Jedro

Za presojo odločilnosti prispevka je pomembno predvsem, ali je bil v fazi načrtovanja videti bistven za uspeh načrta. Iz okoliščin konkretnega primera in splošnega pomena izraza „stražiti“ na ravni opisa dejanja jasno izhaja, da je bila obsojenčeva naloga preostale udeležence pravočasno posvariti pred prihodom tretjih oseb. Opis dejanja po presoji Vrhovnega sodišča tako vsebuje ustrezno konkretizacijo obsojenčevega ravnanja in okoliščin, ki omogočajo presojo, ali gre pri njegovem ravnanju za odločilni prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja. Dokazanost teh okoliščin in presoja odločilnosti prispevka pa je predmet dokazne in pravne ocene, ki jo sodišče navede v razlogih sodbe.

Dokazni predlog, ki se je nanašal na dokazovanje dejstva, da je šlo pri zaseženi konoplji za industrijsko konopljo z nizko vsebnostjo THC, za gojenje katere naj bi imela njena prejšnja imetnika dovoljenje, ni bil materialnopravno relevanten, saj vsebnost THC za obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja ni pomembna, vložnik pa tudi ni zatrjeval, da bi obsojenec razpolagal z dovoljenjem ministra za njeno gojenje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo II K 26405/2018 z dne 4. 11. 2021 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z 20. členom (pravilno: drugim odstavkom 20. člena) Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1 mu je izreklo kazen 1 leto zapora in mu na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 odvzelo zaseženo konopljo v teži 1.796,6 grama. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 26405/2018 z dne 27. 1. 2022 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 350,00 EUR.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve ustavnih pravic. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 26606/2016 z dne 10. 10. 2019 je poudarila, da je za obstoj sostorilstva ključnega pomena skupna volja sostorilcev in da je straženje bistveni pogoj za uspešno storitev kaznivega dejanja.

4. Obsojenčev zagovornik je v svoji izjavi izrazil nestrinjanje s stališčem vrhovne državne tožilke.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je v skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP dovoljeno vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, in izpodbijane pravnomočne odločbe ne preizkuša po uradni dolžnosti. Vložnik mora kršitve določno opredeliti in konkretizirati, tako da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti (načelo stroge dispozitivnosti).

6. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja: ‒ da za obsojenčevo vpletenost v kaznivo dejanje ni nobenega dokaza in da je tega dne zgolj naredil uslugo prijatelju in zanj opravil prevoz, zaradi česar se je znašel na napačnem kraju ob napačnem času; ‒ da je sodišče obsodbo oprlo zgolj na izpovedbo B. B., kar ob dejstvu, da je B. B. poznal le C. C., C. C. in D. D. pa sta zanikala obsojenčevo udeležbo pri kaznivem dejanju, ne ustreza zahtevanemu standardu gotovosti; ‒ da je B. B. v svoji izpovedbi obremenil obsojenca, da bi s tem zmanjšal lastno vlogo pri izvršitvi kaznivega dejanja in ‒ da v postopku ni bila ustrezno ugotovljena neto masa prepovedane droge, saj jo je sodna izvedenka ugotavljala na podlagi podatkov iz literature in ne z dejanskim tehtanjem, sodišče pa njenemu izvedenskemu mnenju ne bi smelo slediti, saj je bilo skrajno neprepričljivo.

7. S povzetimi navedbami vložnik izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje in ponuja lastno oceno verodostojnosti izvedenih dokazov. S tem po vsebini uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

8. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti prvenstveno uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbami, da opis dejanja v sodbenem izreku ne vsebuje ustrezne konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, saj obsojenec prepovedane droge ni niti prenašal niti hranil in z njo sploh ni prišel v stik. Navaja, da sodbeni izrek obsojencu očita zgolj straženje, ne konkretizira pa obsojenčeve vloge v smislu relevantnosti za izvršitev dejanja.

9. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 stori, kdor neupravičeno zaradi prodaje ali dajanja v promet hrani ali prenaša rastline ali substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge. Kaznivo dejanje je mogoče izvršiti v sostorilstvu, če sta podani objektivna in subjektivna sestavina sostorilstva, ki ju določa drugi odstavek 20. člena KZ-1. Objektivna sestavina zahteva, da sostorilec sodeluje pri izvršitvi kaznivega dejanja (uresničuje vsaj del njegovih zakonskih znakov) ali da k njej kako drugače odločilno prispeva. Subjektivna sestavina je izpeljana iz besedne zveze „skupaj z drugim“ in pomeni, da vsak izmed sostorilcev zavestno sodeluje z drugimi v skladu s t. i. skupnim načrtom, ki je lahko izrecen ali konkludenten.

