Jedro

Sodišče je pravilno presodilo, da tožena stranka uporablja stanovanje brez pravnega naslova. Toženca namreč s tožečo stranko kot lastnikom stanovanja nista sklenila najemne pogodbe, do tega pa ni prišlo zaradi razlogov na strani tožeče stranke.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v odločitvi o povrnitvi stroškov postopka (2. točka izreka) tako spremeni, da glasi: „2. Tožena stranka je dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.254,80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po preteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila, vse pod izvršbo.“ V ostalem se pritožba zavrne in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni stroške pritožbenega postopka v znesku 323,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca nedeljivo in skupno dolžna izprazniti stanovanje št. 7 v 3. nadstropju desno v izmeri 131,41 m2 skupaj s kletjo v hiši, L. in ga nedeljivo izročiti tožeči stranki, prosto oseb in stvari, v roku 15 dni pod izvršbo. Tožencema je naložilo, da sta dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.503,52 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku roka za plačilo.

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Z izrekom je bila toženi stranki naložena tudi izpraznitev kleti. Ker ni določeno, za katero klet gre, ni mogoče ugotoviti, kaj je predmet obveznosti tožene stranke. Sodba ne vsebuje nobenih razlogov o naravi sporne obveznosti (tj. nedeljivosti in skupnosti). Tožbo je v zadevi IV P 178/2004 vložila le prva tožena stranka, zato je v nasprotju s sodbama prve in druge stopnje ugotovitev sodišča, da je bilo vprašanje pravice do sklenitve najemne pogodbe za neprofitno najemnino med pravdnima strankama že predmet drugega postopka. Enako nasprotje je podano glede ugotovitve, da je bil tožbeni zahtevek tožene stranke na sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemnino pravnomočno zavrnjen. Protispisna je tudi ugotovitev, da je druga tožena stranka v navedeni pravdi izjavila, da zavrača ponudbo za sklenitev najemne pogodbe. Sodišče je povzelo nosilne razloge odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-128/08, Up-933/08 z dne 7.10.2009, ni pa se opredelilo do ugovorov tožene stranke, da je tožeča stranka kupila sporno stanovanje od denacionalizacijskega upravičenca in je torej prostovoljno vstopila v položaj najemodajalca, da novo stališče Ustavnega sodišča povzroča neenako obravnavanje najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih, da je bila sodna praksa do sprejetja te odločbe drugačna in se je razlagala v korist ožjih družinskih članov najemnika ter da je bila tožeča stranka na podlagi 19. člena najemne pogodbe dolžna z uporabniki skleniti najemno pogodbo pod enakimi pogodbenimi pogoji. Sodišče je zmotno presodilo, da tožena stranka nima veljavne pravne podlage za posest spornega stanovanja. Po smrti najemnice M. G. se je najemno razmerje molče podaljšalo s prvo in drugo toženo stranko, ki ves čas živita v stanovanju in plačujeta najemnino. Tožeča stranka najemnine ni nikoli odklanjala, saj je celo sama izstavljala račune zanjo. Nikoli ni ponudila sklenitve pisne najemne pogodbe drugi toženi stranki, čeprav je bila to dolžna na podlagi 19. člena najemne pogodbe, proti njej ni bila izdana nobena sodba. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku so bile kršene temeljne človekove pravice tožene stranke, zlasti tiste, ki jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic. Odločitev o stroških je pomanjkljivo obrazložena. Tožeča stranka ni upravičena do povračila priglašene odvetniške nagrade za sestavo tožbe, ker tožbe ni vložil odvetnik. Sodna taksa za sodbo bi lahko znašala največ 87,63 EUR.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke, v odgovoru pa konkretno in obrazloženo zavrača vse njene pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

