Jedro

Zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (Uradni list RS št. 7/93) je začel veljati 5.2.1993, to je nekaj mesecev po koncu glavne obravnave (25.9.1992). Ob upoštevanju teh okoliščin sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo predpisa, ki je izpolnitev obveznosti med takimi deviznimi varčevalci kot je tožnica in bankami, uredil drugače. Za uporabo predpisa je torej v danem primeru odločilnega pomena čas sojenja in ne čas zamude. Terjatev, ki naj bo prisojena, mora biti v času sojenja dospela (1.odstavek 326.člena ZPP). Ker je ta pogoj po ugotovitvah sodišča prve stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP) v tožničinem primeru izpolnjen, je sodišče druge stopnje pravilno potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in obsodilo toženo stranko na izplačilo iz tožničine hranilne knjižice, zneska 11.500,00 DEM z obrestmi od 1.1.1992 dalje do izplačila ter na plačilo pravdnih stroškov.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določila 10.točke 2.odstavka 354.člen ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sodjenje, oz. podrejeno da obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. Tožena stranka je v pritožbi navajala, da že ob vložitvi tožbe LB, Splošne banke Celje, Ekspozitura Slovenske Konjice ni bilo več, ampak je obstajala LB, Splošna banka Celje d.d., vendar pritožbeno sodišče ni upoštevalo uveljavljane kršitve. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo Zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog, ki točno določa obveznosti bank, če banke same prostovoljno ne zagotovijo izplačila deviznih vlog po pogodbi. Zakon velja za vsa sredstva, ki so morala biti po tedanjih predpisih deponirana pri NBJ. V tem primeru je zakon začel veljati pred pravnomočnostjo sodbe, zato ga je potrebno uporabiti. Še zlasti to velja, ker je cit. zakon odložil izpolnitev in je podan ugovorni razlog po 9.točki 50.člena ZIP.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Tožeča stranka je v tožbi označila kot toženo stranko Ljubljansko banko, Splošno banko Celje, Ekspozituro Slovenske Konjice, katera je po navedbah tožene stranke pravna prednica Ljubljanske banke, Splošne banke Celje d.d., Celje. Po odgovoru na tožbo (l.št.49), v katerem je tožena stranka sama označila svojo statusno spremembo, je tožeča stranka takoj v prvem pripravljalnem spisu (l.št.9) upoštevala pravo oznako tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v sodbi res pomotoma pustilo oznako pravne prednice tožene stranke, in smiselne poprave tožbe ni upoštevalo, kar pa je popravilo sodišče druge stopnje. V glavi sodbe sodišča druge stopnje je pravilno zapisalo toženo stranko, s tem da je v oklepaju označilo pravno prednico. Tako je kot toženec označena pravilna pravna oseba in zato uveljavljana bistvena kršitev ni podana. Taka poprava sodbe sicer ni v skladu z določilom 342.člena ZPP, vendar to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje v mejah določila 365.člena ZPP. Pri tem je upoštevalo tiste materialnopravne predpise, pomembne za rešitev obravnavane zadeve (ZOR, poglavje o denarnih depozitih), ki so veljali ob koncu glavne obravnave. Zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (Uradni list RS št. 7/93) je začel veljati 5.2.1993, to je nekaj mesecev po koncu glavne obravanave (25.9.1992). Ob upoštevanju teh okoliščin sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo predpisa, ki je izpolnitev obveznosti med takimi deviznimi varčevalci kot je tožnica in bankami, uredil drugače. Iz istih razlogov tudi revizijsko sodišče ne more upoštevati omenjenega zakona. Zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog nima prehodnih določb. Ureja sicer razmerja (1. in 7.člen), ki so nastala v času, ko so banke na območju Republike Slovenije deponirale devizne vloge občanov pri NBJ. To pomeni, da je zakon posegel v že obstoječa pogodbena razmerja in to v fazi, ko je v večini primerov banka že prišla v zamudo (večina varčevalcev je ustrezno že zahtevala izplačilo deviznih vlog, 324.člen ZOR). Za uporabo predpisa je torej v danem primeru odločilnega pomena čas sojenja in ne čas zamude. Terjatev, ki naj bo prisojena, mora biti v času sojenja dospela (1.odstavek 326.člena ZPP). Ker je ta pogoj po ugotovitvah sodišča prve stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP) v tožničinem primeru izpolnjen, je sodišče druge stopnje pravilno potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Iz povedanega tudi sledi, da je neutemeljen revizijski ugovor neizvršljivosti take odločitve (navedbe o razlogu iz 9.točke 50.člena ZIP za ugovor zoper sklep o izvršbi).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).