10. V obravnavani zadevi se obsojencu v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe očita, da je stražil, medtem ko sta B. B. in mld. C. C. pri tretji osebi, ki je gojila konopljo, posekala nekaj rastlin in jih z namenom nadaljnje prodaje shranila v vrečko, ki sta jo neposredno po odtujitvi odvrgla v grmičevje, saj so na kraj dejanja prišli policisti. Po to vrečko, v kateri se je nahajalo 1.796,6 g bruto oziroma 700 g neto rastline konoplje, sta naslednji dan prišla B. B. in E. E. z namenom, da jo vzameta zaradi nadaljnje prodaje.

11. Iz povzete vsebine očitka je razvidno, da obsojenec ni neposredno uresničil zakonskih znakov kaznivega dejanja, zato je za presojo obstoja sostorilstva ključno, ali je njegovo ravnanje pomenilo odločilni prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja. V skladu z razširjeno materialnopravno teorijo o funkcionalni oblasti nad dejanjem je prispevek odločilen, če storilec v času izvršitve kaznivega dejanja opravlja funkcijo, od katere je odvisna uspešna izvedba skupnega načrta,1 oziroma če brez njegovega prispevka storilci, ki so uresničili zakonske znake kaznivega dejanja, teh ne bi uresničili na način, kot se kaže v obravnavanem historičnem dogodku (prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 214/2001 z dne 6. 11. 2003 in I Ips 217/2000 z dne 27. 3. 2003). Vrhovno sodišče je že presodilo, da pogoj odločilnosti prispevka ne pomeni nujno, da kaznivega dejanja brez storilčevega prispevka objektivno ne bi bilo mogoče izvršiti, temveč da bi bila njegova izvršitev v očeh sostorilcev ob presoji konkretnih okoliščin bistveno otežena (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 231/2004 z dne 8. 12. 2005). Za presojo odločilnosti prispevka je torej pomembno predvsem, ali je bil v fazi načrtovanja videti bistven za uspeh načrta.2

12. Obsojenčev prispevek je v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe določno opredeljen z navedbo, da je stražil v času, ko sta B. B. in mld. C. C. uresničevala zakonske znake kaznivega dejanja. Glagol „stražiti“ v splošnem pomeni prizadevati si za varnost, obrambo ali nadzor,3 kar pomensko vključuje tudi opazovanje in opozarjanje na nevarnost. Iz opisa dejanja izhaja, da sta B. B. in mld. C. C. prepovedano drogo predhodno odtujila njenemu prejšnjemu imetniku, nato pa sta jo prenašala po odprtem in javno dostopnem območju, pri čemer bi ju lahko kadarkoli zalotili bodisi policisti bodisi tretje osebe. Iz navedenih okoliščin in splošnega pomena izraza „stražiti“ na ravni opisa dejanja jasno izhaja, da je bila obsojenčeva naloga preostale udeležence pravočasno posvariti pred prihodom tretjih oseb. Opis dejanja po presoji Vrhovnega sodišča tako vsebuje ustrezno konkretizacijo obsojenčevega ravnanja in okoliščin, ki omogočajo presojo, ali gre pri njegovem ravnanju za odločilni prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja. Dokazanost teh okoliščin in presoja odločilnosti prispevka pa je predmet dokazne in pravne ocene, ki jo sodišče navede v razlogih sodbe.4

13. Glede vložnikovega očitka, da je izrek izpodbijane pravnomočne sodbe nejasen in da sta ga sodišči zapolnjevali z lastno interpretacijo, Vrhovno sodišče poudarja, da je zaradi pomenske poroznosti jezika spoznavanje pomena besedila neločljivo povezano z njegovo razlago, ki pa mora ostati v mejah uveljavljenega splošnega ali strokovnega pomena posameznih izrazov. V obravnavanem primeru opis dejanja ne vsebuje dvoumnih izrazov ali nejasnih stavčnih zvez, ki bi omogočale več medsebojno enakovrednih razlag, zato vložnikov očitek ni utemeljen. Enako velja tudi za vložnikovo navedbo, da iz izreka sodbe ni jasno, kako naj bi obsojenec stražil skupaj z D. D., če iz obrazložitve sodbe izhaja, da obsojenec in D. D. v času izvršitve kaznivega dejanja nista bila skupaj in torej tudi nista mogla skupaj stražiti. V zvezi z navedenim očitkom Vrhovno sodišče pritrjuje pravilni ugotovitvi sodišča druge stopnje, ki je na vsebinsko enake pritožbene navedbe vložniku pojasnilo, da opis dejanja vsebuje zgolj navedbo, da sta obsojenec in D. D. stražila, ne vsebuje pa navedbe, da sta stražila skupaj. S tem, ko je sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo, kje sta posamezna sostorilca stražila, je zgolj natančneje ugotavljalo zatrjevana dejstva in opisa dejanja ni zapolnjevalo z lastno interpretacijo, ki bi bila z njim v nasprotju.

