Jedro

Pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS) je temeljna pravica posameznika, ki izhajajoč iz načela zakonitosti (2. člen Ustave RS) in načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave) karakterizira pravno državo. S to ustavno določbo je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V zvezi s pravico do pravnega sredstva je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-309/94 z dne 16. 2. 1996 obrazložilo, da ta ustavna določba zagotavlja spoštovanje načela inštančnosti pri odločanju sodišč, prav tako pa tudi pri odločanju drugih državnih organov, kadar ti odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih interesih. Vsebina načela inštančnosti pa je prav v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopnega organa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti. Smisel pravice do pritožbe je v tem, da se pritožniku zagotovi, da pritožbeno sodišče vsebinsko presodi utemeljenost pritožbenih navedb (odločba Ustavnega sodišča RS Up-258/03, Up-I-74/05 z dne 22. 9. 2005). Prav tako je smisel 25. člena Ustave, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese, kar pomeni, da mora pritožbeno sodišče pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnavati in se do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeliti (odločba Ustavnega sodišča RS Up-353/02 z dne 20. 5. 2004). Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 170/2001 in v sodbi I Ips 222/2001 obrazložilo, da je pritožba redno pravno sredstvo, vložitev tega sredstva pa procesno dejanje, s katerim upravičenci izpodbijajo praviloma prvostopenjsko odločbo, sprejeto v kazenskem postopku, in s katerim zahtevajo, da se ta razveljavi ali spremeni. Posledica vložitve pravnega sredstva je, da sodišče druge stopnje (iudex ad quem) preizkusi odločbo prvostopenjskega sodišča (iudex a quo) ter odvisno od rezultata tega preizkusa odločbo razveljavi, spremeni ali potrdi. Namen in upravičenost pravnih sredstev je v odpravljanju napačnih odločitev. Ta bi bil popolnoma izničen, če obdolžencu pravice do pritožbe ne bi omogočili. Da pa se obdolžencu pravica do pravnega sredstva omogoči, mu je seveda treba sodbo sodišča prve stopnje vročiti.

Po četrtem odstavku 120. člena ZKP mora sodišča obdolžencu, ki ima zagovornika, njemu in njegovemu zagovorniku pisanja iz drugega odstavka tega člena vročiti po določbah 119. člena tega zakona. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve. Če obdolžencu ni mogoče vročiti odločbe oziroma pritožbe, ker ni sporočil spremembe naslova ali prebivališča, se odločba oziroma pritožba pritrdi na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev.

V konkretni kazenski zadevi je sodišče vročilo sodbo zagovorniku, obdolžencu pa je sodbo pošiljalo na naslov prejšnjega bivališča in sicer na XY naslov, od koder so se pisanja vračala nevročena, čeprav je zagovornik v pritožbi, ki jo je sodišče prejelo dne 19. 5. 2015, sodišču že sporočil spremembo naslova obsojenca in sicer AB naslov, Belgija. Ne glede na navedeno je sodnica izdala dne 23. 7. 2015 odredbo, da naj se na podlagi četrtega odstavka 120. člena ZKP sodba za obdolženca nabije na oglasno desko. Sodba je bila nabita dne 23. 7. 2015 in sneta 31. 8. 2015. Pritožbeno sodišče, kateremu je bila zadeva predložena, je štelo, da je bila sodba pravilno vročena obema, zagovorniku in obsojencu ter zagovornikovo pritožbo obravnavalo ter jo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper takšen postopek, ki je tekel pred pravnomočnostjo odločbe pa je vložil zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti kjer uveljavlja kršitev temeljne ustavne pravice do pravnega sredstva. Navaja, da je bilo sodišče o spremembi obsojenčevega naslova oziroma prebivališča pravočasno obveščeno in je na navedeni naslov kasneje tudi vročilo sodbo sodišča prve stopnje, zaradi česar zakonskih pogojev za vročitev z nabitjem na sodno desko ni bilo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, razveljavi se sodba sodišča druge stopnje in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti je bil B. C. spoznan za krivega kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu istega zakona mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri sta mu bili določeni kazni tri mesece in štiri mesece zapora ter za tem na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 enotna kazen šest mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta in pod posebnim pogojem, da mora oškodovanki A. C. v roku petih mescev plačati 2.245,25 EUR, sicer bo pogojna obsodba preklicana. Oškodovanko je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, predvsem pa zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da bo obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Očitki vlagatelja, da sodba sodišča prve stopnje ni bila vročena obsojencu pomenijo le uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Pri tem pa vrhovni državni tožilec pripominja še, da tega razloga vlagatelj izrednega pravnega sredstva ni uveljavljal že v pritožbi in da ga zato glede na peti odstavek 420. člena ZKP ne more uveljavljati šele ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca tudi nadaljnji očitki, da je sodišče zavrnilo predlog po ponovnem zaslišanju prič T. U. in J. E. ter da ni mogoče slediti zaključkom, da je obdolženec storil dejanje z direktnim naklepom, predstavljajo uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. V odgovoru na navedbe vrhovnega državnega tožilca obsojenec poudarja, da sodbe sodišča prve stopnje ni nikoli dobil, da dela na projektu v Bruslju in je v zvezi s tem spremenil tudi naslov, kamor se mu pošta pošilja še danes. Za tem pa izraža svoje nestrinjanja z dokaznimi zaključki obeh sodb.