Pritožba je delno utemeljena glede odločitve o povrnitvi stroškov postopka, glede odločitve o glavni stvari pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. ter 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Izrek sodbe je razumljiv v delu, ko toženi stranki nalaga izpraznitev v izreku opisanega stanovanja skupaj s kletjo. Ni namreč možen drugačen zaključek kot ta, da se zahteva izpraznitev in izročitev zgolj tiste kleti v hiši K., ki pripada v izreku sodbe opisanemu stanovanju. Tudi nadaljnji očitek, da sodba o naravi sporne obveznosti nima nobenih razlogov, nima takega pomena, kot mu ga pripisuje pritožba. Po naravi stvari je obveznost izpraznitve in izročitve stanovanja, ki se nalaga tožencema, skupna in nedeljiva. Ker sodba v tem delu ni obrazložena, ne gre za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako ne gre za nasprotje v odločilnih dejstvih, niti za protispisnost pri ugotovitvi sodišča, da sta toženi stranki v postopku IV P 178/2004 izjavili, da zavračata ponudbo za sklenitev najemne pogodbe za sporno stanovanje za profitno najemnino. V navedeni pravdni zadevi je kot tožnica res nastopala le prva toženka kot ožji družinski član (hčerka) najemnice stanovanja, ne pa drugi toženec (mož toženke) kot uporabnik stanovanja po najemni pogodbi, kar seveda ne pomeni, da se pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v zadevi IV P 178/2004 njega ne tiče. Protispisnosti pa ni, ker pri prej navedeni ugotovitvi sodišča ne gre za odločilno dejstvo. Bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP bi bila zagrešena le v primeru, če bi bila toženi stranki odvzeta možnost sodelovanja v postopku z nezakonitim postopanjem. Pritožba se nanjo sklicuje v okviru dolžnosti sodišča do opredelitve o navedbah in predlogih strank, češ da sodba ne vsebuje obravnave njenih ugovorov, ki se nanašajo na uporabo odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-128/8, U-I-933/08 v konkretni zadevi. Vendar pa sodba vsebuje zadostne razloge o tem, da gre za identično dejansko in pravno situacijo, kot v citirani odločbi Ustavnega sodišča, predvsem pa ugotovi dejstvo, da je o dolžnosti sklenitve najemne pogodbe po smrti najemnice v konkretni zadevi že pravnomočno odločeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 178/2004. Zato sodišče ni prikrajšalo tožene stranke za pravico do izjave v postopku, ko se ni posebej opredeljevalo do njenih ugovorov, ki se nanašajo na dolžnost sklenitve najemne pogodbe.

Po 111. členu Stanovanjskega zakona (SZ-1) uporablja stanovanje nezakonito oseba, ki z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe. Lastnik lahko kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja. Navedene določbe pa se ne uporabljajo za prejšnje imetnike stanovanjske pravice in njihove družinske člane, če do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo zaradi razlogov na strani lastnika.

Sodišče je pravilno presodilo, da tožena stranka uporablja stanovanje brez pravnega naslova. Toženca namreč s tožečo stranko kot lastnikom stanovanja nista sklenila najemne pogodbe. Do tega pa ni prišlo zaradi razlogov na strani tožeče stranke. V okviru dolžnosti sklenitve najemne pogodbe po smrti najemnika (109. člen SZ-1, prej 56. člen SZ) je prva toženka zahtevala od tožeče stranke s tožbo sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemnino. S pravnomočno sodbo opr. št. IV P 178/04 Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil njen tožbeni zahtevek na sklenitev najemne pogodbe zavrnjen. Odločilna je nadaljnja ugotovitev sodišča, da je prva toženka ponudbo tožeče stranke za sklenitev najemne pogodbe za profitno najemnino zavrnila. S tem je dolžnost tožeče stranke na sklenitev najemne pogodbe po smrti najemnika izčrpana in tožeča stranka glede na določbo 109. člena SZ-1 drugemu tožencu ni bila dolžna ponuditi sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemnino, kot zmotno meni pritožba. Enako neupravičeno šteje, da naj bi bila po smrti najemnice M. G. najemna pogodba z dne 23.3.1992 molče podaljšana, ker toženca ves čas živita v stanovanju in plačujeta najemnino. Pravilna je ugotovitev sodbe, da je navedena najemna pogodba s smrtjo najemnice M. G. dne 6.8.1996 prenehala, sicer pa tudi zakon izrecno nalaga v takšnem primeru sklenitev najemne pogodbe pod pogoji iz 1. odstavka 109. člena SZ-1. Končno je povsem neutemeljena pritožbena trditev o kršitvi temeljnih človekovih pravic tožene stranke, sklicujoč se zlasti na tiste, ki jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic. Glede vseh domnevnih kršitev, ki jih v nadaljevanju našteva pritožba, je podalo izčrpne odgovore Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-128/08, Up-933/08 z dne 7.10.2009, zato se nanje pritožbeno sodišče sklicuje tudi v tej zadevi.

Pritožba pa je delno utemeljena, ko izpodbija odločitev o stroških postopka. Ta odločitev je primerno obrazložena, res pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki odmerilo in toženi stranki brez podlage naložilo v plačilo odvetniško nagrado v višini 400 točk + 20 % DDV za sestavo tožbe ter upoštevalo previsoko sodno takso za sodbo (116,00 EUR namesto 87,63 EUR). Iz tožbe je namreč razvidno, da je ni sestavil odvetnik, zato se ne priznajo stroški po odvetniški tarifi v znesku 220,32 EUR. Ker je sodišče tožeči stranki tako priznalo za 248,70 EUR pravdnih stroškov preveč, je pritožbeno sodišče v tem delu spremenilo stroškovni izrek tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati 1.254,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zato je pritožbi delno ugodilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP, v ostalem pa pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela le glede stranske terjatve, zato mora sama trpeti svoje pritožbene stroške, poleg tega pa povrniti tožeči stranki njene stroške za odgovor na pritožbo. Ti se nanašajo na sestavo odgovora na pritožbo v višini 500 točk, materialne stroške 2 % in DDV 20 % ter plačilo sodne takse za odgovor na pritožbo. Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško in taksno tarifo.