlagi (ampak kot delavka v delovnem razmerju), zato tudi ni obračunavala prispevkov za obvezno zavarovanje iz tega naslova. Ob prenehanju zavarovanja na podlagi delovnega razmerja kot samostojna podjetnica tudi ni imela zaposlenih delavcev niti ni izpolnjevala starostnega pogoja, ker še ni dopolnila 56 let. Tako ni izpolnjen pogoj za izvzem iz zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 21. 5. 2009 in št. ... z dne 15. 10. 2009, s katerima je tožena stranka dokončno odločila, da ima tožnica lastnost zavarovanke v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju kot samostojna podjetnica posameznica po 1. odst. 15. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) od 1. 5. 2008 dalje. Zavrnilo je tudi ugotovitveni zahtevek, da tožnica nima lastnosti zavarovanke kot samozaposlena oseba ter zahtevek za povračilo stroškov postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožnica in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa zahtevku ugodi po opravljeni pritožbeni obravnavi. Navaja, da je sodišče kršilo z ustavo zagotovljeno enako varstvo pravic, pravico do sodnega varstva ter pravico do javnosti sojenja. Sodba nima razlogov oz. so ti nejasni. Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 215/2010, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, obravnava drugačen primer. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali tožnica izpolnjuje pogoje za izvzem iz zavarovanja po 2. odst. 18. čl. ZPIZ-1. Zakon glede uveljavitve te pravice ne določa obveznosti ugotovitve trajnih težav v podjetju. Navedena določba ureja primere, ko uživalec pokojnine opravlja dejavnost v manjšem obsegu, zato pa ne izgubi pravice do pokojnine. Sodišče bi moralo pojasniti, iz katere določbe ZPIZ-1 izhaja ugotovitev, da se 18. čl. zakona nanaša na zavarovance, ki izkazujejo trajne težave v poslovanju. Nejasen je sam pojem trajnih težav. Kršitev ustavnih določb je podana zaradi neobrazložene sodbe, odločitev sodišča dopušča možnost neenakega obravnavanja zahtevkov. Z opustitvijo navedbe razlogov za odločitev je tožnici kršena pravica do pritožbe, ker ni jasno, na podlagi katerih razlogov je prvostopenjsko sodišče razsodilo. Zmotno je uporabilo določbe 15., 17. in 33. čl. ZPIZ-1. V času od 1. 12. 2001 dalje tožnica ni mogla biti zavarovana kot samozaposlena oseba, čeprav je bila vpisana v register kot samostojni podjetnik. Zmotno je sodišče tudi ugotovilo, da je tožnica postala zavarovanka že s samo registracijo kot samostojna podjetnica. Zavarovana je bila na različnih podlagah, sodišče pa nepravilno ni ugotovilo dejstev v zvezi z izpolnjevanjem pogojev po 18. čl. ZPIZ-1, ko zavarovanje ni obvezno. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba je ustrezno obrazložena, zato so neutemeljene pritožbene trditve o kršitvah postopka po 14. toč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V postopku tudi ni bilo drugih bistvenih kršitev, na katere na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

V sistemu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 2. odst. 7. čl. ZPIZ-1 velja načelo, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji opravljajo pridobitno dejavnost kot samostojni podjetniki posamezniki po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1, Uradni list RS, št. 42/2006 s spremembami) se obvezno zavarujejo na podlagi 1. alineje 1. odst. 15. čl. ZPIZ-1. Obvezno zavarovanje oz. zavarovalno razmerje po 2. odst. 45. čl. Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami) nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje. Trajanje obveznega zavarovanja samozaposlenih oseb je opredeljeno v 33. čl. ZPIZ-1 ter 3. alineji 47. čl. ZMEPIZ, po katerih se zavarovanje začne z dnem vpisa v razvid samostojnih podjetnikov posameznikov ali v drug register, ki je predpisan za določeno dejavnost oz. z dnem izdaje dovoljenja za opravljanje samostojne dejavnosti in se zaključi z dnem vrnitve ali odvzema takšnega dovoljenja ali z nastopom pravnomočnosti prepovedi opravljanja dejavnosti. Ker iz poslovnega registra izhaja, kar med strankama ni sporno, da je tožnica od 7. 1. 1990 vpisana v register samostojnih podjetnikov posameznikov, je tožena stranka z izpodbijano odločbo pravilno ugotovila, da tožnica po prenehanju delovnega razmerja s 30. 4. 2008, v smislu 1. odst. 17. čl. ZPIZ-1 opravlja samostojno dejavnost kot edini poklic, saj ni v delovnem razmerju, ne opravlja druge dejavnosti, na podlagi katere bi bila zavarovana in tudi ni na šolanju. Izpolnjeni so torej vsi zakonski pogoji za ugotovitev lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti, kot določa 50. čl. ZMEPIZ.

Višje delovno in socialno sodišče je v več zadevah že zavzelo stališče o potrebnih pogojih, ki jih mora izpolnjevati samozaposleni, da zanj ne velja obvezno zavarovanje. V sodbi opr. št. Psp 215/2010 z dne 8. 9. 2010 je zavzelo stališče, da zavarovanje ni obvezno le v primeru, ko zavarovanec izkazuje trajne težave v poslovanju, izključena pa so krajša obdobja finančnih težav, reševanju takšnih problemov so namenjeni postopki odpisa, zmanjšanja ali obročnega odplačevanja prispevkov. Pravilno je stališče tožene stranke, da je izvzem iz zavarovanja dopustno zahtevati le v posebnem postopku in z dokazom, da samozaposleni, ki je bil tudi zavarovan na tej podlagi, v obdobju zadnjih treh let zavarovanja v posameznem letu ni imel dobička iz dejavnosti, v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, razen razlike v obrestih, ki je presegel letni znesek minimalne plače v določenem letu. Tožnica v obdobju zadnjih treh let pred prenehanjem delovnega razmerja, čeprav je bila vpisana v register samostojnih podjetnikov posameznikov, ni bila zavarovana na tej podlagi, zato tudi ni obračunavala prispevkov za obvezno zavarovanje iz tega naslova, zato ni izpolnjen pogoj za izvzem iz zavarovanja po 1. odst. 18. čl. ZPIZ-1. Ob drugačnem stališču bi lahko vsak samozaposleni ob začetku opravljanja dejavnosti uveljavil izvzem iz zavarovanja.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za izvzem iz zavarovanja po 2. odst. 18. čl. ZPIZ-1, ker ob prenehanju zavarovanja na podlagi delovnega razmerja dne 30. 4. 2008 kot samostojna podjetnica ni imela zaposlenih delavcev, niti ni izpolnjevala starostnega pogoja, določenega v 396. a čl. ZPIZ-1, ker še ni dopolnila 56 let. Trditve tožnice o kršitvah Ustave so neutemeljene, ker ravno iz že sprejetih stališč Višjega delovnega in socialnega sodišča glede obveznosti zavarovanja samostojnih podjetnikov posameznikov in drugih samozaposlenih oseb izhaja, da so, upoštevajoč ureditev v ZPIZ-1, vsem zavarovancem zagotovljene enake pravice oz. zanje velja enaka obveznost zavarovanja.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep sodišča, da tožnica stroške pritožbe nosi sama, kot določa 154. čl. ZPP.