5. Bistveni očitek vložnika v zahtevi je očitek kršitve temeljne ustavne pravice obsojencu, to je pravice do pravnega sredstva. Obsojencu namreč nikdar ni bila vročena sodba sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je sicer sodbo vročalo tako, da jo je nabilo na oglasno desko dne 23. 7. 2015 in snelo z oglasne deske 31. 8. 2015. Takšna vročitev pa je po mnenju vložnika zahteve nezakonita, saj je v nasprotju z določili 120. člena ZKP. Navedeno pa nesporno vpliva na zakonitost sodbe, saj je bila obsojencu kršena temeljna ustavna pravica, to je pravica do pritožbe oziroma do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Vročanje sodbe s pritrditvijo na sodno desko je dopustno le pod pogojem, da obdolžencu sodbe ni mogoče vročiti, ker sodišču ni sporočil spremembe naslova oziroma prebivališča. Nobenega dvoma pa ni, da je bilo sodišče obveščeno o spremembi naslova in da mu je na ta naslov vročalo sodna pisanja (dne 11. 6. 2016 mu je vročilo sodbo sodišča druge stopnje).

6. Pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS) je temeljna pravica posameznika, ki izhajajoč iz načela zakonitosti (2. člen Ustave RS) in načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave) karakterizira pravno državo. S to ustavno določbo je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V zvezi s pravico do pravnega sredstva je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-309/94 z dne 16. 2. 1996 obrazložilo, da ta ustavna določba zagotavlja spoštovanje načela inštančnosti pri odločanju sodišč, prav tako pa tudi pri odločanju drugih državnih organov, kadar ti odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih interesih. Vsebina načela inštančnosti pa je prav v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopnega organa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti. Smisel pravice do pritožbe je v tem, da se pritožniku zagotovi, da pritožbeno sodišče vsebinsko presodi utemeljenost pritožbenih navedb (odločba Ustavnega sodišča RS Up-258/03, Up-I-74/05 z dne 22. 9. 2005). Prav tako je smisel 25. člena Ustave, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese, kar pomeni, da mora pritožbeno sodišče pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnavati in se do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeliti (odločba Ustavnega sodišča RS Up-353/02 z dne 20. 5. 2004). Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 170/2001 in v sodbi I Ips 222/2001 obrazložilo, da je pritožba redno pravno sredstvo, vložitev tega sredstva pa procesno dejanje, s katerim upravičenci izpodbijajo praviloma prvostopenjsko odločbo, sprejeto v kazenskem postopku, in s katerim zahtevajo, da se ta razveljavi ali spremeni. Posledica vložitve pravnega sredstva je, da sodišče druge stopnje (iudex ad quem) preizkusi odločbo prvostopenjskega sodišča (iudex a quo) ter odvisno od rezultata tega preizkusa odločbo razveljavi, spremeni ali potrdi. Namen in upravičenost pravnih sredstev je v odpravljanju napačnih odločitev. Ta bi bil popolnoma izničen, če obdolžencu pravice do pritožbe ne bi omogočili. Da pa se obdolžencu pravica do pravnega sredstva omogoči, mu je seveda treba sodbo sodišča prve stopnje vročiti.