14. Vložnik v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v svojo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave RS (URS), ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič F. F. in G. G. Vložnik navaja, da sodišče v dokaznem postopku ni ugotovilo koncentracije THC v zaseženih rastlinah, in izpostavlja, da t. i. industrijska konoplja, pri kateri vsebnost THC ne presega 0,2 %, ni uvrščena med prepovedane droge, njeno gojenje pa je dovoljeno. Vložnik navaja še, da je bilo zaslišanje bratov F. F. in G. G. predlagano z namenom ugotovitve, kakšno konopljo sta gojila in ali sta imela za njeno gojenje morebiti dovoljenje.

15. Glede na vložnikove navedbe Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo in sodno prakso sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le dokaze, ki so pravno relevantni. Materialnopravno relevantni so tisti dokazi, ki bi lahko vplivali na presojo sodišča o obstoju zakonskih znakov ali elementov kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznega predloga obrazložilo z navedbami, da (i) zaslišanje navedenih prič ne bi vplivalo na ugotovljeno dejansko stanje, saj iz poročila NFL izhaja, da je bil v analizirani snovi prisoten THC in da gre za prepovedano drogo konopljo, (ii) da priči ne bi mogli izpovedati o koncentraciji THC v rastlinah, saj je to mogoče ugotavljati le s posebnimi analizami, ter (iii) da tudi v primeru, da bi lastnik konoplje za njeno gojenje imel dovoljenje, tega dovoljenja ne bi mogel prenašati na druge osebe (tč. 5 obrazložitve prvostopenjske sodbe, tč. 10 in 16 obrazložitve drugostopenjske sodbe).

16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga pravilno oprlo na oceno, da dokazni predlog ni bil materialnopravno relevanten, saj morebitnega dovoljenja za proizvodnjo konoplje ni mogoče prenesti brez dovoljenja ministra za zdravje. Vložnik nima prav, ko trdi, da t. i. industrijska konoplja ni uvrščena na seznam prepovedanih drog. Industrijska konoplja namreč ni ločena rastlinska vrsta, temveč zgolj poseben botanični razred vrste Cannabis sativa L., ki je po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog, sprejeti na podlagi Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD) uvrščena na Seznam skupin prepovedanih drog v skupino II pod zaporedno številko 112. Na seznam so uvrščeni tako sama rastlina, kot tudi njeni ekstrakti in smola, posest teh delov pa je v skladu s 5. členom ZPPPD dovoljena izključno z dovoljenjem ministra pod pogoji, ki so določeni v 7. do 19. členu ZPPPD. Dokazni predlog, ki se je nanašal na dokazovanje dejstva, da je šlo pri zaseženi konoplji za industrijsko konopljo z nizko vsebnostjo THC, za gojenje katere naj bi imela njena prejšnja imetnika dovoljenje, ni bil materialnopravno relevanten, saj vsebnost THC za obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja ni pomembna, vložnik pa tudi ni zatrjeval, da bi obsojenec razpolagal z dovoljenjem ministra (prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 32478/2016 z dne 28. 1. 2021, I Ips 138/2006 z dne 28. 6. 2007, I Ips 12/2005 z dne 9. 3. 2006 in druge).

C.

17. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve niso podane, zato je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

18. Izrek o stroških temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je sodno takso ob upoštevanju pravnomočno izrečene kazenske sankcije, stopnje zahtevnosti zadeve in obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, odmerilo na 500,00 EUR.

19. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 M. Šepec in M. Ambrož: 20. člen, v: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Lexpera in GV Založba, Ljubljana 2021, str. 292-295 in M. Ambrož: Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu, Ius Software in GV Založba, Ljubljana 2014, str. 92-99. 2 Ibid. 3 Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, pod geslom: „stražiti“. 4 Iz razlogov sodb sodišča prve in druge stopnje je razvidno, da sta sodišči svojo oceno o odločilnosti obsojenčevega prispevka med drugim oprli zlasti na izpovedbo priče B. B., ki ji vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer nedovoljeno odreka verodostojnost. Navedeni je med drugim povedal, da so se z obsojencem v njegovem avtomobilu dogovorili za posek in prodajo konoplje, pri čemer je obsojenec ostal v avtu, da bi po potrebi stražil in ostale opozoril na morebitne vsiljivce (tč. 6 prvostopenjske sodbe).