7. Po četrtem odstavku 120. člena ZKP mora sodišča obdolžencu, ki ima zagovornika, njemu in njegovemu zagovorniku pisanja iz drugega odstavka tega člena vročiti po določbah 119. člena tega zakona. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve. Če obdolžencu ni mogoče vročiti odločbe oziroma pritožbe, ker ni sporočil spremembe naslova ali prebivališča, se odločba oziroma pritožba pritrdi na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev.

8. V konkretni kazenski zadevi je sodišče vročilo sodbo zagovorniku, obdolžencu pa je sodbo pošiljalo na naslov prejšnjega bivališča in sicer v XY, od koder so se pisanja vračala nevročena, čeprav je zagovornik v pritožbi, ki jo je sodišče prejelo dne 19. 5. 2015, sodišču že sporočil spremembo naslova obsojenca in sicer AB naslov, Belgija. Ne glede na navedeno je sodnica izdala dne 23. 7. 2015 odredbo, da naj se na podlagi četrtega odstavka 120. člena ZKP sodba za obdolženca nabije na oglasno desko. Sodba je bila nabita dne 23. 7. 2015 in sneta 31. 8. 2015. Pritožbeno sodišče, kateremu je bila zadeva predložna, je štelo, da je bila sodba pravilno vročena obema, zagovorniku in obsojencu ter zagovornikovo pritožbo obravnavalo ter jo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Zoper takšen postopek, ki je tekel pred pravnomočnostjo odločbe pa je vložil zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti kjer uveljavlja kršitev temeljne ustavne pravice do pravnega sredstva. Navaja, da je bilo sodišče o spremembi obsojenčevega naslova oziroma prebivališča pravočasno obveščeno in je na navedeni naslov kasneje tudi vročilo sodbo sodišča prve stopnje, zaradi česar zakonskih pogojev za vročitev z nabitjem na sodno desko ni bilo.

10. Navedeni očitki zagovornika so po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeni. Sodišče lahko sodbo vroči z nabitjem na sodno desko šele v primeru, če obdolžencu, ki ima zagovornika, ni mogoče vročiti sodbe, ker sodišču ni sporočil spremembe naslova. Samo v takem primeru se po preteku osmih dni od nabitja šteje, oziroma nastopi fikcija, da je bila vročitev opravljena. Nasprotno pa, v primeru ko obdolženec sodišču sporoči spremembo naslova, mu je treba pisanje na ta naslov vročiti in sicer po določbi 119. člena ZKP. Ker torej obdolžencu v konkretni kazenski zadevi sodbo sodišča prve stopnje sploh ni bila vročena, je sodišče s tem kršilo ne samo določbe o vročanju, temveč kot na to upravičeno opozarja zagovornik v pritožbi njegovo ustavno pravico do pravnega sredstva.

11. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo, saj je to sodišče odločilo preuranjeno, torej tedaj, ko za vse stranke v postopku še ni potekel pritožbeni rok, ker obdolžencu sodba še sploh ni bila vročena. Pritožbeno sodišče bo moralo zadevo vrniti sodišču prve stopnje z napotkom, da to vroči sodbo še obdolžencu in po preteku pritožbenega roka zadevo ponovno predloži pritožbenemu sodišču v odločanje.

12. Glede na to, da je bila sodba pritožbenega sodišča razveljavljena zaradi navedene kršitve, Vrhovno sodišče o ostalih očitkih kršitve procesnega zakona, ki se nanašajo tudi na odločanje pred sodiščem prve stopnje ni odločalo.